Matkova Kopa

Opis poti: Izhodišče:na :Lesnikovem sedlu 1591 m, Jerebičje,
grebenska pot na Matkovo kopo-1957 m
Čas: 8 ur

Mimo Logarske doline, Matkovega Kota pa prek Pavličevega sedla smo se zapeljali na

avstrijsko stran do Lesnikovega sedla. Tam smo pustili avto ter pričeli naš vzpon.

S prelepega grebena Jerebičja se je odpirala slikovita avstrijska pokrajina na eni strani

ter Matkov kot ter naše Savinjske alpe na drugi strani grebena.

Vmes smo prepodili čredo ovc, ki je zasedla vrh Jerebičja.

Še kratek spust na Matkovo planino, v ozadju je viden naš cilj - Matkova kopa.

Zelo se je prilegel vmesni postanek "na konju".

Pred Matkovo kopo iz grebena opazno štrli ostra škrbina, ki zgleda kot
delno načet kočnik - to je Matkov zob.

Mimo leve strani zoba se je pričel zahtevnejši del vzpona.

Za zobom smo se stisnili skozi okna.

Pričel se je zahtevnejši del poti, vzpon po grebenu na Kopo.

Dolomitno pobočje je precej krušlivo. Mimogrede je kakšen oprimek ostal v roki
ali pa celo zdrsel navzdol, zato smo napredovali zelo previdno.

Vseeno smo kmalu dosegli glavni greben, ki vodi do vrha.
Ena naših pa se povzpela gor raje po ozki krušljivi grapi, kar predstavlja drugo opcijo.

Med  vzponom smo pokukali za greben in našli takšen "diamant"..

Zahtevnejši del poti je zelo zračen; se pravi z vrtoglavimi pogledi v globino.

Kmalu smo priplezali na prvi vrh - na avstrijski del Kope ter kmalu zatem  še na slovenskega. Matkova Kopa je bila končno osvojena.

Razgledi so na tej točki veličastni. Res izjemno slikoviti  in prekrasni. Na spodnji fotografiji je v ospredju  Savinjek z Matkovim oknom, v ozadju pa Ojstrica s Planjavo ter Kamniškim sedlom.

Kmalu se je bilo potrebno posloviti od vrha. Po pričakovanju tudi začetni spust  ni bil enostaven. Spustili smo se proti  Matkovemu kotu.

 Ostra strmina je kmalu popustila in lična stezica nas je vodila po pobočju Matkove kope

nad Matkovim kraljestvom..

Čudovita panorama Matkovega  kota z Velikim vrhom v ozadju nas je znova očarala.

Krog okoli Matkove kope je bil opravljen, zopet smo bil na Matkovi planini s pogledom nazaj na Kopo in njen zob.

Ovce so se tokrat z vrhov umaknile v hladen gozd.

In takole je to bilo:

                  (foto. Z.K.)

Pred nevihto

Zadnje dni spada med najlepše dogodke dneva ponavadi le gledanje oblakov, kako se pripravljajo in nato znova in znova uspešno odložijo svoj tovor.

Nekaterim nevihto, drugim ploho in tretjim točo; kakor se zdi za koga prav.

Mi pa gledamo in se čudimo letošnjim nebeškim zalogam dragocene deževnice.

Saj ne da se pritotožujemo, ampak 10 stopinj celzija je pa za julij le malo premalo, mar ne?

__________________________

Križevnik - novo brezno

   Izhodišče: Robanova planšarija
   Čas: 10 ur

Pri prejšnjem prečenju Križevnika smo šli mimo brezna, za katerega smo domnevali, da še ni raziskano in vpisano v kataster jam pri Jamarski zvezi Slovenije. Izkazalo se je, da smo imeli prav. Zato smo se zdaj odpravili na ponovni obisk brezna skupaj z jamarjem kluba Speleos - Siga iz Velenja.

Po prečenju suhe grape Bele smo zavili v naslednjo grapo in se zagrizli strmo  navzgor.

Po uri in pol strmine ter manjših balvanov se je prikazala še ena čedno široka grapa z gladkim iztekom v dolino ter izvirom vode v zgornjem delu.

Potem pa malo navzgor in levo in že smo bili pred breznom.

