Silba, Cres

Zadnje dneve opazujeva le sončne vzhode, sončnih zahodov, ko sonce tone v morje, pa nisva videla. Predvsem zato, ker se zvečer zasidrava v zalivih odprtih nekako proti jugu.

V tem dnevu sva opazila zopet nekaj novega. Kot prvo v prelivu med otokoma Rivanj in Sestrunj je bil tako močan tok, da je potisnil najino jadrnico s hitrostjo 7,3 vozla. Torej je hitrost toka tukaj kar okoli 3 vozle, medtem ko je ob celotni obali vzhodnega Jadrana tok samo 0.5 vozla proti severu.! To si velja zapomniti, da ne bi slučajno zjutraj pluli tu v nasprotno smer, to je proti jugu.

Nato je bilo brezvetrje in morje gladko kot zrcalo, ko sva naenkrat priplula v nekakšen krog, kjer je morje izgledalo  kot da bi vrelo. Vetra skorja nič,  morje pa je kipelo kot, da bi se nekaj dogajalo spodaj na morskem dnu. Nato sva priplula ven iz tega kroga, ko se je pred nama pojavila še ena taka vrela juha. Ni najbolj dober občutek, ko ne veš kaj se dogaja tam spodaj. Pojava si nisva znala logično razložit, bilo pa je kar zlovešče.

In že je bila pred nama Silba. Krasen otok z rajskimi plažicami in turkiznim morjem. Tudi temperatura morja je bila končno taka, da se je dalo zaplavati sproščeno v vodi in se tudi nastaviti malo soncu. Bila sva v zalivu Sv.Ante, ki je priljubljen med nautiki zaradi lepote in edinega varnega zavetja ob Silbi pred burjo .

Lahko pa izgleda tudi takole, ko v času neverinov privihra tramontana točno v zaliv, kot se je to zgodilo pred parimi dnevi na bližnjem otoku Olibu. Petim jadrnicam ni uspelo pravočasno zapustiti nevarnega priveza. Tri jadrnice so potonile, dve pa sta bili močno poškodovani.
V tej noči, 5.-6.avgusta je bilo tudi na Kornatih nekaj poškodovanih plovil, medtem ko sva se midva pred orkani umaknila na Lastovo, kjer smo 'bili promašeni od neverina', kot nama je razložil izkušen domačin.



Petak, 06 Kolovoz 2010

Že sva pri Cresu na Punta Križi, kjer so naju iz prvega zaliva Baldrin odpodile ose, pa ravno sva se spraševala zakaj v tem zalivu ni zasidranih nobenih plovil.



                                       

Odplula sva in okoli rta Damjan sva se namenila dalje proti najinemu zalivu.

Tako sva za sidranje izbrala zopet najin zaliv ob rtu Kolorat z enakim imenom.

Veliki in mali Paranak

Če bi ta dva otočka  iskal na pomorski karti, bi ga težko našel. Sta majhna otočka na JZ strani Sestrunja in ker se je bližal mrak in ker je kapetan Tabite kar naenkrat imel dovolj jadranja v veter, sva tu spustila sidro. Razgled je sicer čudovit na Ugljan, Dugi otok , Zverinac in na ostale otoke ampak to pomeni, da bova spala v ne zelo zaščitenem zalivu, pa še trajektna linija gre tu mimo, sva ravno ugotovila. No seveda trajektni promet ni tako gost kot cestni promet tako, da ta ne bo moteč.

Sem pa sva priplula po mirnem Murterskem morju mimo prelepih jutranjih Kornatih.

Zjutraj je bilo morje gladko kot zrcalo, v dopoldanskih urah pa se je začel dvigovati veter, kar se je opazilo na rahlo skodrani morski gladini. Takih morskih utrinkov letos tudi še nisva videla, ker je bilo ponavadi morje že zjutraj rahlo vzvalovano od severozahodnika.

V Zaglavu na Dugem otoku sva želela natankati še nafto, vendar je bila čakalna vrsta plovil zopet nemogoče dolga tako, da sva uredila zadevo kar na klasičen način in to v pol ure.

Nato pa zopet  hitro na pot, ker seveda ne smeva zamuditi nobene sapice, ki se dvigne nad morjem. Zapihal je zmeren severozahodnik in tako se zopet nisva ustavila v krasnem modrem zalivu pri Krknati, seveda je tudi morje kar hladno zadnje dneve, tako da naju tudi kopanje v morju ni mikalo.
In tako sva zopet preorcala skoraj cel kanal ob Dugem otoku in zvečer, ko sva imela dovolj, pa sva se ustavila pri otočkih Paranak.

