Cetina - kanjon

V času najinega bivanja v Omišu je dva dni pihala zelo močna burja, pogosto celo orkanska.

V takih razmerah ni ne prijetno, ne priporočljivo hodit po tamkajšnjih grebenih, zato sva se umaknila raziskovat kanjone Cetine, ki sva jih prejšnje dneve opazovala le mimogrede z vrhov gora.

Marsikje kanjon ni dostopen drugače razen s plovilom.

So pa ponekod označene ali neoznačene stezice s pristopi na razgledne točke pa tudi do same Cetine,

 ki je ponekod krotka, drugod pa polna brzic in skrivnostnih tolmunov.

Stezica naju je vodila gor in dol.

Včasih je bilo potrebno tudi del poti preplezati.

Drugič je najino pozornost pritegnila kakšna razpoka ali jama.

Se je dogajalo tudi, da sva morala narediti dolgo pot naokrog, 

preden sva se lahko spet približala kanjonu.

Ponekod ni bilo prav nobene poti, pa sva si jo morala izmisliti.

Dostikrat nisva vedela, kako bi nadaljevala.

Pričakovala sva, da bova imela danes en kratek in lažji sprehod, pa se je kmalu izkazalo tako kot že večkrat, da nama pogosto rata, da tudi iz običajnih poti iztrživa težjo avanturo.

Spet sva naletela na skalno razpoko, ki je obetala, da bi lahko postala tudi jama.

Najina jamarska preteklost in preostala jamarska strast se ob takih srečanjih vedno znova prebudi

 in se znava hitro preleviti iz pohodnika v jamarja. 

Kako prijetne so te temnozelene globine. Zelo pritegnejo.

Vsaka reka ima svojo barvo. Cetina je za najin okus gotovo ena najlepših.

Se bo treba kdaj poleti ustaviti tukaj in se okopati v njenih tolmunih. 

Sva ugotovila, da tudi v novembru ni prav nič hladna.

Kam pa zdaj? Čas je, da se spet spustiva dol.

Ob reki sva kmalu naletela na predel, kjer je okoli naju zelo prijetno dišalo. 

Pravi lovorov gozdiček poln lepega in popolnoma zdravega lovorja.

Kaj gozdiček, cel lovorov gozd je bil pred nama! Nekaj lovorja je kmalu skupaj z nama nadaljevalo pot. Spet bodo pozimi okusne juhce in prikuhe ob katerih se bom vsakič spominjal Cetine.

Tele gobe pa že zelo dolgo nisem nikjer videl. Sem mislil, da je že iztrebljena, 

kljub temu, da ni užitna. Srečala sva torej tudi Navadno mrežnico.

Na najinem zemljevidu je bila označena tudi ena jama. 

V naravi pa do nje ne vodi nobena tabla ali označena potka, zato je zjutraj nisva našla. 

Ko sva se proti večeru vračala do avta, pa sva se bolj potrudila in jo tudi našla.

 Preden sva zapustila Cetino, je bilo že proti koncu dneva 

in zelena voda je že dobivala temnejše odtenke.

Midva pa sva bila polna vtisov, ki sva jih nabrala ob bistri reki.

_________________________

Biokovo treking - Vošac, Troglav in Jure

Pot: nekaj km nad Makarsko, Vošac, sv.Jure, Troglav in nazaj

Čas: okoli 9 ur

Višinski metri: okoli 1200 m

Tokrat sva se povzpela na Biokovo še z drugega konca. 

Nekaj km nad Makarsko sva zapustila avto in

se odpravila po kraškem svetu na rob sten.

 

Med potjo sva občudovala kamnite hišice, nekatere so bile obnovljene v prelepe vikende, nekatere pa so ostale v svojem prvotnem stanju. V zgodnjem jutru je konjem prijala bližina človeka.

Hodila sva po brezpotju ob robu planote nad stenami in vmes osvajala 

številne "vidikovce", da sva lahko občudovala panoramo pod seboj.