Jamar se je spustil v prvi informativni spust v brezno, mi pa smo med čakanjem da se vrne, občudovali lep razgled proti Ojstrici...

... in osvojili par novih 'špičk' na pobočju okrog nas.

Prve informacije iz brezna so vzpodbudne! Vstopni jašek je globok okoli 40 m, nato pa se jama cepi v dve dvorani, od katerih je ena brez vidnega nadaljevanja, skozi drugo pa piha mrzel zrak. To pa pomeni, da se jama nadaljuje in bo potrebno daljše raziskovanje. Super! Me je prijelo, da bi se spet jamarsko aktiviral.

Zadovoljni z odkritjem smo nadaljevali prečenje strmega pobočja  - tokrat v levo.

Obhodili smo še orjaško mravljišče ter, obstali na grebenu pred mogočno steno.

Ko jagenjčki umolknejo...je  bilo zapisano..

Ura je neizprosno tekla in spet je nastopil trenutek, ko se je bilo potrebno začeti vračati nazaj v dolino.

Dva raztežaja smo premagali z vrvjo, ostalo pa je šlo gladko s previdnimi koraki.

Še pogled navzdol in navzgor po simpatični grapi.

Spuščanje nam je šlo gladko, kljub različnim tehnikam, ki jih vsakdo med nami uporablja.

Nato so sledila še tri prečenja, da smo poiskali pravo grapo za nadaljevanje spusta navzdol. Nekatere je bolj, druge pa malo manj užejalo, a je bilo tudi za pitno vodo dobro preskrbljeno.

Izvirskiih voda ni za spustit, da odtečejo mimo.

Šopki cvetja vedno razveseljijo oko. V gorah pa je cvetje sploh nekaj najlepšega.

In dolina je bila z večerom  tu; samotno kraljestvo pod Križevnikom smo zopet prepustili gamsom in ostalim prvobitnim prebivalcem divje gore. Mi pa se bomo semkaj zagotovo znova in znova vračali.

________________________

Pod Javorco

Na Golte se da priti na različne načine, najpogosteje pa uporabljamo te štiri pristopne metode: z gondolo, z avtom , peš po markiranih poteh ali peš strmo navzgor kjer ni poti ...

Prikazal se je en lep dan po dežju in Golte so se takole zableščale v soncu.

Dan kot nalašč za plezarijo in lazenje po bližnjicah strmo navzgor kot prikazuje spodnja fotografija.

 Tule gor bo treba, do prvega kamnitega možica.

Pod nami smo opazili gamsa, ki nas je tudi opazoval, kaj počnemo v njegovem svetu.

Po nevidnih poteh, ki jih dobro pozna le domačin izpod Golt, smo se povzpeli na tako imenovano Sfingo, lep greben na katerega vodi več bolj ali manj težkih poti. Za vse pa je potreben pogon 4 x 4 z reduktorjem in zaporo.

Tale prehod naredi takoj selekcijo kdo je primeren za vzpon.

Izbrancem, ki prilezejo skozi to šivankino uho pa se pokaže Sfinga v vsej svoji divji krasoti.

Do tja pa se je potrebno še potruditi . Fotografirana je bila s sosednjega grebena.

Vsaka špička ali greben na Golteh ima svojega možica,

menda jih je okoli 150, vsi pa so seveda " avtorsko zaščiteni".

Pred bivakom pod Javorco.

Na vse te skrite vrhove vodijo pa običajno vsaj tri poti: plezalna , malo manj plezalna in ponekod tudi skoraj povsem običajno lahka pot.

Tudi tale mali grebenček smo preplezali. Tu lahkega pristopa pač ni.

Stara Mesarska lopa.  Kakšno vezo ima z mesarji?  Trikrat lahko ugibaš, potem pa me lahko vprašaš, 

če te res močno zanima.

Ter pogled ven iz nje.

Natresk v svojem naravnem elementu. Le kdo ga neguje, da je tako razkošno lep,

doma pa se nam kar naprej nekaj kuja!?

Zopet je prišel na vrsto en čisto mali špiček.

Še en zasanjan pogled nazaj proti Javorci.

V vsakem vremenu, v vsakem kraju in v vsakem času se lahko najde pot proti soncu,

le želeti si jo je potrebno ter nato pride sama po sebi.