Mali Travnik

 Izhodišče: cesta pod Robnikovo planino
Razmere: zelo dobre, 5 cm pršiča na trdo podlago
Sneg je, ampak nad 1300 m nadmorske višine. Tam na pobočju Malega Travnika sva pustila še nekaj nepresmučanih pobočij pa sva šla opravit še to.

Zadovoljiva snežna odeja  se je pričela na Robnikovi planini. 

 Z vrha Malega Travnika je čudovit razgled na Savinjske Alpe.

 Levo so Golte - danes imajo tudi tam dobro smuko.

 Ponekod sva prečila velike zamete.

 Juhuhu, sedaj pa navzdol.

 Tudi okoli pastirskega stanu pod Malim Travnikom je veter naredil velik zamet.

 Razgled na Savinjske Alpe je bil vsak trenutek drugačen. 

Odvisno od tega, kako so se premikali oblaki.

 Dolino so tudi tokrat pokrivale meglice.

 Zadaj na pobočju so ostali najini podpisi.

Večkrat sem se povzpela do vrha in odsmučala dol. Nepopisen užitek! Kot včasih, 

ko nismo imeli smučarskih vlečnic in smo bili veseli vsakega spusta posebej.

 Dan se je začel prevešati v pozno popoldne, pa je bilo treba kreniti proti dolini.

 Naslednji del pašnika je bil bolj položen, pa nič zato ...

 Vse prehitro sva prismučala do konca planje, ko je bilo potrebno zaviti v temen in strm gozd.

 Najprej po takih grapah navzdol, potem pa občasno tudi malo peš, ker je bilo premalo snega. 

Za zaključek pa je sledila še lepa smuka čez velik pašnik na Robnikovi planini 

ter še končni spust po cesti do avta. 

In sva zopet narisala podpise na neokrnjeno belino, čudovito je to bilo.

Nestrpno čakava novo veliko pošiljko snega! 

___________________

Mali in Veliki Travnik

Pot: kmetija Kumprej nad Ljubnim - Robnikova planina - M.Travnik - V.Travnik in nazaj
Razmere: 10-30 cm novega snega na rahlo utrjeno podlago,  zelo vetrovno
Višinska razlika: okoli 600 m

Juhuhu ... nov sneg, vsaj nad 1000 m. Izvila sva se iz dolinskih meglic.
Vremenska napoved je obetala razjasnitve, prej pa še močan veter. Šla sva preverit ali bo res tako.

Nad 1000 m nadmorske višine je res zapadlo vsaj 30 cm novega snega. 

 Želeli smo ... in  imamo skoraj dva metra snega, je bil odgovor, ko sva se morala prebiti navzgor po ozki grapici skozi snežene zamete in prepreke.

Prej sva večinoma hodila v zavetrini, na planji pod Malim Travnikom pa se vetru ni dalo več izogniti. Pa sva zato videla tudi celo paleto bogato zasneženih Savinjskih Alp.

Bril je orkanski veter s tako jakostjo, da se je Ojstrica odevala v oblake snega, 

ki ga je veter dvigoval z njenega ostrega vrha.

 Meglice v dolini in Rogatec nad njimi so izgledali bolj mirni.

 Menina planina tudi ne trpi pomanjkanja snega; vsaj tako zgleda.

Tudi okoli naju je občasno preveč močno zapihalo in dvigovalo sneg, 

ki nama je silil v vsako špranjo oblačil.

 Zasnežena Raduha v ozadju ima danes tudi dovolj vetra.

 Pokuk izpod pastirskega stanu na M.Travniku (1532 m ). 

Tokrat nama je nudil prav prijetno zatočišče pred vetrom.

 Uršlja gora in Komen sta s tega zornega kota od naju bolj redko opazovana.

 Urezala sva smučino pod vrhom dalje proti Velikemu Travniku ter delala načrte za spuste navzdol naslednjič in naslednjič in ...

Pogled nazaj proti pastirski staji na Malemu Travniku naju je vabil, da bi kar takoj odsmučala dol.

Pa sva premagala skušnjavo in se prebijala dalje.

 Koča na Velikem Travniku ( 1637 m ). Vrh Travnika sva tokrat izpustila,
ker so si ga osvojili motorni sankači, 

ki so se preganjali gor in dol in tudi tu kvarili zrak, vzdušje in tihoto narave.

