Veliki vrh, Velika zelenica, Križevnik

Izhodišče: planina Ravni
Čas:  8 ur
Razmere: brez posebnosti, sončno, zelo toplo za november
Višinska razlika: 800 m

Po jutru se dan pozna in današnji dan je bil s soncem obsijan od prve jutranje zarje pa do večera.
Na tak lep jesenski dan sva izbrala krožno turo od planine Ravni nad Podvolovjekom
čez Dolge trate na Veliki Vrh in Veliko zelenico, nato na Moličko peč, Poljske device,
Križevnik, Poljško planino in nazaj na planino Ravni.

Jutranje sonce je planino Ravni čudovito obarvalo.

Pogled navzgor, modro nebo in rumeni macesni, kaj bi želeli še več čudes narave?

Pot je tokrat potekala čez Dolge trate in tukaj domuje tale simpatična pastirska koča.

Kmalu se je odprl pogled na najin prvi vrh, Veliki vrh, levo na sliki.

Doline so se kopale v meglicah, v višinah pa sta nam bili podarjeni sončna toplota in modro nebo.

Čisto nov jamarski bivak je postavljen v svetu vrtač in kraških jam. Otvoritev bo to nedeljo, 8.11.2015.

Pogledala sva, če bi slučajno kdo bil doma ..., če si radovedne sorte, radovednež ostaneš za vedno.

...in res je bilo kaj za videti, čestitke našim prijateljem jamarjem za prekrasen bivak!

Prvi najin današnji cilj je bil Veliki vrh - 2114 m.

Pssst, družbo imava.

 Še pogled nazaj na Veliki vrh ...

...midva pa sva že stala na Veliki zelenici - 2110 m ter občudovala Ojstrico.

Ša kar sva gor na Veliki zelenici...

Tamle nekje bova hodila, bolj ali manj po vrhu grebenov. Zato je pametno,
da si z vrha ogledaš in zapomniš pravo smer, ker se kasneje, ko si tam dol, težje orientiraš.

Naslednji najin vrh je bila Molička peč - 2029 m. Spust navzdol je bil zabaven;
 malo med borovci, malo po robu s pogledom na severno stran ostenij.

S severne prepadne strani je Molička peč prav impozantna.

Nato sva se prebijala po zaraščenem in razbrazdanem grebenu navzdol,
vmes sva obhodila med drugim tudi to veliko brezno ...

... ter mimogrede še pogledala kaj počnejo na zelooo oddaljeni Veliki planini...

..se še kar prerivala z borovci, se spuščala in nato povzpela na naslednji vrh Poljske device -1879 m.

Poljske device imajo sicer tri vrhove, z njih pa se lepo vidi Ojstrica kraljica  na levi strani, na sredini so oddaljene Rinke s Skuto, na desni pa Krofička, kjer sva letos že odkrivala njene lepote po celem njenem grebenu. Je še kaj lepšega kot so razgledi z vrhov planin?

Kadar hodiš po kakšnem grebenu, si dolgo na višini, gledaš levo in desno navzdol
in se čudiš raznolikim oblikam skal, skalnatim oknom in prepadnim stenam.

Spet eno simpatično skalno okence; kar nekaj sva jih srečala ...

Robanov kot pod nama pa je bil še kar v senci.
Zračunala sva, da v teh jesenskih in zimskih dnevih ne dobi skoraj nič od sonca.

Kmalu sva stala tudi na vrhu Križevnika - 1909 m ...

,,,in njegov nemi črni čuvaj je naju priletel pozdravit.

Pogled nazaj je pokazal  celoten prehojen greben. Čakal naju je le še spust do Poljške planine.

Poljška planina se je kopala v večernem soncu, v ozadju ji je delal kuliso JZ greben Raduhe.
Hm bo treba tudi tja skočit pogledat. Nova ideja je bila rojena.

Macesni in samo macesni obrobljajo to čudovito planino, midva pa sva morala kar pohiteti, da sva bila do teme zopet nazaj na planini Ravni, kjer sva pustila avto. Za nama je bila krasna krožna tura. 

Nezahtevna, če hodiš po stezicah in zelo razgledna, če stopaš malo višje po razčlenjenih grebenih.

