Imotska jezera

Imotska jezera spadajo med take naravne posebnosti, da si jih je treba ogledat, 

če te pot zanese v te kraje.

 

Jezer je sicer več, a najbolj znana sta Modro in Crveno jezero.

 Midva sva si ogledala poleg teh dveh še Zelenega.

Tokrat je Modro jezero presušeno, brez vode. 

 

Je pa bogatejše za novo pridobitev.

 V letošnjem oktobru so se na dnu pojavile take risbe, kot se že nekaj let pojavljajo npr. v Angliji

 na njivah žita ali na drugih primernih lokacijah. 

 

Tisti, ki se na to spoznajo, pravijo da so avtorji vesoljci, ki na tak način sporočajo nam Zemljanom,

 da mislijo na nas. Kar koli je že resnica, moramo priznati, da so liki izdelani

 z veliko natančnostjo in smislom za vesoljsko estetiko, 

zato lahko avtorju risbe na dnu Modrega jezera samo čestitamo za remek delo.

Več o tem pojavu si lahko preberete tukaj:

Na dnu jezera se je pojavila risba! 

Po kratkem ogledu Modrega jezera sva se odpravila še do Crvenega, ki je v neposredni bližini.

 Za razliko od modrega, ta nikoli ne zgubi vode. Še več; 

je prav impozantnih dimenzij z globino preko tristo metrov 

in sega z dnom šest metrov pod morsko gladino.

Vzela sva si dovolj časa in se sprehodila po panoramski stezi okrog jezera.

Ko doživljaš to čudo narave z robov prepadnih sten, ne moreš ostat ravnodušen.

Na eni od tabel ob jezeru piše, da le najboljšim uspe zalučati kamen v jezero, 

ne da bi se odbil od prepadne stene, ker po legendi jezerski duh to prepreči.

Neumnost!, sem rekel in poiskal nekaj kamnov različnih oblik in velikosti.

Z nobenim nisem uspel doseči vodne gladine, čeprav sem jih z vso močjo zabrisal

 proti sredini velikega jezera z višine več kot 250 m. 

Ko je kazalo, da bom uspel, so namreč vsi kamni naglo skrenili nazaj proti steni, 

kot jim je zapovedal jezerski Duh.

Vendar se nisem vdal. Tako mi je dosti kasneje uspelo tri kamne poslati direkt v jezero 

in vzvaloviti mirno domovanje jezerskega Duheca. Zelo sem ponosen na svoj uspeh!

Kasneje sva na poti domov videla še nekaj jezer in jezerc.

Vendar nobeno od njih na naju ni naredilo takega vtisa kot Crveno. 

__________________

Omiška Dinara treking - Put života, Kozji rat

Pot: Gornji Fistunoviči, Pas, Kozjak, Kozji rat, Lokvica, Šatarice, Pisak, G. Fistunoviči

Čas: okoli 8 - 9 ur

Višinska razlika: 780 m (višinskih metrov okoli 1500 ali več )

 

Naslednji dan najinega trekinga sva izbrala še vzhodni del Omiške Dinare. 

Najprej sva dolgo iskala vstopno pot v pogorje. Ko sva jo našla, pa je Lojze srečal prijaznega domačina, za katerega se je  izkazalo, da je planinski vodnik in tudi skrbnik te poti. 

On  nama je povedal še precej koristnih in zanimivih informacij v zvezi s to potjo.

Put života se imenuje zato, ker so po legendi na tej poti Hrvati prvič videli morje in ker 

je ta pot nekoč predstavljala edino vez med celinskim zaledjem in morjem. 

Po tej poti so prenašali od morja vse, kar se je potrebovalo za preživetje. 

Torej jim je ta pot pomenila življenje.

Najprej se pot vije strmo navzgor, seveda od ničle pri morju pa do okoli 700 m. 

Vmes je nekaj odličnih lokacij za razglede, poglede in počitek.

Ko se povzpneš na vrh pogorja Dinare, pa se prične tisto najlepše.

Razgledi, pogledi in občudovanje našega stvarstva.

Najprej sva šla malo po svoje še do nekaj vrhov: Lokvica - 671 m, Kozjak - 722 m in Kozji rat - 788 m. Pot do Kozjaka je označena, od tu dalje proti Kozjemu ratu pa je potrebno malo po intuiciji. 

Toda uspelo nama je tudi to.

Na vrhu Kozjega rata in pogled nazaj do zadnjega, najnižjega vrha v grebenu, 

kamor morava prispeti pred mrakom. 

Dnevi pa so kratki, ob pol petih je mrak, čez četrt ure pa že tema.

Pogled z Kozjaka proti Biokovemu je bil danes spektakularen;

 scena se je spreminjala kot v najboljšem akcijskem filmu.

Pokrajina pred nama in zadaj pa je blagodejno vplivala na najina čutila.

Bilo je že krepko po najini opoldanski malici, ko sva se bližala Šataricam. 

Le kaj je tisto kar opažava  na vrhu, nekakšna koča ali kaj, sva se vpraševala?

Čez dobre pol ure sva presenečena videla delo človeških rok, ki ga nisva pričakovala.

S Šataric - 642 m je najlepši pogled na Biokovo ter Makarsko riviero; 

tako so nama povedali. Res je čudovito, enkratno.

Pogled nazaj na Kozji rat (zadnji vrh) kjer sva bila danes. Daleč je, daleč.

S Šataric sva pridno nadaljevala po označeni poti v dolino. 

Nič več kar tako prosto, nisva več bila navdušena za prosti sestop glede na včerajšnjo izkušnjo.

 Pa še pozno popoldne je bilo in strah, da naju ujame tema, popolnoma upravičen.

