petek, 14. avgust 2015

Makirina

V nekaterih zalivih našega morja se v plitvinah skriva črno blato, ki velja že od pamtiveka za zdravilno.
 Nekateri res prihajajo na take kraje iskreno upajoč, da si povrnejo zdravje.
 Večini pa je to nepozabno doživetje.
 Otroci lahko brez omejitev pacajo po blatu in so veselo umazani od glave do pet.
 Odrasli pa se lahko malo znorimo in pootročimo.
 Lahko se za nekaj časa naredimo neprepoznavne, zadovoljne v svoji drugačnosti.
 Da, da. To blato gotovo vsaj začasno pozdravi vsako apatijo in depresijo, revma pa se bo jutri povrnila ...

sobota, 8. avgust 2015

Prečenje grebena Mojstrovk

Izhodišče: prelaz Vršič
Pot:  čez Šitno glavo in po Hanzovi poti na Malo Mojstrovko, Velika Mojstrovka, Zadnja Mojstrovka, Travnik in preko Velike Dnine nazaj na Vršič
Čas hoje: 8 ur
Višinska razlika: cca 900 m
Nad  Šitom glava  - 2087 m se imenuje prvi dvatisočak nad Vršičem. Preko njega vodi neoznačena pot na Malo Mojstrovko - 2332 m. Izbrala sva ta manj obiskan pristop. Res sva ves čas hodila sama.
Po prehodu gore Nad Šitom glava se steza priključi Hanzovi poti na Malo Mojstrovko.
Med potjo sva seveda opazovala Ajdovsko deklico, ki  še vedno čaka v steni Prisojnika.
V večerni zarji  sva prispela na vrh  Male Mojstrovke - 2332 m. 
Na sicer množično obiskanem vrhu je v tem času uživala le samotna kavka - a le do najinega prihoda, 
potem je poletela na vrh Velike Mojstrovke in nama tega prepustila.
Potem sva na Mali Mojstrovki uživala le mi2.
Panorama z vrha: levo je Velika Mojstrovka pred Jalovcem in desno je še Mangart.
Noč naju je ujela preden sva uspela sestopiti nazaj do Vršiča, 
pa sva morala poiskat prostor za bivakiranje.
Zaščitena pred vetrom za balvanom, naslednje jutro nisva bila pretirano zgodnja z vstajanjem.
 Sonce je že skoraj obsijalo najino ležišče.
Jutranji pogled na s soncem obsijan Triglav. Uf,  kako je lepo.
Meglice so se vile v dolini,  pri naju pa je bila sinja modrina.
Nadaljevala sva prečenje po kamniti stezici na Veliko Mojstrovko - 2366 m. 
Za tem je sledilo prečenje širokega grebena posejanega z večjimi ali manjšimi skalami,
 med katerimi se skrivajo rovi, ki vodijo v podzemni kraški svet.
Pogled nazaj na osončena  Prisojnik in Razor je bil zelo jasen.
Kljub stalni višini nad 2000m,  so ob poti marsikje cvetele Triglavske rože.
Steze tu ni, potrebno si jo je omisliti in tale travnata polička je prišla zelo prav v ta namen. 
Lepo sva se po njej prebila naprej, ne da bi preveč pogosto gledala dol v prepadne globine.
Greben z Velike Mojstrovke do Zadnje Mojstrovke - 2372 m pa je širok in pot, ki je le navidezna, 
se da prav lepo najti. Skalnati možici pa so nama kazali, da greva v pravi smeri.
Vmes je bilo treba kak skalni možic dograditi ali pa ga celo nanovo zgraditi. 
Iz solidarnosti do naslednjih pohodnikov po tem brezpotju.
Proti Travniku se je greben mestoma zožil. Pogosto je bila prepadna stena na levi in desni.
Cvetoča tihožitja ob poti so bila krasna popestritev za oči in srce.
Heliodrom pred Travnikom naju je opomnil, da previdnost v gorah ni nikoli odveč.
Grebenske poti so zelo razgledne. Kolikor časa si na poti, si na višini, tokrat okoli 2000 m. Levo, desno, naprej in nazaj se ponujajo čudoviti pogledi na gorski svet. Na Travniku - 2379 m je razkošen pogled na Jalovec in tudi na ostale Julijce.
Pogled nazaj na greben s Travnika proti Zadnji Mojstrovki jasno pokaže kakšen svet sva prehodila.
 Ta del grebena je bolj razgiban. Občasno je namreč treba kak del preplezati, da lahko nadaljuješ pot.
In zopet rožice. Kar tako na skali se naselijo in kot kaže jim tu ničesar ne manjka. 
Če jih namreč prineseš v dolino, od žalosti kar hitro shirajo in umrejo.
Spust s Travnika je potekal po precej strmih policah. Sledilo je iskanje poti nazaj na Vršič.
Pod stenami Mojstrovk sva prečila  gruščnato področje imenovano Velika Dnina.
Gruščnata Velika Dnina je bila prav zabavna za hojo. Ne veš ali bi hodil med skalami ali po njih. 
Včasih pa se odločiš in greš kar skozi skalo. Tudi to je fajn.
V ozadju je viden zadnji prehod čez greben Mojstrovk ter nato kar takole počez  med kamenjem dalje...
Vmes so bile tudi manjše ali večje kotanje, katere je bilo potrebno zaobiti na tak ali drug način. Tudi brezna, ki verjetno še niso raziskana, so tam. Midva sva naletela na tri.
V popoldnevu sva že bila nazaj na Mali Mojstrovki in pogled na Vršič ni bil nič kaj vzpodbuden. 
Avto pri avtu in hrup. Mar bi ostala tu zgoraj. Pot navzdol sva popestrila še z zadnjim uživaškim dejanjem. Spust po krasnem melišču je bil pravi balzam za dušo pred odhodom v dolino. Toda niti pomisliti nisem smela na moje stare gojzarje. Hudo, ampak kvaliteta je kvaliteta, zdržali so in bodo še morali. 
 

