Pot: Gornji Fistunoviči, Pas, Kozjak, Kozji rat, Lokvica, Šatarice, Pisak, G. Fistunoviči
Čas: okoli 8 - 9 ur
Višinska razlika: 780 m (višinskih metrov okoli 1500 ali več )
Naslednji dan najinega trekinga sva izbrala še vzhodni del Omiške Dinare.
Najprej sva dolgo iskala vstopno pot v pogorje. Ko sva jo našla, pa je Lojze srečal prijaznega domačina, za katerega se je izkazalo, da je planinski vodnik in tudi skrbnik te poti.
On nama je povedal še precej koristnih in zanimivih informacij v zvezi s to potjo.
Put života se imenuje zato, ker so po legendi na tej poti Hrvati prvič videli morje in ker
je ta pot nekoč predstavljala edino vez med celinskim zaledjem in morjem.
Po tej poti so prenašali od morja vse, kar se je potrebovalo za preživetje.
Torej jim je ta pot pomenila življenje.
Najprej se pot vije strmo navzgor, seveda od ničle pri morju pa do okoli 700 m.
Vmes je nekaj odličnih lokacij za razglede, poglede in počitek.
Ko se povzpneš na vrh pogorja Dinare, pa se prične tisto najlepše.
Razgledi, pogledi in občudovanje našega stvarstva.
Najprej sva šla malo po svoje še do nekaj vrhov: Lokvica - 671 m, Kozjak - 722 m in Kozji rat - 788 m. Pot do Kozjaka je označena, od tu dalje proti Kozjemu ratu pa je potrebno malo po intuiciji.
Toda uspelo nama je tudi to.
Na vrhu Kozjega rata in pogled nazaj do zadnjega, najnižjega vrha v grebenu,
kamor morava prispeti pred mrakom.
Dnevi pa so kratki, ob pol petih je mrak, čez četrt ure pa že tema.
Pogled z Kozjaka proti Biokovemu je bil danes spektakularen;
scena se je spreminjala kot v najboljšem akcijskem filmu.
Pokrajina pred nama in zadaj pa je blagodejno vplivala na najina čutila.
Bilo je že krepko po najini opoldanski malici, ko sva se bližala Šataricam.
Le kaj je tisto kar opažava na vrhu, nekakšna koča ali kaj, sva se vpraševala?
Čez dobre pol ure sva presenečena videla delo človeških rok, ki ga nisva pričakovala.
S Šataric - 642 m je najlepši pogled na Biokovo ter Makarsko riviero;
tako so nama povedali. Res je čudovito, enkratno.
Pogled nazaj na Kozji rat (zadnji vrh) kjer sva bila danes. Daleč je, daleč.
S Šataric sva pridno nadaljevala po označeni poti v dolino.
Nič več kar tako prosto, nisva več bila navdušena za prosti sestop glede na včerajšnjo izkušnjo.
Pa še pozno popoldne je bilo in strah, da naju ujame tema, popolnoma upravičen.
Pa se je izplačalo. Deležna sva bila enkratnih pogledov na skale, stene, prepade.
Občutek je tak kot da si visoko kje v naših Alpah. Le bodeče rastlinje ti pove, da si blizu morja.
Mimo čudovitih grebenov, ki bi jih gotovo osvojila, če ne bi naju preganjal večerni mrak.
Ko sva se spuščala proti morju so bili razgledi še bolj impresionistični. 
Proti koncu poti so noge že postajale utrujene. Nič hudega, da je le srce polno lepih vtisov s poti.
Prehodila sva celotno Pot življenja in še več; tudi tisti del ob morju,
ki nama je ohladil razgrete podplate.
Takole pa izgleda ta krožna pot na karti z najinim podaljškom proti Kozjaku in Kozjemu ratu.
Če bova kdaj postala turistična vodnika v teh krajih,
bova vse goste z veseljem popeljala tudi na "Put života"!
___________________
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar