Konj in Lučki dedec

Pot: dolina Lučke Bele, Vodotočno jezero, Presedljaj, Konj, Presedljaj, Lučki dedec, Lučka Bela

Čas: okoli 10 ur 

Že nekaj let nisva šla po tej poti iz Lučke Bele do Vodotočnega jezera. Pred ravnico Stare štale sva želela poiskati prečno pot do Presedljaja. Odnehala sva pred neprehodnim ruševjem.

Nadaljevala sva dalje po markirani poti proti Vodotočnemu jezeru, ter si malo skrajšala pot tako,

 da sva zavila precej pred jezerom po suhi hudourniški grapi navzgor proti Pragu. 

Pred Pragom pa sva zavila levo proti sedlu  Presedljaj. 

Malo gor in dol in prikazal se je Konj kamor sva bila namenjena.

Pot je lepo zavarovana.

Proti vrhu Konja se odprejo lepi razgledi na Kamniško Savinjske Alpe.

Na vrhu Konja ( 1803 m).

Nadaljevala sva še proti Rzeniku, vendar so se pripodile megle, zakrile razglede, 

zato sva se raje obrnila nazaj.

Dol s Konja in s Presedljaja zopet precej gor nazaj do pobočja Lučkega Dedca sva hodila v megli. 

Meglice so bile vsepovsod.

Megle pa nama niso preprečile, da bi izpustila Lučkega Dedca.

To je bila dobra odločitev.

 Zapihalo je, megle so se občasno razkadile in takrat sva lahko zagledala  Planjavo, Škarje in Ojstrico.

Tudi pogled navzdol proti Korošici se je odpiral in zapiral.

Na vrhu Lučkega Dedca ( 2023 m )

Planjava.

Bilo je prelepo. Meglice so nama ustvarile prelepo kuliso okoli vrhov.

Nikoli do zdaj ni bilo prave volje ali časa, da bi skočila še na drugi vrh Dedca, ( 2020 m ).

 Tokrat pa sva to storila in pogledala nazaj ter videla megle, ki so zopet zakrile vrhove.

Tokrat sva se z Dedca spustila kar naravnost navzdol proti Pragu. Uspešno sva se umikala ruševju in vsem jarkom in globačam. In našla lepo smer za sestop. Bova to znala ponovit čez kakšno leto? Težka bo!

Od Praga dalje sva zopet zavila proti Vodotočnemu jezeru ...

ter nadaljevala pot navzdol kar ob ali po strugi Lučke Bele. Uživala sva v vsaki stopinji navzdol!

S svojimi tolmunčki je Lučka bela v tem kamnitem svetu naravnost čudovita.

Kar vabi h postanku ter namakanju utrujenih nog v osvežilni kopeli. Tudi sončenje in kopanje se prileže.

 Lahko pa le stojiš in občuduješ lepoto danega trenutka. 

Šla sva tudi mimo velikega okna...

...še kar navzdol do ravnice Stare štale, kjer so naju pozdravili vriskajoči svizci. Videla jih nisva , sva pa zaslišala njihove opozorilne žvižge. Nisva jim dolgo kradla njihov mir.

Strma pot navzdol nazaj v dolino Lučke Bele se nama je tokrat kar vlekla. Saj ni čudno. 

Po 10 urah , 14 km in prehojenih 1900 višinskih metrov je bil že čas, da zaključiva najin potep.

________________________

Deska, Mala Ojstrica, Veliki vrh

 

Pot:  lovska koča na Brežičih ( blizu planine Podvežak), Lastovec, Deska, Korošica, M.Ojstrica, koča pod Moličko pečjo, Veliki vrh, planina Podvežak

Čas: okoli 8 ur

Lovska koča na Brežičih je vedno lepo urejena, tokrat je v delu nov nadstrešek; 

bomo videli kaj bo še nastalo v nadaljevanju.

Hitro se povzpneva iz gozda, razgled ponuja Veliko planino v ozadju. Že sva mimo Lastovca...

...na cvetočih travnikih ranjaka pod Desko.

Cvetoči pašniki so res čudoviti.

Vrh Deske ( 1970 m), zgoraj.

Bo treba iti dalje, proti Ojstrici.

Nadaljujeva pot po neoznačeni stezici do Vodostečnega jezerca. 

Nato se po markirani poti povzpneva čez Prag...

...in po poslednjih izdihljajih snežišč oddrsava do Korošice.

Kar nekaj ljudi je tu, čeprav nadomestni kontejnerji še niso odprti. Morda celo še nimajo oskrbnika? 

Večina obiskovalcev se je napotila na Ojstrico, zato midva zavijeva po svoje

in po navdihu prečiva pobočje do Male Ojstrice. 

Razgled od tu na dolino Korošice in Lučkega Dedca je markanten.

Pri prečenju opaziva še sneženo puščico, ki nama pokaže kod sva hodila do Korošice.

Pred Malo Ojstrico ( 2017 m) doseževa markirano pot. Na vrh Ojstrice ne nadaljujeva,

ker ima danes že itak preveč obiskovalcev. Raje se odločiva za sestop 

po neobljudeni stari Kocbekovi poti do Moličke planine.

