Nebeška Gora in Kum

 Pot: Radeče, Svinjski rt, Nebeška gora, Ključavnica, Kum, Hrastnik in z vlakom nazaj v Radeče

Čas: 8- 9 ur z vsemi postanki in stranpotmi

Tokrat sva izbrala malo daljšo pot. Avto sva pustila na železniški postaji v Radečah. 

Bilo je mrzlo jutro in koračila sva skozi Radeče in iskala pot proti Kumu. 

Izbrala sva eno, ter se po kakšni uri in pol hoje ugrela in končno dvignila iz doline,

 ter pod seboj zagledala Zidani most. Koliko mostov je speljanih čez Savo? 

Odgovor je kot na dlani na zgornji sliki.

Malo prej sva se pridružila še markirani poti. 

Markacije so naju vodile mimo Svinjskega rta, ter dalje po cestah in kolovozih 

in najinih novih bližnjicah do Nebeške gore. 

Od Svinjskega rta do Nebeške gore - kakšna imena so si izmislili??

Z Nebeške gore so lepi pogledi čez dolino Sopote do severnih dolenjskih hribčkov in vzpetin.

Med potjo je bila tudi takšna čedna postojanka.

Trenutno je to najbolj zaseden hotel v Zasavju.

Midva pa sva hodila dalje. V želji da bo prišla čimprej na Kum sva seveda našla bližnjice

 in se tako povzpela še na nekaj nenačrtovanih vrhov (npr. tudi na Ključavnico).

Hodila sva torej gor in dol v pravi smeri in končno sva zadela tudi Kum ( 1220 m).

Iz slike se vidi, da je bila lepa sončna sobota ( kljub slabši napovedi vremenarjev) ter mnogo obiskovalcev.

To naju tokrat ni motilo, saj na vsej poti do sem nisva srečala kakšnega pohodnika. 

Dolgo sva sedela na topli klopi in uživala ob kapučinu (to go) in okusni gibanici.

Pogled naokoli ni bil preveč jasen, pa to ni pokvarilo najine dobre volje.

Sedaj pa navzdol ob obsežnih planjavah samega zdravja. Velike trate čemaža.

Tudi čez pašnike in travnike.

Med potjo navzdol je bilo nekaj izpostavljenih razglednih točk. 

Na eni od njih sva udarila še eno pavzo.

Pot navzdol je zelo strma, obstajajo pa še bolj ekstremni sestopi, kot sta Štefanova in Lojzeva riža.

Midva sva tokrat imela že dovolj svojih riž, 

zato sva te ponujene riže brez dileme pustila za kdaj drugič.

Po dveh urah strme hoje navzdol sva pa le zagledala najino končno točko - železniško postajo v Hrastniku.

A veš da Sava sploh ni tako mrzla? Noge so se ohlajale po prehojenih 2000 višinskih metrov ter 21 km poti. Nato pa je sledilo še hitrih 11 km ( ču, ču train....)

 In nastal je spet en lep krog.

Kopitnik

Pot:  Zidani most, Kopitnik, Gore, Hrastnik, Zidani most

Pot na Kopitnik od Zidanega mosta je speljana kar z glavne ceste strmo navzgor. 

V mokrem ta pot navzdol vsekakor ni užitna. V strmini navzgor  pa je šlo, 

čeprav sva še kar dolgo poslušala hrup iz  kamnoloma in magistralne ceste v dolini.

Čez kakšne pol ure se je pot položila in hrup je naenkrat prenehal. 

Na drevesu ob poti pa sva zagledala to simpatično opozorilno tablo. 

Res nama je pomolila psička še tačko v pozdrav.

Po kakšnih dveh urah hoje navzgor, počez in po cesti sva prišla do Marinkove koče, 

kjer je kažipot kazal za vrh Kopitnika.

Proti vrhu je izgledalo takole.

Sam vrh Kopitnika (919 m) pa je čeden, skalnat z lepimi razgledi.

Z vrha gledava sosednji greben s kamnitimi stolpiči in si v mislih označiva,

 da bo enkrat potrebno iti še tja - tudi do tamkajšnjega bivaka.

Začel je pihati mrzel veter in vrnila sva se nazaj in nadaljevala še do koče pod Kopitnikom.

 Lepa koča je seveda samevala, se ve zakaj.

Dalje sva poiskala pot proti vasici Gore. Ob poti je bila tale čedna domačija, ki je v fazi obnove. 

Ali bo zima še kar trajala?

Najina pot je nato potekala večinoma po širokih stezah in slabih makadamskih cestah. 

Občasno tudi po improviziranih bližnjicah in že sva bila v vasici Gore.

Od cerkvice, ki dominira nad vasjo, je lep pogled na Kum - najvišji vrh zasavskih hribov.

Od vasi Gore pa je sledila lepa, mehka, občasno tudi strma steza samo še navzdol do Hrastnika. 

Pot se je vila večinoma po gozdnatem in razglednem grebenu - Šavna peč v dolino.

