Safranbolu

 

Ko sva se oddaljila od Črnega morja proti Karabuku v notranjost Turčije,

 se je pokrajina pričela spreminjati.

Okoli naju je nenadoma postalo vse neskončno daleč. Ceste pa so bile ravne, gladke in široke.

V večjem mestu Karabuk in tudi ostalih mestecih sva opazila naselja stolpnic, 

ki so vsa prijetno  poslikana in lepo okrašena z raznobarvnimi ornamenti.

Proti anatolski planoti sva opazovala barvite griče, ki so za naju popestrili enolično vožnjo.Z

 

Zelo barvito in dinamično vkomponirano.

  Safranbolu je lepo ohranjeno in obnovljeno kot staro otomansko mesto,

 znano tudi kot Teodorino mesto. Turistično spada med dobro obiskana mesta.

Prav zanimivo se je bilo sprehodit po ulicah, tlakovanih z domačim kamnom

in polnih ahitekturno domiselnih idej izrabe bivalnega prostora.

Uličice starega dela mesta so zasedli večinoma prodajalci s parfumi, milom, čajem, kavo, sladkarijami, spominki in izdelki domačih ročnih obrti. Vse je v znamenju, vonju in okusu žafrana, začimbe, ki slovi kot najdražja na svetu in raste ravno v tej okolici. Turške slaščice so oplemenitene z njim. Žafran je zelo zdravilen, ker vsebuje veliko antioksidantov. Če je res tako, bova midva ravno zaradi turških slaščic z žafranom še dolgo zelo zdrava, pa čeprav težja za kakšen kg.

Po ogledu pa sva se odločila nadaljevati pot na anatolsko planoto, ter si ogledati še 

staro hetitsko mesto Hatussa, nad sedanjim mestom pod njim, imenovanim Bogazkale.

Še vedno sva se vozila skozi prelepo pokrajino peščenih barv. Opazila sva tudi veliko požetih njiv pšenice, ki se vijejo kar preko gričev in dolinic, mestoma zelo strmo.

 

__________________

 

 

Črno morje do Amasre

 Iz Istanbula sva jo ubrala v smeri Črnega morja. Najprej me je presenetila gričevnata pokrajina, zasajena s kilometri in kilometri lešnikov. Morje sva ugledala malo pred mestom Sile. 

Je pravo turistično mesto. Vsi dohodi do morja, vsaj kolikor sva videla, so plačljivi.

 Tudi lep zaliv pred Silom, ki sva ga obiskala, je plačljiv. Izven sezone je dostop na plažo sicer brezplačen, ampak čez noč nisva smela ostati, kar je za naju novo tukaj v Turčiji.

V mestu Sile sva poiskala pošto in si končno kupila HGS nalepko za avtoceste.

Naslednji dan sva se vozila proti vzhodu naprej ob obali Črnega morja. Plaže so mivkaste,

 obalni pas plitek in valovi se noč in dan lomijo na nerazčlenjeno obalo.

 Tam kjer obale ne čistijo, se kopičijo plastične naplavine. 

V teh dnevih Črno morje ni bilo mirno. Valovi so se tako zlovešče lomili, 

da nisva imela obilo plavalnih užitkov.

 

Obiskala sva še nekaj plaž, vse so bile mivkaste in povsod so valovi precej butali ob obalo. 

Morje pa je še vedno toplo, tam nekje 24 stopinj.

Vozila sva se ob obali in včasih nehote zašla v center kakšnega obmorskega mesta, 

kjer so ulice ozke in polne življenja, ki se gnete v vse smeri.

 

 Namensko pa sva si ogledala mesto Amasro, staro mesto, kjer so se križale stare trgovske poti.

  Mesto je resnično lepo in vredno ogleda.

 

 Ima vse. Prelepo staro mestno jedro s Pozejdonovim templjem 

(ki ga sicer nisva našla, verjetno so le ostanki), ima živahno tržnico,

 kjer so cene zelenjave nizke za nas, ter veliko malih trgovinic s spominki in izdelki iz gline.

Tudi obala nama je bila všeč, razčlenjena, skalnata.

Zato sva se tukaj še zadnjič letos okopala v Črnem morju.

Najino naslednje kopanje bo v Egejskem morju. 

Še prej pa v rekah in jezerih anatolske planote.

s

 Iz Amasre pa sva se napotila v notrajnost Turčije in sicer proti Safranbolu(ju).

______________

Turčija; od doma do Istanbula

  Odločila sva se za najhitrejšo pot do Turčije, zato sva uporabila avtocesto 

Celje - Ljubljana -  Zagreb - Niš. Dan sva zaključila v zelo lepi soteski južno od Niške banje. 

Če ne bi imela že izbrane cilje, bi si to sotesko ter stene nad njo prav gotovo ogledala. 

Pustila sva jo za drugič. 

Prehod meje v Bolgarijo je potekal hitro, avtocesta do Sofije je lepa, prazna in kilometri so se dejansko hitro  nabirali. Avtocesta okoli Sofije ni preveč pretočna, tako sva tam malo obtičala v prometnem zastoju. Sledil je prehod meje v Turčijo, kjer so naju zadržali za kakšno uro. 

Potrebni dokumenti za prehod meje so potni list ter prometno dovoljenje za avto in zelena karta mednarodnega avtomobilskega zavarovanja.

Velja omenit še nekaj uporabnih informacij: takoj na turški strani si lahko nabaviš SIM kartico za internet (priporočava Turkcell ), HGS nalepko, ki je potrebna za turške avtoceste ter zamenjaš nekaj denarja z domačo valuto.  HGS nalepka se sicer  kupuje na poštah ( ptt-bank) kjerkoli v državi. 