Ta pot mi  je vedno zanimiva.

Pogled navzdol na kapelo na Molički planini kot ga gledajo planinski orli. Danes tudi midva.

Sva že na Molički planini. 

Kočo so odprli ravno danes in bo oskrbovana celo poletje.

Krenila sva dalje, čakal naju je še vzpon na Veliki vrh.

V pol ure sva na vrhu ter pogledava proti Veliki zelenici in Krofički zadaj.

Veliki vrh (2110 m)

Še en pogled nazaj na Ojstrico, katero so že prekrile meglice.

Sedaj pa še samo navzdol. Snežišče je ravno prav postavljeno za ekspresen spust.

Na markirani poti do planine Podvežak je še nekaj snežišč in večino sva z veseljem orala.

Hitro sva bila na planini Podvežak, kjer je bilo ob pastirski koči tudi vse zasedeno. 

Zato sva jo zopet po svoje mahnila po gozdu ter med biki in kravami našla pot do steze 

za lovsko kočo na Brežičih, blizu katere naju je čakal avto.

Po planinski turi se je prijetno osvežiti in zato je bila tokrat Lučnica tista, kjer sva našla mir in počitek.

Tokrat pa je bilo opravljenih menda 1747 višinskih metrov ter 14 km poti. 

_______________________________

Golte, znano in neznano

 

Pot:  Žekovec, Mozirska koča, Boskovec, Javorca, Mozirska koča, cerkev Radegunda, Žekovec

Čas: 10 ur, okoli 15 km in 1900 višincev

Danes sva se namenila na domačo planino Golte in to po običajnih najinih poteh. 

Pa se je zasukalo čisto drugače.

Avto sva zapustila pri nihalki v Žekovcu in nato stopala navzgor po markirani potki do kmetije Keber. 

Od tam pa po eni od Janezovih poti kar navzgor. 

Ko sva prišla skoraj do Rastočke planine sem ugotovila, da sem izgubila mobitel. 

In nato zopet navzdol skoraj do dna, kjer se je nama končno oglasil iz trave, 

kjer je ves obupan čakal, če ga bova našla. Lepo.

In nato zopet nazaj gor tokrat pa kar naravnost mimo vseh poti in blizu Mozirske koče najdeva eno od Janezovih poti do klopce na koti 1375 m.

Pot ki sva jo opravila je nemogoče ponoviti in tako sva opravila dodatnih 500 m vzpona. 

Z znanci poklepetava pri Mozirski koči oziroma pri stari koči reševalcev, 

kjer je dobro poskrbljeno za žejne in lačne.

Odločiva se še za potep po cvetočih travnikih planine mimo jame Ledenica...

... in dalje do najvišjega vrha Golt,  Boskovca(1587 m) nato pa preko Rastočke planine...

 ...in Javorce  nazaj do Mozirske koče. Janezova zastava žalostno plapola na Javorci, 

saj je njen lastnik poškodovan že nekaj mesecev. Sva ga srečala pred nekaj dnevi in nama je povedal, 

da se mu zdi, da prepočasi okreva.

Pot do tu sva že tako "zaštrikala", da jo je nemogoče ponoviti.

Zopet sva nazaj pri Mozirski koči in nato sledi sestop po markirani poti do cerkvice na Radegundi.

Tu pa se odločiva nadaljevati pot spet malo drugače. 

Od cerkvice sva se spustila levo po znani vlaki, po kateri sva  nekoč odsmučala v dolino.

Potem sva malo nižje zavila desno in po novih in starih vlakah gor in dol ter sem ter tja..

Seveda se vlake vedno iztečejo nad prestrmimi grapami, pa se odločava ali bi le šla nazaj. 

Pa nama to ne diši, saj se po naravi težko vračava, če ni nujno.

Po skalah potoka ob Radegundi sva tudi že nekoč sestopala pa nama tam tudi ne diši. 

Veliko plezarije je, sedaj v tem času pa je tudi precej zaraščeno.

Glede na gps položaj in gostoto izohips na karti, pa se le odločiva za strm spust po eni izmed grap. 

Neverjetno je kako so te grape strme in le malo nad dolino in lepimi potmi se lahko pošteno zaplezaš in izgubiš. No tudi ta sestop se je dobro končal, ko sva izplezala do vlake, 

ki je naju privedla do ceste za kmetijo Goličnik. Oddahnila sva se.

Nisem si mislila, da bova tako zakomplicirala najino običajno pot na domačo planino. 

Ampak je bilo zelo lepo seveda za nas ljubitelje gora in "nekoristnega sveta".  

Spoznavala sva neverjetno strme, skoraj navpične brežine domače planine,

 skrivnosti neprehodnega gozda in skalovje vlak, ki so jih neusmiljeno zarezali v brežine.

 In seveda, da ne omenjam srn in gamsov, ki so nama umikali in neponovljivih pristopov in sestopov, 

samo po najinih poteh.

_________________