Gamsi in mufloni so tudi bili moteni pri jutranji paši.

Panorama pod nama - Makarska.

Najprej sva se povzpela na Vošac - 1421 m, kjer stoji planinska koča 

na skrajnem vrhu roba velike kraške planote. Visoko nad Makarsko.

Pogled proti severu Biokovega; proti Omiški Dinari in Mosorju.

Razgled je lep tudi proti jugu Biokovega.

Nadaljevala sva pot proti najvišjemu vrhu, svetim  Jurom, za nama je ostajal Vošac.

Poti ni bilo in ni bilo konec, med vrtačami sva vijugala kot na veleslalomski tekmi.

Po dveh urah hoje sva le prispela do sedla pod Juretom.

Na vrhu sv.Jureta - 1762 m je bilo nekaj obiskovalcev, ki pa so se pripeljali z avtom. 

Sem vodi namreč  najvišjeležeča hrvaška cesta.

Ob cerkvici je bila gužva, ki se ji nisva želela pridružiti, zato sva se odpravila navzdol.

Bolj zanimiv za naju je bil sosednji Veliki Troglav - 1658 m, 

na sliki spodaj se vidijo vsi trije vrhovi.

Sestopila sva strmo navzdol do sedla, kjer je planinski dom, 

od tam pa takoj po grebenu gor do Troglava.

Sam vrh velikega Troglava ni kaj posebnega, je pa lep razgled po ostalem delu planote;

 tudi do oddaljenega sv. Ilija, ki je po višini drugi na Biokovem.

Še en pogled nazaj na najvišji vrh ter nato hitro navzdol, ker se je že bližal mrak.

Planinska koča pod Javorom je bila žal tudi zaprta, ima pa zelo prijetno lokacijo.

Reklamna tabla v bližini koče gotovo privabi poleti veliko obiskovalcev, 

saj do nje vodi ozka asfaltna cesta.

Seveda naju je ujela tema preden sva uspela po asfaltni cesti priti do najinega avta. Lep sončni zahod s toplimi barvami večerne zarje pa je bil najina nagrada za hitro hojo po dolgi asfaltni cesti.  zarja visoko v planinah in samota ter tihota hribovskega večera pa sta bila tudi nekaj posebnega.

   Samota ter tišina gorskega večera pa sta samo ojačala najino hvaležnost z željo, da bi užila še veliko tako spokojnih večerov visoko nad zmedo, ki vlada v dolini polni stresa.

 

____________________

 

 

Biokovo treking -Ilija

 

Pot: vas Bast, zavetišče, vrh Sv.Ilija, Topol, vas Bast

Čas: okoli 10 ur

Višinska razlika: okoli 1300 m, višinski metri okoli 1700 m 

Tokrat sva se namenila raziskovat Biokovo. Veliko pogorje se razteza od Brele na zahodu

 nekaj kilometrov vzporedno z obalo proti jugovzhodu. 

Najvišja vrhova sta Sv.Ilija - 1642 m in Sv.Jure - 1762 m.

Za pohodnike sta oba vrhova težje dostopna zaradi nekaj urne hoje po zelo razgibanem terenu med vrtačami, ki so okronane z ostrim koničastim kamenjem in razbrazdanimi skalami.

 

Tako pač večinoma izgleda hrvaški visoki kras.  Za prvi del trekinga po Biokovemu

 sva izbrala severni pristop na masiv ter vrh Ilija. Dodatno pa sva prehodila še dobršen krog 

do njega in še naprej proti severu in nazaj.

Vedela sva torej, da naju čaka dolga pot, zato sva se odpravila že pred jutranjim svitom.

Morje in gore so že zažarele takoj ob prvem jutranjem svitu, kar je obetalo lep topel dan.

 Iz vasice Bast se pot vije strmo navzgor, mimo dobrega studenca, 

kjer sva takoj dopolnila najine zaloge vode, kajti izvirov vode na Biokovem ni na pretek.

Se pa najde kakšen skrit vodnjak, ki so ga nekoč uporabljali domačini, ko so pasli svoje ovce in koze.