V petek popoldne sva bila prepozna za nakup nalepke.

Razložili so nama, da jo moraš kupiti najkasneje v petnajstih dneh po prihodu, nato pa se ti vse poračuna. Tako sva nalepko lahko kupila šele v ponedeljek in sva se tri dni vozila brez.

Pokrajina od meje do Istanbula je ena sama valujoča travnata ravnina, ponekod z obdelanimi polji.

 Tudi ceste so ravne in do Istanbula vse poteka brez zastojev. 

Pred Istanbulom sva si zaželela še kopanja v morju ampak sva to dosegla šele v predmestju Istanbula. V mesto sva se pripeljala ob obali Marmarskega morja. Takoj sva naletela na prometno gužvo, 

s katero sva se bolj ali manj uspešno spopadla.

Oddahnila sva se šele na obali, kakšnih dvajset kilometrov pred strogim centrom Istanbula. Prijetno sva bila presenečena, kako lepo in prijazno je urejena obala v tem velemestu. 

Ob obali so parki in sprehajališča, domačini v njih posedajo, se družijo ob ognjih, jedo in se veselijo življenja. Otroci se podijo, norijo, žogajo, kotalkajo, rolkajo. Tudi kopajo in sončijo se nekateri a so v manjšini. Tudi midva sva takoj sprejela njihov način dojemanja svobode bivanja in sva z veseljem pripravila najino mizico ter si priredila pozno kosilo ter uživala skupaj z njimi. 

Domačini so ob obali uživali vse do poznih večernih ur,

 midva pa sva omagala prej in se spravila k počitku.

Po mirni noči sva se spočita že v zgodnjem jutru odpravila na ogled starega dela Istanbula. 

Tako sva se dokaj izognila običajni cestni gneči.

 Parkirala sva na plačljivem parkingu ( 50 TL za 10 ur ali 5 TL/uro). Ugodno, ni kaj!

Do starega dela mesta sva imela slabo uro hoje. 

 

 

 Zgoraj je Znamenita Hagija Sofia, ki je zdaj muzej, ter vrsta zgodnejših obiskovalcev.

Kasneje je bil ta trg nabito poln.

Predverje Modre mošeje, ki še vedno vrši bogočastje vernikov, 

delno pa je odprta tudi za turiste.

Za ogled moraš biti primerno oblečen ter bos.

Grande Bazaar je ob nedeljah zaprt tako da sva se morala zadovoljiti z ogledom malega bazarja.

Za vstop v trdnjavo in palačo Top kapi je potrebno plačati vstopnino.

Ogledala sva si še lepo urejen park ob Top kapi. Ob njem je nekaj muzejev, tudi arheološki.

Za muzeje si nisva vzela časa. Morda kdaj drugič.

Še en pogled na Modro džamijo.

Turki so zelo podjetni in tako so naju vabili na dvourni ogled Bosporske ožine z ladjice. 

Ko sva izlicitirala še ceno na 30 eur za oba, sva ponudbo sprejela. 

Sva zadovoljna z ogledom.

Top kapi še z morske strani.

 

 

 

 

Pri vožnji skozi Bospor gor in dol lahko občuduješ veliko krasnih arhitekturnih mojstrovin;

 džamij, dvorcev, vil in ogromnih palač. 

Tudi cesarska palača stoji tik ob obali.

V Istanbulu bi lahko ostala še nekaj dni in pohajkovala po ulicah, bazarju in obali 

a sva se odločila, da bo za zdaj dovolj. 

Sva se raje odpeljala pod morjem skozi tunel v azijski del Istanbula, 

ki pa nama je postregel z drugačno sliko.  

Pestrega prometa skozi mesto sva imela dovolj in še preveč, 

zato sva se skozi številne cestne deteljice, krožišča in križišča ob hitri kaskaderski vožnji meščanov uspešno in brez praske prebila ven iz mesta in se napotila na sever do obrežja Črnega morja. 

To pa bo končno malo zaslužnega dopusta!

______________________

 

Velika Lelija

 

Pot: izhodišče za Veliko Lelijo je s ceste med zaselki  Kalinovik in Čemerno.

Čas:okoli 7 ur

Pot najprej vodi po makadamski cesti in kolovozu nato pa zavije v gozd.

Da Lejla ni pogosto obiskana sva opazila, ko sva občasno trgala pajčevine (čeprav nenamerno) 

in se gostila z malinami ob poti.

Nekje na pol poti sva prispela do travnate ravnice s studencem in zelo visoko travo.

Med travami pa so bila področja borovnic. 

Tudi ta so bila nedotaknjena, zato sva se ob njih rada ustavljala.

Ko sva že mislila, da sva blizu vrha, sva bila le na manjšem travnatem sedlu,

 za katerim je sledil še polurni vzpon na vrh.

Te pol ure je bila pot večinoma skalnata. Za naju prijetna sprememba.

Žal so se tudi tokrat pripodile megle in zakrile večino hribov okoli naju.

Velika Lelija. (2032 m).

Velika Lelija je bil še zadnji dvatisočak, ki sva ga tokrat obiskala v BIH. 

Vrhov in gora je tukaj veliko, navdušili so naju tako zelo, da se sem še vrneva. 

Že imava naštudiran plan obiska za naslednjič. Ko bo pač prišel na vrsto.

Vrhov in gora je tukaj veliko, navdušili so naju tako zelo, da se sem še vrneva. 

Že imava naštudiran plan obiska za naslednjič. Ko bo pač prišel na vrsto.

 

_____________