 Za vse ljubitelje brezpotij pa nudi tudi nekaj drugačnih izzivov. 

Tam se nam duša in oči lahko naužijejo lepot narave v preobilju.

V mislih pa se že javljajo nove ideje o novih planinskih poteh, ko se vračava domov.

Na minskem polju

Grozeče minsko polje je bilo potrebno čimprej razminirati 

in omogočiti normalen pretok ljudi preko priljubljenega prehoda.

Našla so se vsa potrebna sredstva, izdano je bilo dovoljenje in naša ekipa je šla na ogled terena.

Po temeljitem ogledu smo izdelali še operativni plan in zaščitili področje pred nezaželenimi radovedneži. 

V zgodnjih popoldanskih urah smo previdno začeli odstranjevati mine.

Odstranili smo enajst min in jih pripravili za transport do centra ŠOP 131, 

kjer jih bomo jutri strokovno deaktivirali in ekološko razgradili.

V naslednjih dneh nas čakajo še dve podobni nalogi, potem pa zaklučimo uspešno sezono, v kateri smo očistili vsa minska polja na področju, ki nam je dodeljeno. Brez nesreč in nepredvidenih dogodkov.

Se vam priporočamo v naslednjem letu!

Ovčji vrh

Izhodišče: Bodental ali Žabnica po naše
Višinska razlika: okoli 1200 m
Razmere: poti na osojni strani so bile pomrznjene in ledene, na prisojni strani so bili pristopi do 2000 m brez  snega
Čas: 8 ur

Tudi to jesen sva si zaželela videti macesne v toplih žarečih barvah. 

Ker v teh krajih še nisva bila, sva izbrala Ovčji vrh ali Kozjak ali Geisberg -2024 m. 

Obenem sva si ogledala še razmere za morebitno turno smuko v prihajajoči zimi.

Na prelazu Ljubelj sva morala tokrat spet, tako kot pred leti, pokazati osebne izkaznice. 

Zaradi beguncev, ki v teh dneh množično prihajajo v Evropo.  

Nekaj km za prelazom naju je smerokaz usmeril levo v Bodental. Termometer je tokrat kazal borih minus dva in oblekla sem vse kar sem imela na zalogi. 

Uf je bilo hladno.

Našla sva nekaj kolovozev, ki so vodili v pravo smer -  le katerega naj izbereva? Na drevesih pa so bila  opozorila, da je to območje medveda. Krasno presenečenje, že dolgo jih nisva videla v živo ... 

Končno sva se le odločila za eno stezico in to brez brez medvedov, sem si zaželela. 

Vodila je v pravo smer in že sva bila na osončenih planjavah Vgrizeve planine.

Po najinem načrtu bi morala vstopiti na to lepo planino na začetku, midva pa sva se znašla na koncu planine. Zato sva rekla, da bova zadevo popravila nazaj grede. Takole so na planini zlato žareli macesni.

V rumenem objemu macesnov je bilo prelepo,  v dolinah pa je domovala megla.

Po prečenju zaraslega melišča se je pot nadaljevala z nekaj jeklenicami v ostenje do sedla Vrata - 1714 m.

Tam je tudi vpisna knjiga in tale simpatični špiček, ki ga je bilo potrebno seveda osvojiti.

Brezoblačno nebo in sonce je povzročilo, da so macesni čudovito zažareli. 

Edina pot je vodila dalje do Celovške koče in za njo se je nahajala pašniška Mačenska planina.

Ta planina je okrašena s čudovitimi macesni, v ozadju pa ji dela kuliso naš mogočni Stol, 

ki ga s te strani skoraj ne bi prepoznala.

Nad planino pa se dviguje precej strm Ovčji vrh. 

Kmalu sva nehala občudovati macesne in se spopadla s travnato strmino.

Dvatisočaki so že pobeljeni s snegom in tudi Ovčji vrh ni bil izjema.

Razgledi z vrha pa so bili čisti in prostrani ...

Triglav je tudi lepo pobeljen. Sploh ni tako zelo daleč.

 Spodaj pa je naju razgrnjena čakala Vgrizeva planina, ki jo nameravava prečiti nazaj grede.

