Menina planina

Izhodišče: Gornji grad mimo Primoža
Čas hoje: 4 ure

Iz temne doline sva se v kar lepem mrazu  okoli minus 13 stopinj,zgodaj zjutraj odpravila proti Menini planini(1453 m). V Gornjem gradu je še vse spalo, midva pa lepo navzgor proti razgledni točki cerkvice Sv.Primož.

 Tukaj sva pričakala prve prekrasne jutranje barve sončnega vzhoda.

 Kaj mraz in kaj če zebe v roke ko fotografirava, prečudovito jutranjo barvitost sončnega vzhoda.

 Sonce naju še ni doseglo, je pa obsijalo Rogatec in vrh Lepenatke.

Midva sva še morala krepko gaziti, da sva dosegla sončne žarke.

Od kmeta Semprimožnika v gozd lepo navzgor.

In pogledi na Kamniško - Savinjske Alpe so bili prekrasni, iz sanj naravnost v realnost.

 Ob poti so naju pozdravljali takile možici.

Sončni žarki so bili za naju še malo bolj navzgor. Snega je bilo vedno več in bolj in bolj sva se bližala zopet enkratni zimski pravljici.

In sva dosegla sončne žarke ....



ampak tudi veter, ki je kar lepo dvigal sneg in risal prekrasne motive v drevesa.

In tako dalje čez Ovčje stane...

Čudovita belina z modrim ozadjem in zelo malo človeških sledi, še  najina gaz je bila taka, da je večinoma skoraj ni bilo...

In nato pogled proti koči na Menini planini, kjer je tudi  veter pojenjal. Koča je odprta ob vikendih in tudi danes se je lepo kadilo iz dimnika, kar pomeni, da naju že čaka topla krušna peč, vroč čaj in vse kar zraven spada...

In res je v koči bilo vse kar sva potrebovala.Toplota se nama je razlezla po kosteh in prijetna družba se je večala z vsakim trenutkom, kajti za nama so prihajali vsi tisti, ki tudi niso hoteli doma prespati lepega dneva, ki je bil nekako vtaknjen v serijo deževnih in sneženih dni. Naši pogovori so se seveda sukali okoli planinskih poti, lepih dogodkov v hribih in načrtih za prihodnje ture.

A zimski dnevi so kratki in treba je bilo zapustiti družbo, da preostanek dneva ne mine brez naju.

Škoda, da je treba že spet v dolino; ker pa je to nuja, sva tokrat za spremembo oddričala dol po strmi poti čez Borovnico do Gornjega Grada.
Ozirala sva se okoli, kje bi se dalo prihodnjič najlepše odsmučati v dolino, pa zaenkrat še s progo nisva zadovoljna; bo treba najti drugo varianto.

In še veliko takih sončnih barvitih dnevov, si želiva.....

Jabuka 2010: 12. - 14. november 2010

Letošnja regata Jabuka 2010 je bila spet posebna; tokrat zaradi pomanjkanja vetra, kar je povzročilo, da veliko jadrnic ni doseglo cilja v regularnem času, oziroma jih je bonaca izmučila do te mere (beri: uničila živce), da so odstopili po nekaj urah čakanja na odprtem morju, ko so jadra na hitrih jadrnicah nemočno plapolala in nas je počasi nosil tok tja, kamor nismo hoteli...

Začelo se je bolj vzpodbudno. Ko smo v petek

zvečer čakali na nočni start je pihal rahel jugo, ki je dajal upanje, da se bo dalo za silo jadrat. Ob 22. uri smo se drenjali pred startno linijo in iskali najboljšo pozicijo za ugoden začetek. Ko je startna raketa osvetlila nočno nebo, se je začelo prerivanje v 'laki tehniki slow motion'. Dobro smo startali in uspešno smo prehitevali velike jadrnice, saj smo imeli prednost pred njimi zaradi šibkih vetrov in naše majhne teže.

Ob zori smo bili še zelo daleč od Jabuke, a rahel jugo je vseeno dajal upanje, da jo bomo dosegli nekje v sredini dneva.

Sončni vzhodi na jadrnici so vselej neko čarobno doživetje, ki ga pričakuješ s tihim upanjem, da se bo zgodilo v čisto, jasno nebo z nekaj vlage, ki ustvarja prelivanje toplih barv skozi oči do razneženega srca.

Ko smo bili samo še 500 m oddaljeni od Jabuke, ki jo je bilo potrebno obkrožiti, smo se ustavili v popolni bonaci in ni šlo več ne naprej ne nazaj, ampak nam je vso premikanje zagotavljal le nestalni tok, ki nas je vrtel več ali manj na istem mestu.

V takih primerih začne posadka vedno tarnati in se  zamoti s hrano, pijačo, sončenjem in pripovedovanjem pomorskih zgodb, ki so bile podobne nastali situaciji. Po nekaj urah je vsega dosti; preveč hrane in pijače, preveč sončenja, pametnih zgodb že zdavnaj zmanjka in prostor je le še za počenjanje neumnosti in nemočno jezo, ki vnese nemir v še tako složno posadko.
V dobro voljo nas je za nekaj časa spravila ugotovitev, da se da krasno igrati s fotografiranjem odseva z morske gladine. Nastala je serija neponovljivih posnetkov, ki so nam risali nagajive nasmehe na že zdavnaj otrple obraze.

 

Ob sončnem zahodu, ko smo že igrali tarok in se nam je že fučkalo za regato, smo bili še vedno na istem mestu.

Ampak pogledi proti zahodu so bili spet čudoviti!

Nekateri so se odločili za odstop; zagnali so motor, spustili prazna jadra in se odpeljali po morju, ki je bilo še vedno gladko kot gladina olja.

Mi pa smo še kar vztrajali, ker je bila partija taroka vedno bolj zanimiva in se nismo več sekirali za mirno morje.

Kmalu je nastopila noč in fotoaparat ni več uspel poslikati Jabuke, ki verjetno ponoči še nikoli ni imela toliko človeške družbe...

Po sedmih urah čakanja se nam je potrpežljivost izplačala; veter se nas je končno usmilil in v nedeljo ob poldesetih zjutraj smo uspešno prijadrali do cilja.

Zasedli smo odlično četrto mesto v svoji kategoriji, kar je naša najbolša uvrstitev na tej regati. Pokali so tokrat le za las ušli, kar nam je izziv za prihodnje leto.

Peca

Izhodišče: Mitnik-Dom pod Peco-Peca- 2125 m
Čas hoje:  4,30 ure skupaj s postanki

Ko se sonce prebudi in se odloči, da nam zopet osvetli dan, nastanejo takšne fotografije...., meni za dušo, da si naberem moči za nov delovni teden in do naslednjih pohodov v planine ter pogledov na sončni vzhod.

Kadarkoli hodim tu, se na poti proti Domu pod Pecio vedno ustavim in pogled mi obstane na Uršlji gori in zamegljenih dolinah.

Proti vrhu je pot bila občasno snežena, ponekod pomrznjena in malo drseča. Previdnost-dereze sicer vedno nosim s seboj, vendar sem si tokrat pomagala le s palicami. Ampak le malo; nato pa so romale zopet na nahrbtnik. Mnenja sem, da je  palice potrebno uporabljati le občasno in to zaradi varnosti, ne pa da se stalno uporabljajo, kot se zadnja leta vidi v praksi. Planinske poti in obrobje poti so namreč že čisto prepikane od konic palic in takšna konica prepogosto uniči kakšno malo rastlinico, ki je komaj pognala korenine in to celo ob stezi. Na tak način se na daljši rok uničuje travnata ruša in pospešuje erozija tal.
Poleg tega pa, saj smo dvonožci in prav je, da če gremo v hribe, potem naj bi tudi znali hoditi in loviti ravnotežje kot dvonožci.

Proti vrhu so se občasno pripodile megle, zakrile pobočje Pece vendar jih je veter zopet hitro odpihnil dalje. Pihal je južni veter kar močan tako, da bi morala imeti kak kamen v nahrbtniku, da bi me malo obtežil, da bi lahko mirno stala in fotografirala. Razgledi pa so bili enkratni in veličastni.

Z vrha navzdol se je dalo celo malo drsati...., prvič zame v letošnji bodoči zimski sezoni.

Pogled proti deželi Kranjski pa mi je zopet povedal, da se tam kar lepo gnetejo oblaki na kup.

In zopet pogled na mojo Urško.

In tako počasi navzdol, da ne bi bila prehitro v dolini.

Pri Domu pod Peco pa je bilo tako lepo toplo, da bi ostala kar tam.....

Privoščila sem si še  pogled na idilično domačijo Mitnik nato pa zopet lepo domov za teden dni.

Komen

Grunti-Planinc-bolnica-Komen (1684 m)-Travnik-Planinc-Grunti
Čas hoje: 5-6 ur s počitki

Pogled s skale na Planinčevo domačijo me vedno prevzame. Verjetno zato, ker je bila včasih v naši lasti.

Na sedlu med Travnikom in Komnom.

Proti vrhu Komna.
Ponavadi Komen sameva, tokrat pa je sončno jesensko vreme privabilo kar nekaj planincev, ki so zasedli oba vrha in uživali v prelepem in toplem jesenskem vremenu.

Čez Menino planino so se oblaki trudili prevaliti k nam na Štajersko ampak meteorologi so imeli prav, ni šlo.Komen in ostali hribi proti V so se bleščali v soncu.

Pogled proti Raduhi.

Ob koči na Travniku so vlačili hlode z gozda in pogled na razorana tla ob koči res ni bil prijeten. Škoda, da so morali ravno tu narediti vlako za hlode.

Nato pa še strm spust po lovskih poteh mimo obnovljenih planšarij.

Obnovljena Planinčeva domačija

Jezerski vrh na Pohorju

Sončni vzhodi in zahodi v hribih so vedno nekaj posebnega.

Tokrat sva gledala sončni vzhod z Bezovca na Dobrovljah in sončni zahod s Pohorja.

In po travnikih Pohorja od Grmovškovega doma do Ribniške koče nisva hodila sama.....

In Jezerski vrh sva dosegla v trdi temi...

in nato sva prisluhnila tišini, ko sva v temi hodila po pohorskih livadah nazaj do Grmovškega doma.

Ker je mlaj, so zvezde žarele še s posebno jakostjo, med njimi pa vsa ta 'nebesna' plovila, ki so begala v vse smeri neba.

Noč, ki bo ostala v spominu in doživetje, ki bi ga bilo škoda zamuditi.