Pa se je izplačalo. Deležna sva bila enkratnih pogledov na skale, stene, prepade. 

Občutek je tak kot da si visoko kje v naših Alpah. Le bodeče rastlinje ti pove, da si blizu morja.

Mimo čudovitih grebenov, ki bi jih gotovo osvojila, če ne bi naju preganjal večerni mrak.

 Ko sva se spuščala proti morju so bili razgledi še bolj impresionistični.

 Proti koncu poti so noge že postajale utrujene. Nič hudega, da je le srce  polno lepih vtisov s poti.

Prehodila sva celotno Pot življenja in še več; tudi tisti del ob morju, 

ki nama je ohladil razgrete podplate.

Takole pa izgleda ta krožna pot na karti z najinim podaljškom proti Kozjaku in Kozjemu ratu.

 Če bova kdaj postala turistična vodnika v teh krajih, 

bova vse goste z veseljem popeljala tudi na "Put života"!

___________________

Omiška Dinara treking - Fortica in Kula

Pot: Omiš, Fortica, zavetišče Imber, Kula, Omiš

Čas: okoli 8 ur

Višinska razlika: 860 m

Omiška Dinara je pogorje ob Jadranski obali nad Omišem in Brelo, oziroma med pogorjema Mosor in Biokovo. Sicer se ne ponaša z višino, najvišji vrh Kula je le 863 m nad morjem, nudi pa fascinantne grebene ter izreden razgled na Omiš. Za prvi dan najinega trekinga sva na zemljevidu izbrala severozahodni pristop na Omiško Dinaro ter njen najvišji vrh, Kulo.

Iz Omiša sva se povzpela na Fortico, staro trdnjavo od koder je izreden pogled na Omiš ter Cetino.

 

Trdnjava Fortica stoji na strateški točki, s katere je bilo vedno mogoče nadzirati 

dogajanje v Omišu in vseh pristopnih poteh. Tudi plovbo med Bračem in celino. 

 Nadaljevala sva naprej po pogorju, se večkrat obračala nazaj in uživala v pogledih na Omiš.

Držala sva se označene poti saj nisva tvegala, da se znajdeva v 

obmorski makiji - neprehodnem trnovem grmičevju.

Tukaj poti niso enostavne, so zelo razgibane. Pogosto je med koničastimi kamni le toliko ravnine, 

da čevelj najde ozek prostor za varno stopinjo.

 

Pogled na severno stran razkriva celino ter kanjon Cetine, ki je globoko vrezan v kraško planoto.

Po dobrih treh urah hoje sva prišla do zavetišča Imber, ki ga trenutno zelo lepo obnavljajo.

Sledil je še pol urni vzpon na Kulo, ki je bil precej neugoden, saj je bila pot mokra in spolzka.

 Pa še ostra, strma kamnita podlaga s trnasto makijo za posladek. 

Na taki poti po mojem niti gorske koze ne uživajo. Ne poznam nobene podobne poti pri nas doma.

Na vrhu Kule - 863 m. Ta razgled naju je po sluzasti poti gor znova osrečil. 

Pogled je seveda čudovit na otok Brač, za njim Hvar ter spodaj Makarska riviera. 

 

Smrdelo nama je, da bi se po tisti spolzki poti vračala z vrha. 

Ker sva navajena, da rada poiščeva nova brezpotja, sva tokrat za sestop izbrala južno, 

osončeno in suho  steno, po čednem grebenu, ki je obetal, da plezarija ne bo prezahtevna. 

Lojze skrbno preučuje in načrtuje sestop; pri globokem razmišljanju ga nič ne motim.

Celoten sestopni greben se seveda ni videl, po izkušnjah sva vedela, da lahko pričakujeva tudi kakšno presenečenje, ki se ga ne bo dalo preplezati in v takem primeru bi se morala vrniti navzgor. 

 Premagala je naju želja po nečem novem in sva šla. Tisti lep začetni greben se je končal 

v previsni prepadni steni.  Tudi drugi in tretji greben ni imel varnega sestopa.

 Prečenja grap niso bila vedno enostavna.

Nova prečenja niso imela več smisla, saj se je videla visoka stena daleč naprej. 

Izplezati tukaj ali se vrniti gor! Razmislek pred zaključnim delom stene je bil malo daljši.

Izkazalo se je namreč, da je spodaj tik pred izstopom  3 - 4 m gladka skala, preko katere se je bilo potrebno spustiti. Obvoza ni bilo, razen dve urni vzpon nazaj navzgor. Nad skalo najine preizkušnje se tudi lepo vidi del grape po kateri sva večinoma sestopala.

Tudi to skalo sva zelo previdno premagala. Občutek je nepopisno dober, ko se vse lepo izteče in hvaležnost za lepo plezarijo vedno pride iz srca. Pomembno je bilo, da je skala v steni res trdna in z dobrimi oprimki. (razen zadnjih štirih metrov). Seveda moram omeniti še dve hudi kači strupenjači, ki sta se sončili sredi stene ravno tam, kjer naj bi jaz stopila.

Najin sestop se je dobro končal, bilo je čudovito, ogledovala sva si še smer sestopa 

nato pa se odpravila dalje v dolino.

  Sledilo je še nekaj čudovitih utrinkov v zahajajočem soncu.

Opazovala sva še stare pastirske staje, ki pa sedaj niso več v uporabi.

 Mogoče so bile zgrajene že  pred mnogimi stoletji, kdo ve.

Še en pogled navzdol na Omiš in njegove kamnite ščite;  res je čudovito.

Na koncu pa seveda tisto najlepše, namakanje v morju...

...ter sončni zahod...

... ki obeta jutri nova doživetja.

_____________