Greben Krofičke

Pot: Logarski kot,  Klemenča jama,  Strelovec, Bivak pod Utami, greben Krofičke in vrh, označena pot do Klemenče jame, Logarski kot

Čas: okoli  8 ur

Višinska razlika: okoli 1200 m

Iz Logarskega kota sva tokrat izbrala pot skozi tunel in običajno stezo na Klemenčo jamo. 

Nikamor s poti nisva zavila, kot sva storila večkrat poprej in posledično končala pot čisto drugje 

kot sva zjutraj nameravala. 

Od Klemenče jame zaviješ na strmo pot proti Strelovcu ter pred Strelovcem ostro desno za Ute. Neoznačena pot naju vedno preseneti, ker ni tako enostavna. Tista vrv za varovanje na enem delu je taka, da ne veš ali bi se je oprijel ali pa ne. Raje se je nisva.

Po kakšnih dveh urah hoje od Klemenče jame prideva do čednega bivaka - hotel pod Utami 

in z neverjetno puščico na steni, ki kaže proti bivaku.. Vedno jo pogledava, če je še tam...

Oblaki so se začeli spuščati in tako  zakrivati začetni greben- slika zgoraj, 

tako da sva omahovala ali naj nadaljujeva ali ne.

Tokrat sva šla levo mimo Konja (pot je malo izpostavljena), po strmem travniku navzgor

 in na greben. Slika spodaj, levo je Konj.

Na začetnem delu grebena so bili malo okrnjeni razgledi, pa vseeno dovolj jasni,

 da sva občutila radost višine.

Z Robanovega kota so se megle dvigovale in spuščale in nama občasno zakrivale greben. 

Na sliki spodaj je še smer pred nama po grebenu do vrha Krofičke.

Pogled nazaj na prehojeni del. Prav lepo sva pohajala po grebenu in se izogibala borovcem.

Utrinek z meglicami je vedno lep za ujeti na digitalni zapis, ko si tam gor pa srce ni ravno mirno, 

ker ne veš ali boš tipal po megli ali pa bo korak bolj jasen in zanesljiv.

Na grebenu Krofičke, še vedno imava lep kos poti do vrha.

Pogled proti Ojstrici ni razkril njene veličine.

Pogled nazaj na del prehojene poti.

Na vrhu Krofičke je zapis v vpisno knjigo obvezen.

Pogled proti Ojstrici in ostalim hribom tam čez Škrbino.

Tihožitje na vrho Krofičke - 2083 m.

Sestopila sva po običajni markirani poti s Krofičke. 

Še vedno se mi zdi šodrasto drseča in nič enostavna.

Sva že na gozdni meji in zopet stopava navzdol mimo velikega starega macesna 

in do Klemenče jame, kjer se je nabralo že kar nekaj pohodnikov.

Tale pot po grebenu Krofičke je vedno zanimiva tako, da jo bova večkrat ponovila, 

vsaj rekla sva tako.

_____________________________________

Ojstrica po Kopinškovi poti

Pot. Klemenča jama, Ojstrica po Kopinškovi poti, navzdol čez Škarje in nazaj.
Čas: okoli 6 ur

Vremenska napoved je bila tako - tako, kot že celo poletje, 

pa sva se zato odločila za običajno pot na Ojstrico.

Ko sva vstopila na Škrbino so se že začele pojavljati temne gmote oblakov nad gorami.

Midva sva še bila v soncu, vrhove pa so megle povsem zakrivale.

Tudi takšne slike so prav impresionistične, vendar le za gledanje od daleč.

Na vrhu Ojstrice je bilo pa megleno kot včasih na ljubljanskem barju.

Ni bilo ničesar za občudovati, razen megle.

Pa sva hitro sestopila in ogledovala tiste skalne skulpture, ki jih drugače mogoče ne bi.

Tale skalnati nos je tudi zanimiv.

Edino takšne in drugačne rožice so popestrile najino pot, ter seveda še najina prijatelja Matej in Mirjam, ki sva ju srečala ob povratku na Klemenči jami.  

Od srca smo se razveselili našega srečanja po dolgem času in obudili nekaj skupnih spominov, 

ki ne bodo nikoli zbledeli.

