petek, 15. julij 2011

Capo d'Orlando

Na peti dan najinega potovanja po Siciliji sva prispela do res čudovite plaže, ki je bila za spremembo brez barvnih senčnikov, ležalnikov ter kopalcev. Seveda je za nekaj časa postala samo najina.

Če naju ne bi preganjal čas, ker je treba iti dalje, bi se tu zadržala in zdržala zelo dolgo, še zlasti ker je bil blizu camp z limonovci, bananovci in kilometri peščene plaže, ki tudi ni bila pretirano  obljudena.











Valovi Sredozemskega, oziroma Jonskega morja so butali v naravno ogrado iz skal, v zaliv pa so se prelivali popolnoma mirno. Res pravi mali raj. Predrznejši član najinega teama pa se je takole okopal v valovih Sredozemskega morja, ko se je neuspešno poskušal prebiti na odprto morje in tam zaplavati.


Ko sem pogumnega mornarja rešila iz valov sva pot nadaljevala po tej čudoviti obali dalje vse do Messine, mesta ki je najbližje celini.













Postanek ob takšnem ficusu je bil zelo dobrodošel v opoldanski pripeki. Objektiv fotoaparata ni mogel zajeti njegove veličine; celo oko ga ni moglo zajeti, ampak je begalo po veličastni krošnji sem in tja.  Ficus je namreč s svojimi vejami segal celo preko ceste in tvoril čudovit zelen tunel.

















Med nasprotnima pasovoma avtoceste, ki vodi proti Messini je zelen pas oleandrov in palm na katerih se oko voznika prijetno odpočije.













Še malo je bilo mestnega vrveža in prebijanja preko mesta Messine od koder vozijo trajekti s Sicilije na celino in obratno. Kmalu sva se vkrcala na trajekt in zapuščala Sicilijo. Kljub visoki turistični sezoni ni bilo nekega odvečnega nereda ali čakanja na trajekt. Vse je potekalo veliko hitreje kot sva pričakovala.










Sicilija. Kakšen vtis je naredila na naju; kaj o njej povedat? Predvsem je zelo lepa, ponekod  malo divja, občasno preveč urejena za najin okus, vsekakor pa je  čudovito po njej potovati in se pogovarjati s prijaznimi in pridnimi ljudmi.

Ko se je trajekt odmikal od sicilijanske obale, naju je zajela rahla otožnost. To se nama dogaja vedno, ko zapuščava kraje v katerih se prijetno počutiva.
Zdelo se nama je kot da je najinega potovanja že konec, čeprav sva imela pred seboj še večino poti po celem italijanskem škornju prav do tja, kjer je Evropa potisnila v njega svojo nogo.









Za pot domov sva izbrala južni del Kalabrije in že takoj sanjala, kako bi kdaj v bližnji prihodnosti obiskala te visoke vrhove, za katere tokrat nimava dovolj časa.

Kmalu se je prvi dan na celini prevesil v večer poln vonja po morju in škrlatnih odtenkov neba. Kalabrija naju je spet lepo sprejela.
Po večernem plavanju in sprehodu ob sončnem zahodu pa so najine dnevne sanje prešle v svet pravih nočnih sanj, ki so nama okrepile telo in duha za vse izzive prihodnjega dne.

Ni komentarjev:

Objavite komentar