Zvečer je kapitan še napisal obvezen ladijski dnevnik in tako se je dan dopolnil in počasi je prihajala noč.
Danes sva preplula 49 morskih milj.

Tijat - Tijaščica

Nečujam sva zapustila zgodaj zjutraj. Ob sončnem vzhodu sem že opravil obvezno jutranje plavanje z osvežilnim razgibavanjem, potem je sledil le še jutranji čajček, na katerega sva povabila še Vladota s sosednje barke, ki je tudi bil na jutranji plavalni rekreaciji. Ko smo se poslovili, sva dvignila sidro, odpela oba krmna veza in motor je po mirni gladini gnal barko vetrovom naproti.










Po vzhodni strani Šolte še ni bilo vetra, zato sva vozila tik ob obali in si ogledovala znane in neznane zalive, ki so počasi drseli mimo naju.

Z odprtega morja so se vračali ribiči, ki so očitno imeli dober ulov. To je potrjevala jata galebov, ki jih je spremljala in se hreščeče spopadala za ničvredne ribe, ki so jih ribiči odmetavali čez krov.

Ampak potem je pišel veter! Jadra takoj gor! Pa se je začelo ta luštno in pestro. Šele pozno popoldan sva jih spustila in zložila v zalivu Tijaščica na nenaseljenem otoku Tijatu.

In že potekajo priprave na jutrišnji dan. Upava na ravno prav vetra, kajti zadnje dneve je premočan in iz napačne smeri, kar nama otežuje vračanje proti severu, dnevov dopusta pa je vse manj.

Vseeno pa je lepo biti pomorščak na dobri ladji in z odlično posadko! Je na svetu še sploh lahko kaj lepšega?

Šolta - Krušica in Nečujam

Veliko rose je padlo v mirni noči na najino barko, zato sva to božjo danost izkoristila za čiščenje palube; ko namreč pobrišeš vso roso po palubi, je vse počiščeno - ni več drobtinic kruha, soli in drugega 'morskega prahu', ki se med jadranjem nabere in noče samo nazaj v morje, kamor spada.

Potem pa se je zopet začela naslednja etapa vračanja v domačo luko. Seveda pa to ne gre tako naglo kot po kopnem - še bo trajalo nekaj dni, da barko priveževa na domači vez.

Napotila sva se proti Splitskim vratom; to je prehod med Šolto in Bračem in ker je bil na razpolago zopet za naju neugoden NW veter, je šlo bolj počasi, kot bi si želela.

Tu v splitskih vratih pa je vedno gužva. Umikati se je potrebno trajektom in vsem večjim plovilom, čeprav pomorsko pravilo pravi, da imamo tisti, ki plovemo s pomočjo vetra absolutno prednost pred vsemi plovili na motorni pogon. A v praksi se seveda manjši raje izognemo večjim in ne izsiljujemo svojih pravic.
Mislim, da bi težko uveljavljal svojo pravico po trčenju s trajektom...

Pred Splitskimi vrati je še otoček s hecnim imenom Mrduja, zadaj pa gorovje Biokovo nad Splitom.











Ko sva se prebila skozi množico različnih plovil in zaplula mimo Mrduje,  sva se napotila v Milno na Braču, kjer sva zadostila najinim civilizacijskim in bivanjskim potrebam, potem pa sva takoj odrinila na svobodno morje nazaj.

 Že prej sva vzpostavila vezo z najinima prijateljema, ki sta se s svojo jadrnico ravnokar vrnila z 'ribarske fešte' na Komiži na Visu. Dobili smo se v Uvali Krušica na Šolti in kasneje proti večeru skupaj odjadrali v najboljši zaliv - Nečujam.

Tukaj, v mirnem zalivu, je Breda pripravila na Tabiti  za vse nas skupno večerjo ob svečah  v zelo prijetnem ambientu in v krasnem vzdušju. Ob dobrem vinu z Visa in Lastova je beseda tekla o naših morskih prigodah odkar se nismo videli in obudili smo tudi  mnogo prijetnih in zabavnih spominov iz preteklih let. Pa načrti za prihodnost so dobivali nove oblike in dimenzije bolj se je noč globila. Nebo je bilo prekrito z milijoni zvezd in v takih nočeh se hočeš nočeš zaveš svoje majhnosti v tem neskončnem času in prostoru...