Priznava, da jih nimava prav nič rada, ker se ne vozijo po snegu zaradi občudovanja gorske zimske idile, ampak očitno ljubijo le bencinske hlape in ropot močnih motorjev.

Okrepčala sva se z vročim čajem, ki sva ga imela s seboj, pomalicala sva in se malo odpočila.

 Sedaj pa samo še navzdol. Še prej pa še en pogled na prehojeno pot preko obeh Travnikov.

 Sledil je uživaški spust v novem snegu ter še zadnji smučarski podpis 

na nedotaknjeni belini Robnikove planine. 

Pa še miren spust po zasneženi cesti do kmetije Kumprej, kjer naju je čakal avto. 

Ugotavljava, da sva ponovno ujela krasen dan z novozapadlim snegom.

Nagrada, ki sva jo užila, ker dneva nisva zamudila 😀😀😀

_____________________________

 

Velika planina

Jasno dopoldne mnoge potegne ven v naravo, proč od toplih peči.

Tudi midva sva se na hitro odločila, da ne bova doma.

 Velika planina je vedno hvaležen objekt za fotografiranje.

 V ozadju so močno zasnežene Savinjske Alpe. 

Z desne proti levi so : Ojstrica, Babe in Planjava.

 Osameli macesen vkovan v led in sneg. Se bo znal spomladi spet vzravnat?

 Oblaki so že začeri zakrivati sonce. Popoldan bo oblačen, fronta oblakov se počasi bliža.

 Zeleni rob nad Veliko planino je sameval, pa sva šla  pogledat še tja gor.

Pa si pomagaj s takimi smerokazi, če si znaš?

Drevesa so preobtežena z ledom in snegom, saj se je ledeni dež počasi spreminjal v sneg.

Zato je veter spet povzročil veliko škode.

__________________________

Lanež

Izhodišče: nekje na cesti pod kočo na Loki pod Raduho

Razmere: nad 1500 m se je menjaval trd pomrznjen in južni sneg, razmere srednje težke

Višinska razlika: okoli 600 m

 

Najprej naju je presenetila splužena cesta proti koči na Loki pod Raduho. 

Kaj kmalu sva ugotovila, zakaj je bilo tako. 

Orkanski veter v preteklih dneh je polomil ali izruval veliko dreves 

in potrebno jih je spraviti v dolino. 

V ta namen so lastniki gozdov očitno dali splužiti cesto.

Pred kočo na Loki je nastala spodnja slika. Mogoče je zamrznila lamelna zavesca aparata, ki spušča svetlobo, pa je zato zakasnila. Drugače pa res ne vem zakaj je fotoaparat slikal takole:

Nad kočo sva šla malo po svoje v breg proti Durcam. 

Izkazalo se je, da sva bila v tem jutru na tej poti edina pohodnika.

Pogled navzdol na najino smučino je pokazal dvakrat zaviti S,

 ki ni izdajal, da sva se kar utrudila po poledenelem jarku navzgor.

 Midva pa sva se še naprej trudila na vzponu po vedno bolj strmem pobočju, 

ki je razbrazdano z ostrimi grapami.

 Na Durcah sva se končno odločila in obrnila proti Lanežu. 

Močan veter ter ponekod ledena pobočja sta bila dobra razloga, da tokrat ne greva proti vrhu Raduhe. Neprestanih zdrsov svojih smuči sem imela že več kot dovolj.

 Vrh Laneža (1925 m ) pa je bil spihan. 

Veter je tako močno bril, da sva se takoj začela spuščati proti dolini.

 Še za fotografiranje mi je bilo premrzlo.

 Šele pri Koči na Loki sva se malce oddahnila in pokrepčala z izdatno malico. 

Škoda, da je prekmalu roj oblakov zakril sonce,

 pa je zopet postalo prehladno za uživanje pod soncem.

Kaj čakaš sem zaslišala, spusti se ...

Na poti nazaj, pa sva zopet telovadila pod, med  in nad podrtimi drevesi. 

Zadnja leta se je res veliko slabega spravilo nad naše gozdove.

 V tem sončno-oblačnem, mrzlem, sneženem in vetrovnem dnevu sva hodila in smučala:

Ko pride nova pošiljka snega, bova gotovo najino smučino rezala spet tukaj,

 če se ne odločiva kako drugače.

_________________________