Zadovoljna sva zaključila najino megleno dogodivščino.

___________________________

Obel kamen

Pot: gostišče Firšt v dolini, vasica Sv.Duh, greben nad Sv Lenartom, Obel kamen (1911 m), vasica Sv.Duh, gostišče Firšt

Čas: 8 ur

Avto je bil čist in opran, zatorej makadamske ceste niso prišle v poštev, 

želela pa sva najti tudi nekaj novega zato sva izbrala pot od gostišča Firšt pa kar navzgor.

 Pot je res lepo speljana po grapi ob potolu in Strevčevi peči vse do pašnikov pod Sv.Duhom.

Po kakšni uri hoje sva prispeka do panoramske ceste in se odločila za manj obiskano pot navzgor. Prečila sva gozd navzgor do stare mejne poti med Avstrijo in Slovenijo.

Meja je še vedno prav lepo prehodna vije se po vrhovih in je prehodna vse do Pavličevega sedla in kar si velja zapomniti, polna je gob - lisičk.

Vedno bolj sva se oddaljevala od Oblega Kamna.

Lisičk pa je tolikoooo....

Prispela sva precej daleč po gozdnem grebenu do Pastirkovega sedla, 

zato sva obrnila in se želela spustiti do cerkvice Sv.Lenart, toda pot je bila takšna, da naju je minilo. 

Kako lepo je, da znava v trenutku spremeniti svoj cilj 😃...

Ni nama bilo do plezanja po podrtem drevju, ker imava tovrstnih izkušenj za letos že dovolj. 

Poiskala sva vstopni greben za na Obel Kamen in ga našla.

Na nasprotni strani sva opazovala velika Lipševa vrata.

Na vrh Oblega kamna pa je potrebno iti po običajni poti z nekaj jeklenicami.

Še malo razgledov

In vrh je bil že tu.

Sestop je potekal po običajni poti mimo Potočke zijalke.

Razgled na Kamniško Savinjske Alpe pa je seveda čudovit.

In še en pogled nazaj na greben Olševe in že sva sestopala zopet nazaj po grapi 

do glavne ceste za Logarsko dolino.

Turska gora in Brana

Pot: Okrešelj, Turski žleb, Turska gora, Brana, Kamniško sedlo, Okrešelj
Višinska razlika: okoli 1000 m
Čas: okoli 10 ur

Zgodnje jutro v Logarski dolini je bilo polno meglic. Razmišljala sva kam bi zavila?

Že dolgo nisva šla skozi  Turski žleb,  pa sva ga šla spet pogledat.

Jeklenice so še vse na svojem mestu in trdno držijo. Pogled z žleba na kraljico dneva,

Mrzlo goro, pa je tudi s te perspektive veličasten.

Proti vrhu žleba sva doživela proženje kamenja in kmalu sva zagledala povzročitelje.

Kar gledala sva te veličastne kozoroge in oni naju. So veliko manj plašni kot pred leti.

Cela družina je bila na jutranji gimnastiki ali kako bi to imenovali, kar so počeli.

Razšli smo se in midva sva krenila navzgor proti Turski gori.

Z vrha Turske gore - 2251 m je čudovit pogled na Skuto in Rinke.

Pogled na travnato Brano s Turske gore mi je vedno lep in zanimiv.

Pri sestopu  se je takole občasno odpiral lep pogled na Kamniško sedlo.

Po poti proti  Kotličem so vsa varovala v dobrem stanju, kar je polepšalo strm spust.

Gorski utrinki so prava paša za oči.

Prehod na Kotliče je speljan dokaj domiselno.

Nato pa zopet gor po pobočju Brane.

Pogled nazaj na Kotliče in Tursko goro nama je dal občutek zadovoljstva.

Proti vrhu Brane so se meglice že pričele dvigovati in se gostiti.

Vrh Brane - 2253 m.

Megle so se valile čez Kamniško sedlo in grozile, da z novimi razgledi ne bo nič.

Res je bilo tako ampak obilje planinskih rož je vseeno pričaralo lepo vzdušje.

Celo šopi planik so se našli in zaključili lep gorski dan.

__________________________________