Hvar - uvala Velika Graška

S težkim srcem sva zapustila Lastovo, saj ne veva, kdaj ga bova spet videla; nama pa je tako zelo prirasel k srcu...

Ozirala sva se nazaj, ko sva jadrala preko lastovskega kanala vse do takrat, ko nama ga je zastrla Korčula. Značilna trdnjava nad mestom Lastovim je postajala vse manjša in manjša, midva pa sva iskala najbolj ugodno pot proti severozahodniku, ki nama je pihal nasproti.

Jadrala sva mimo Vele Luke na Korčuli, potem pa sva si privoščila še nov lastovski sadež, Kivano, ki so ga prinesli domači izseljenci z Nove Zelandije in se je na Lastovu udomačil in prav čudovito uspeva.
Zaposlena z jadranjem in sladkanjem s to novo lastovsko dobroto sva preplula še korčulanski kanal in začela iskati sidrišče za prenočit, kajti dan se je prevesil v tih večer.

Varno zavetje sva našla v malem zalivčku blizu mesta Hvar. Utrujena od napornega dneva, sva kmalu legla h počitku, še prej pa sva seveda opravila vse potrebno, da je bil dan zaključen kot se šika.

Lastovo

Otok je v svoji zgodovini pripadal  mnogim kraljestvom  in vse vladavine so pripisovale Lastovu veliko strateško važnost. Lastovčani pravijo , da Lastovu pripada 46 otočkov, 46 hribčkov-najvišji Hum-417 m, 46 polj in 46 cerkvic.

Priplula sva s strani Mljeta in seveda kot prvega zagledala svetilnik Glavat na vrhu otokov Vrhovnjaki.

Mimo vseh plitvin sva priplula do zadnjih prelepih otočkov med Vrhovnjaki,  imenovani Sestrice in Bratec s čudovitimi modrozelenimi lagunami med njimi.

Kmalu prijadrava do Lastovnjakov in se usidrava v čudoviti laguni pred otokom Saplun, kar pomeni pesek.Seveda ima turkiznomodra laguna tudi peščeno plažo, kar pa veliko morjeplovcov tudi že ve, saj je bila laguna že kar precej polna, kljub dopoldanski uri.

Vrhovi otoka so dobro vidni že od daleč, midva pa sva za nočitev izbrala uvalo Zaklopatica.  V tej uvali še nisva bila, čeprav sva otok obiskala še pred 23 leti, to je takoj ko je bil odprt za turiste, prej ga je imela v lasti jugoslovanska vojska.

Ne videti največje naselje Lastovo, eno od najlepših na naših otokih, bi bil velik manjko pa čeprav bi oblula vse zalive in zalivčke na Lastovu. zato sva vzela pot pod noge in prepešačila 2 km do mesta Lastovo in bila tako nagrajena s čudovitim pogledom na mesto. Mesto je zgrajeno na strmini nekako proti zahodu. Hiše so zgrajene polkrožno, ena nad drugo kot v amfiteatru.

Večina hiš je zapuščenih in propada, ker so lastovčani masovno odhajali v Avstralijo in to v Melbourne. Srečo sva imela, da sva se lahko pogovarjala z gospo, ki se vsakih toliko let vrne domov na Lastovo na dopust. No ta gospa ni navdušena nad prirodo ampak  neprestano se je pritoževala nad neurejenostjo cest, hiš, ljudje hodijo kar po cesti, nobenega reda da ni, veliko da je umazanega, pač vsak ima svoj pogled na življenje, vem pa da mi njen zahodnjaški način gledanja ni bil všeč.

Torej na vrhu mesta Lastovo je trdnjava Fortica, ki so jo zgradili Francozi v začetku 18.stoletja., pod naseljem pa je prostrano obdelano polje oziroma veliko polj.  Po podatkih v mestu danes živi le okoli 800 ljudi.
V edini samopostrežbi na otoku , ki seveda nima klime in je še vedno urejena v starem yu stilu, sva navalila na sladoled.

Torej biti tu in ne videti otoka-to ne gre; zato sva ostala še en dan in obiskala še Ubli in Pasadur to je prehod med Veliki in Malim lagom, gledala Jurjevo luko, kjer je domovala jugoslovanska vojska, nato pa sve se počasi napotila peš nazaj proti 10 km oddaljeni najini Zaklopatici.Ni nama uspelo, ker nama je ustavil voznik taxija, naju ogovoril v angleščini in naju 'free of charge' vzel zraven. Povedal je, da je na vožnji za angleške turiste, ki se gredo treking in da je tega ogromno na Lastovu. On je za spremljevalno vozilo in jim zraven vozi sveže sadje, mrzlo pijačo iz hladilnika, nudi jim servis , če so s kolesi, skratka ni tako kot pred 23 leti, ko sva bila tu s malimi otroci. Takrat smo si naredili naravni hladilnik, ki je deloval brezhibno brez elektrike, saj je npr.maslo ostalo trdo in lubenica hladna kljuib poletni vročini.

