Končno sva prispela do juga Španije in pred nama se je prikazala desna Herkulova skala.
Ko se pripelješ do mesta La Linea de la Concepcion, se Gibraltar kar naenkrat prikaže pred teboj,
tako kot je razvidno iz spodnje slike.
Pred mejnim prehodom v Gibraltar je dovolj parkirišč, kjer lahko varno pustiš svoje vozilo,
če si boš Skalo in mesto pod njo v nekaj urah ogledal peš.
Lahko pa mejo prestopiš tudi s svojim avtomobilom.
Današnji status Gibraltarja je: čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva. Ima lastno vlado toda zunanja politika je v rokah Velike Britanije. Španija še vedno zahteva suverenost nad tem ozemljem.
Leta 1985 je Španija ponovno odprla mejo za prehod ljudi
Omeniti je tudi treba da Velika Britanija ni več v EU zato je potrebno paziti na porabo interneta,
pa tudi z Marokom je od tu možno vzpostavit internetno povezavo,
kar večini tukaj gotovo ne ustreza.
Za vstop v Gibraltar potrebuješ potni list ali osebno izkaznico, kot sva jo imela midva.
Takoj za mejo je letališka steza, ki jo moramo prečiti. Točno pred nama so ta prehod zaprli in zavarovali, zato sva imela priložnost videti vzlet letala.
Nato pa vstopiš v mesto, ki ni tako majhno. Ima luko, marino in lepo središče z mnogimi ulicami. Lahko opaziš stare rdeče angleške telefonske govorilnice ali rdeče poštne nabiralnike.
Manjkal je samo še rdeč avtobus "dubledecker", ki ga menda tudi imajo.Sredi dneva sva se odpravila po ulicah navzgor do serpentinaste ceste in po strmih stopnicah dalje...
kar pač izbereš za pohod na 426 m visok vrh.
Ker je to narodni park je potrebno plačat vstopnino. Večkrat se odrečeva ogledu kake turistične znamenitosti, če se nama zdi vstopnina previsoka glede na ponujeno vsebino.
Tokrat je to bila 30 € po osebi kar je nedvoumno visoka tarifa..Pa sva to plačala, če sva že tu.
Stopnic je ogromno, nasproti ti začnejo prihajati berberski makakiji.
Izročilo pravi, da bo Gibraltar britanski le tako dolgo, dokler bodo male opice tu. Zgleda da so za to zvedele tudi te simpatične opice in se zato obnašajo enako gospodovalno kot njihovi gospodarji.
Pogled navzdol na marino in luko ter črne oblake z nevihtami na celini.
Tem sva se namreč uspešno izognila, zato potujeva ob morski obali.
V notranjosti dežele ta teden kar naprej dežuje.
Lojze je opice preveč ogledoval in so postale kar malo napadalne.
Tu in tam se je zaslišal krik kakšnega dekleta, ko ji je opica skočila na rame ali nahrbtnik.
Stopnic do vrha pa je ogromno in vse so višje od našega normativa 25 cm.
Proti vrhu malo počivamo.
Do samega vrha vodijo pa še bolj strme stopnice.
Tudi cesta vodi pod vrh in mnogi se dajo gor popeljati s taxijem.
Gibraltar 426 m.
Na poti navzdol obiščeva še jamo, ki je všteta v vstopnino. Velika je in polna lepih kapnikov.
Za obisk Gibraltarja si je dobro vzeti več časa, ne le nekaj ur kot sva to storila midva.
Ko se vračava, mirno prečkava letališko stezo, ni nama treba čakati vzleta letal.
Tokrat prenočujeva ob zelo veliki plaži pri stolpu Torre Nueva, od koder je lep pogled na Gibraltar.
Ta prostor je prvič lepo opisan v blogu
Potujoči brlog. V zapisu iz leta 2024 pa avtorja zapišeta, da dostop do plaže ni več mogoč. Ko sva šla poiskat to plažo, sva ugotovila, da se do njega tudi sedaj ne da več pripeljati, pa sva zato prespala na enem manj zasedenem parkirišču malo prej. Poleg najine lokacije je v bližini še nekaj parkirišč, ki pa so precej zasedena z avtodomi.
Pogled na Gibraltar je od tu res enkraten, ne glede na to ali je to zvečer ali ponoči,
ko je skala osvetljena...
... ali zgodaj zjutraj, ko jo ožari jutranja zarja.
_________________________
Za Gibraltarjem se zapeljeva do najjužnejše točke celinske Europe, ta je na rtu mesta Tarifa. 
Na rtu je mali otok, povezan s kopnim, na katerem je staro utrjeno naselje, ki ga uporablja vojska. To pa sva ugotovila šele, ko sva se sprehodila do njega in v španščini prebrala, da je zaprt za javnost.
Za konec pa še slikca barvitega naselja z restavracijami,
Objave