Z vrha je bil viden tudi greben Košute od Velikega vrha na desni do Tolste košute na levi strani.

Nasproti naju pa je bila ogromna Vrtača, kateri sta sledila Zelenjak in Palec. Ko sem bila na Palcu, se mi je zdel strašno visok, no sedaj pa je izgledalo, da je najnižji od vseh treh dvatisočakov. Moram preveriti.

Vajnež, s te strani  je to desni sosed Stola. V ozadju je naš očak Triglav.

Najin "VIP" prostor pa je ta dan bil takšen:

Z vetrovnega vrha sva se spustila nekaj metrov nižje in poiskala zatišno lego. Malo sva nahranila kavke in sebe malo preveč, zato dolgo nisva uspela sestaviti najinih kosti za pot navzdol. 

Sonce je grelo in grelo, sončila sva se zgoraj brez...(flisov)  in v planinski tihoti sva 

še odremala kakšno urico, ki nama je bila odvzeta zaradi zgodnjega "dobro jutro".

Severne strani planin so popršene s snegom, na sliki od desne proti levi je masiv Vrtače, Zelenjak in Palec. Orientacija in poimenovanje hribov ni enostavna, ker jih opazuješ čisto iz drugega zornega kota.

Ovčji vrh se na vzhodni strani povesi v čeden greben prav do sedla Vrata, kamor bi se morala vrniti tudi midva. V zgornejm delu je izrazito poraščen z ruševjem, na sredini in v spodnjem delu pa je dajal vtis, da bi se dal prečiti. Kar hitro je padla odločitev, da se ne bova spuščala navzdol po stezi ampak šla kar  na greben in nato po tem grebenu dalje do sedla.

Špiček na najinem brezpotju čez greben je bil prav priročen. Priznam, na vrh si nisem upala, sredina špička mi je bila dovolj, ker je zgledal, da se bo vsak čas podrl. Spodaj je Celovška koča, kamor bi morala sestopiti. V ozadju levo je Svaščica, ta naju bo še nekaj časa počakala. Tokrat ni dovolj časa zanjo.

Šla sva dalje po grebenu in izkazalo se je, da tu obstoja neka prastara stezica. Občasno je bila vidna, ponekod je bilo tudi ruševje odžagano.  Na sliki spodaj je del najine poti. Levo so prepadne strmine, desno pa strmina poraščena z ruševjem.

Za pohod po tem brezpotnem grebenu sva bila nagrajena z gamsjo lobanjo in dvema rogcoma, ki sta ležala blizu zraven. Še en dokaz, da tu že dolgo ni nihče hodil. Zgleda, da je ta zadnji prišel sem v miru umret ... :-)

Juhuhu,  midva pa sva še vedno visoko nad dolinami.

Takole po robu sva se prebila navzdol do sedla Vrata.

Na sedlu pa je pritrjena takšna oznaka. Na prvi pogled sva mislila , da označuje samo najin prehojeni prepadni greben;  ko sva jo prebrala, pa je bil vtis drugačen. Preberi jo še ti!

Sončni žarki so še osvetljevali dolino na severni strani Vrtače, ko sva počasi zapuščala prijetne višave.

Na Vgrizevi planini so macesni žareli v vsej svoji lepoti. Je tod mogoče še kaj lepšega?

Sredi planine pa prekrasna lovska koča, ki je tokrat samevala.

Narejena je iz skrbno izbranih brun. Domiselno, skladno in estetsko popolnoma dovršeno delo!

Res je kaj videt! 

Investitorju  zadostna količina €€€€€ očitno ni predstavljala resne ovire za izvedbo ideje ...

Radovedna sva šla preverit kakšna je ta planina na drugi - severni strani in imela sva kaj videti:

Tudi meglice so se pozno popoldan razkadile in daleč spodaj se je prikazala dravska dolina.

Čudovit jesenski dan je bil. Ovčji vrh je turca, kjer si nagrajen s presežnimi razgledi na naše gore, v tem času pa tudi z zlato barvo macesnov. Za povrh pa še sonce, modro nebo in s snegom pobeljene gore. 

Obstaja še kaj lepšega?