Peš pot sva zaključila v Hrastniku na železniški postaji, 

od tam pa sva se z vlakom vrnila nazaj v Zidan most.

Veliki Brat nama je vseskozi skrbno sledil in beležil vsak najin korak. 

Na koncu je lepo izrisal še najino krožno pot ter nama postregel s kompletno statistiko lepega dneva. 

V nekaj urah hoje se je nabralo za 15 km luštne poti na kateri sva premagala  

1450 metrov vzpona in prav toliko spusta

__________________

  .

Haiga - podobe haikuja

April je svetovni mesec poezije, 17. april pa svetovni dan HAIKUJA – prav posebne poezije, ki jo navdihuje čustvo trenutka in je pravi pesniški miniaturni biser. 

Tradicionalno je izvedena v edinstvenem orientalskem duhu, prežeta s posebnim pogledom na svet – gre za zaznavanje narave in sveta okoli sebe, ki se zrcali v notranjih razmišljanjih in občutjih. 

Posebna pa je tudi po tehnični plati. 

Haiku je sestavljen iz 17 zlogov in ima zgolj tri verze – prvi in tretji verz imata po pet, drugi pa sedem zlogov. 

Haiku lahko opisuje trenutke iz narave, riše občutja ali se igra z besedami. 

A tokrat ne bomo ostali le pri besedah – haiku, dopolnjen s skico, risbo, sliko, ilustracijo ali fotografijo, imenujemo HAIGE oziroma HAIGA – ko je haiku več kot beseda, je torej haiga.

_______

Tako sva letos tudi midva prispevala svoj skromen dar v zakladnico haikujev.

 

Jespa

Pot: Tirosek ( Nova Štifta), planina Travnik, Vivodnik, koča na Menini planini, Jespa,  pl.Travnik,  planina Ravni

Razmere: v dolini pomladanske, zgoraj zimske.

Avto sva pustila v Tiroseku, poiskala označeno pot za na Menino planino 

in nato je šlo strmo navzgor do prvih osončenih travnikov ...

...ter do prvih pogledov na Vivodnik.

V gozdu je bilo na posameznih mestih še veliko ostankov debele snežne oddeje, 

enako tudi na planjavah Menine.

Bile pa so tudi zaplate pomladnega cvetja.

Proti Vivodniku sva krenila malo po svoje

 in se uspešno izognila globokim vrtačam v direktni smeri.

Koča na Menini je bila odprta, postrežba pa "vzemi s seboj" in uživaj. 

Posledično se nas je ob koči nabralo kar nekaj, kljub hudemu vetru in mrazu.

Privoščila sva si malico in odlično kavo. Paše!

Od koče sva zavila še do jame Jespe in optimistično upala, da bo vhod v jamo prost. 

Seveda ni bil. Obilno je bil obložen s snegom in upanje za vstop v jamo sva opustila. 

Pa kdaj drugič.

Nato pa po hudo vetrovnih planjavah nazaj...

...vmes sva občudovala cvetje in tako kot vedno iskala pot. 

Hoja po označenih stezah nama pogosto ne leži, pa se zato rada malo izgubiva. 

Zato venomer ugotavljava , da je hoja po brezpotju bistveno lepša.

Stezo znova najdeva in sva že na prelepi planini Travnik.

Hodiva med vijolično lepoto...

...ter dalje še skozi gozd do planine Ravni. 

Na planini Ravni pa zavijeva navzdol spet po svoje in zaokroživa najino pot v Tiroseku, 

točno tam kjer sva avto zapustila. 

In nabralo se je prehojenih kar 1400 višinskih metrov, oziroma 18 km lepe poti. 

____________

Snežnik

 

Pot: Sviščaki, Snežnik, Sviščaki in vmes precej po svoje

Razmere: zjutraj je vršni del trd in leden, nato se sneg ojuži.

Na tej običajni poti od Svičakov je bil zjutraj sneg trd 

in potrebne so bile male derezice za bolj sproščeno hojo.

Ko se pot izvije iz gozda se prikaže vrh Snežnika.

Danes se v tem lepem sončnem dnevu vse blešči.

Kmalu sva pred kočo in lepo odpikava še na vrh.

Na vrhu Snežnika (1796 m) danes začuda ni bilo hudega vetra.

Poiščeva še žig...

...malo poslikava daljave...

...se zazreva v smeri morja, ki se tokrat ne vidi; le Učka štrli ven iz megle...

...ter najdeva lep in sončen prostorček za meditacijo....

...daleč stran od dolinskih krivih poti, torej tam kjer se zdi svet še vedno lep, bel in neokrnjen.

Nato pa vodi pot spet navzdol, najprej lepo po potki nato pa po neokrnjeni belini malo po svoje...

 ...da ne bi bila prehitro v dolini.

In svet se zdi zopet lepši. Pa je res tako? (se je nekdo domiselno vprašal)

__________________