Ocena poti: *****   (čudovito samotna krožna pot)

sobota, 1. avgust 2015

Sončni vzhod ter polna luna z Razorja

Izhodišče: Pogačnikov dom na Kriških podih
Čas: 5 ur počasi
Najina želja in ideja je tokrat bila, da dočakava sončni vzhod na Razorju - 2601 m.  Za ta podvig je bilo potrebno vstati sredi noči ter se odpraviti na temne planinske poti. Prijetno presenetila je naju polna luna, ki je  osvetljevala steze in....
...baterijska svetilka za osvetlitev poti ni bila nujno potrebna.
Planinska idila pred domom na Kriških podih.
Hoditi v temi na planinskih poteh je izziv in vsak korak zahteva tudi veliko več previdnosti in pozornosti. Posebno, če še nisi hodil po teh poteh in ti je vse novo. Nekajkrat sva izgubile pravo stezo, jo iskale pa jo nato zopet našle.
Nisva še bile na vrhu, ko se je uro pred dejanskim sončnim vzhodom  že pričela  predstava  vzhajajočega sonca.
Prva rdečkasta zarja izza Triglava je že obarvala nebo. Prekrasno je bilo.

Kmalu zatem pa so nam sončni žarki nezadržno pričarali dan. To doživetje je na visokih planinah vedno čudovito. Sončni vzhod visoko nad dolinami je vedno poseben, lepši in bolj slikovit  kot v dolini.
Sonce je obsijalo najvišje vrhove, v ozadju je s prvimi sončnimi žarki obsijan Jalovec,  Mangart , desno Prisojnik ter spredaj levo vrhovi Planje.
 S Prisojnika se je zaslišalo vriskanje nekoga, ki je očitno enako dočakal sončni vzhod visoko nad oblaki. Na sliki spodaj je osončen  Triglav ter spredaj Pihavec še v senci.
Zatem so sončni žarki počasi obsijali še dolino.

Zgodnja barvitost dneva je počasi pričela bledeti in jutranja sončna predstava je bila za danes končana.
Jalovec, Mangart ter v ospredju Prisojnik so pričeli dobivati svoj običajni skalnati sijaj.
Proti vrhu Razorja pa je izgledalo kot da je markacistom zmanjkalo barve za označitev poti. Zaradi nanosov kamenja in grušča prave poti ni bilo več, markacij pa tudi ni bilo.  Zato sva pot v še temnem delu dneva kar iskale.
Mogočen skalnat prodor je odnesel pot zato je zaključni vzpon speljan malo bolj levo.
Zadnjih dvajset metrov na vrh je smer varovana in deluje precej previsno.
Detajli varovane poti.
Res je bilo malce neudobno in previsno.
Vrh Razorja - 2601 m krasi čeden kamniti možic. Razor je s svojo nadmorsko višino dvanajsti najvišji vrh Julijcev. Hura, na današnji dan sva bile prve tu gor in cilj dočakati sončni vzhod visoko v planinah je bil dosežen.
Razor je čudovit razglednik. Na severozahodni strani kraljujeta Jalovec in Mangart, desno spredaj pa Prisojnik.
Na jugovzhodni strani pa je v ozadju Triglav, levo Bovški Gamsovec, desno Pihavec in Šplevta. Spodaj je Pogačnikov dom na Kriških podih.
Vmes med gorami pa je prekrasni kamniti svet, ki je olepšan z rožicami. Tokrat so bile zvončnice v  najlepšem cvetju.
Z vsakim korakom navzdol sva občudovale naloženi kamniti svet Razorja.
V svetlem delu dneva sva pravzaprav opazile, kod sva v jutranjem mraku hodile. Večkrat so na kamnitih gmotah zažarele rumene rožice -  kamnokreč menda.
Zdelo se nama je, kot da sva del mnogoštevilnih škrapelj,  toliko jih je bilo. Čudovito.
 Veliko je bilo tudi planik, ki nam vedno razveselijo oko in srce.
Skoraj sva se že vrnile nazaj do Kriških podov in dolina Trente je bila daleč spodaj.
Ustavile sva se malo  nad srednjim Kriškim jezerom. Tri Kriška jezera, zgornje, srednje in spodnje so označena na karti, četrto je manjše, skrito v mali vrtači in na karti ni označeno.
Zgornje Kriško jezero sva opazili šele s pobočja sosednjega Bovškega Gamsovca.
Spodnje Kriško jezero je vidno s poti od Pogačnikovega doma proti Bovškemu Gamsovcu.
Še en pogled nazaj na Razor - levo, Turn pod Razorjem , Križ, desno Kriška stena.
Hodile, fotografirale in neizmerno občudovale čudoviti nekoristni skalnati svet,  sva  Breda in Tanja.