Pot je lepo označena, le nekatera imena vrhov so se nama zdela nenavadna,

 pa sva bila v velikem pričakovanju, kako izgledajo.

Sledil je vzpon skozi zanimiv in delno požgan "kamniti gozd". 

Borov gozd je rasel dobesedno iz kamenja.

Po dveh urah hoje strmo navzgor sva prispela do zavetišča zgrajenega iz kamenja,

 kmalu zatem pa sva bila že na planoti Biokovega s številnimi vrhovi proti jugu.

Med vrtačami, veliki in majhnimi, se je pot vila še dalje.

 Tudi kavke so naju že zaznale, približale pa se nama niso tako kot smo vajeni v naših gorah.

 

Po štirih urah hoje sva se le približala vrhu sv.Ilija . 1642 m.

Najvišji vrhovi v Dalmaciji imajo pogosto na vrhu kamnito cerkvico posvečeno kakemu svetniku.

Ilija je seveda svetopisemski prerok Elija, ki je z božjo pomočjo naredil veliko čudežev.

Obudil je celo majhnega dečka, edinca, ki je umrl zelo žalostni materi.

V cerkvici pa je relief veličastnega prizora, 

ko je Elija tekel pred konjsko vprego kralja Ahaba več kot dvajset kilometrov.

Bolj ko Iliju sva se seveda posvečala krasnemu razgledu daleč naokoli. 

Pogled nazaj ter dalje proti najvišjemu vrhu Sv. Jure in še dalje proti jugu je bil fascinanten.

Ko si na vrhu dalmatinskih gora, so pogledi naokrog in navzdol proti morju zelo posebni. 

Dobiš občutek velike višine. Na vrhu sva opazila smerokaz za nadaljevanje poti 

proti naslednjemu vrhu, Topolu ter nato v dolino. 

z veseljem sva se odločila za to smer, ki je omogočala krožno pot, 

ki nama je dala možnost sestopa po drugi poti. 

Slika spodaj prikazuje pot od sv.Ilija po grebenu navzdol, ki sva jo prehodila.

Izredno lepo je bilo, lepi razgledi, pot kamnita in ponekod grebensko ostra, 

sonce in dobra volja, kaj češ še več.

Še en pogled nazaj proti vrhovom preden zavijava v dolino.

Oblaki so nama kazali, da le naj pohitiva dol z gora in grozili, da naju bodo ovili v meglo.

Tega pa sva se bala, saj je v megli težko slediti poti, ki večinoma poteka po skalnatem terenu.

 

 Megla pa je res  prišla, na srečo šele potem, ko sva že sestopala.

Sestopala sva strmo navzdol v megli, toda tudi te je bilo enkrat konec.

 Prišla sva pod meglen obroč, ki je ovijal Biokovo, sonce se je zopet pokazalo. Ta megla, oziroma oblaki, ki so se nakopičili pod grebenom Biokova, so znanilci burje, ki se bo rodila naslednji dan.

 Občasno se je megleni ovoj malo razmaknil, da sva lahko opazovala kamnite vršace nad seboj.

 

 

Midva pa še naprej strmo in še bolj strmo navzdol.

Strm in dolg spust se je zaključil pri kamnolomu nad cestnim tunelom pod Biokovim. Še malo asfaltne ceste in zaključila sva najin dolg krog zopet v vasici Bast.

Ta vrh sv.Ilija in celotna krožna pot je bila najlepša na najini turi do sedaj. 

Na vrhu imaš občutek silne višine in čudovitih razgledov ter oddaljenosti od vsega živečega na zemlji. Strm vzpon in še strmejši spust in naporna hoja sta bili pozabljeni, kot da tega nikoli ni bilo,

 lepi občutki z vrhov pa so obstali.

Strm vzpon in še strmejši spust in naporna hoja sta bili pozabljeni, kot da tega nikoli ni bilo,

 lepi občutki z vrhov pa so obstali.

 

________________________