Tako smo klepetali in voznik naju je pripeljal spet kar do mesta Lastovo. Tam sva si odpočila v odlični senci  nato pa peš nazaj v Zaklopatico, kjer sva imela privezano barko.

Naslednje jutro pa zgodaj zjutraj še tek do Skrivene luke.Edino ta je še ostala za ogled na otoku in ni da ne bi še to naredila. Prelepa valovita pokrajina s polji, pogled na mesto Lastovo obsijano z jutranjo oranžno zarjo in 9 km do luke je prehitro zdrselo mimo. Nazaj grede pa sladkanje z grozdjem in rumenim ringlojem in taka doživetja se za večno vtisnejo v spomin in samo ena misel odmeva po glavi: kako lepo je....

Tako sva si ogledala skoraj cel otok, ki je sicer tudi prirodni rezervat.

Elafiti

Lokrum, Koločep, Lopud, Šipan, Jakljan, Olipa...Elafiti, ime so tem dubrovniškim otokom nadeli grški morjeplovci, prvič pa ga je zapisal v prvem stoletju znanstvenik,ljubitelj prirode in mediteranski potnik Plinijne Stariji.











Na vrhu otoka je bilo takole.
 spodaj v zalivu pa takole.....

Za ogled sva izbrala Lopud in pohod na trdnjavo na vrhu Lopuda,seveda zopet v opoldanski vročini.....ampak se splača , prava dubrovniška utrdba je to bila. Zanimivo pa se mi je zdelo, da so na vseh teh otokih vidno zapuščene njive,polja, videlo se je, da so včasih tu nekaj obdelovali, zemlja se mi je zdela dobra ampak zgleda ni več volje in delovne sile, ki bi se s tem ukvarjala. Meni se je zdelo področje krasno vsaj za paradižnik,..., tako pa sva videla le drevesa nezrelih mandarin, limone, nekaj fig in nekaj rožičevcev in seveda kaktuse  po vrtovih.
Pred leti še ni bilo tako, na otokih si lahko kupil zelenjavo in sadje, ki je zrastlo na otoku, sedaj pa tega ni več  Veliko je opuščenih hiš in seveda njiv. .

Na Šipanu v Luki sva se zvečer zasidrala.
Kot prvo sva videla, da se pripravlja neka fešta, sama mladina bolj kot ne je bila, posedanje po lokalih, poislušanje glasbe in ko je nekdo hotel od naju vstopnino sva povprašala kaj se dogaja. Mladenič je povedal , da imajo enkrat letno fešto na Sv.....ne vem katerega in to imajo itak samo enkrat letno, drugače pa itak nič nimajo od življenja na teh otokih.  A tako sva rekla,....in se zamislila. Torej to je življenje , glasba, cigareti in posedanje v lokalih, seveda podobno kot pri nas. Globalizacija ima svoja pota, začne se s paradižmiki in neobdelanimi polji....in z mislijo, da se itak nič ne splača..., zlasti delo.....

Odveslala sva na jadrnico in ker zvok po morju daleč nese tudi debele stene najine jadrnice niso mogle zadušiti hrupa oglušujoče glasbe. Tako, da sva imela spet nespečo noč tja do 5h zjutraj, pa še en kamen je priletel na jadrnico z obale, jadrnic je bilo v zalivu kakih 15 ali več in če so na vsako jadrnico metali kamenje, so se mladci kar pošteno natelovadili.....

No okoli 5h zjutraj pa sva slišala kako starši kličejo svoje otroke naj pridejo le domov.......

Tole pa je rt Olipe, ki sva ga obplula,ko sva  zapuščala Šipan, da si ogledava še zadnjega med dubrovniškimi otoki.Na otoku sve videla le svetilnik ,eno veliko hišo v bližini in ribiško skladišče s kratkim betoniranim pomolčkom na drugi strani otoka.Otok je lepo poraščen z gozdom pa tudi nekaj plodne zemlje se je dalo videti. Otok je tako malo drugačen od ostalih.

In še skrajni južni rt Pelješaca nato pa orca proti severozahodniku do vrha Mljeta.