Kanal Du Midi ter do Španije

Proti jugu Francije v pokrajini Occitanija, sva se zapeljala do Canala Du Midi, ki omogoča plovbo od  Sredozemskega morja do mesta Toulouse in od tam še naprej po reki Garonne vse do mesta Bordeaux ob obali Atlantika. Zgrajen je bil v XVII stoletju, dolg  je okoli 240 km. Ima več kot 90 zapornic.

Nekaj sva jih videla pri mestu Agde, kjer sva se ustavila in se sprehodila ob kanalu.

Je pod zaščito UNESCA in je med aprilom in oktobrom večinoma prevozen 

v turistične namene v celotni dolžini. Občasno pa ima posamezne odseke zaprte 

zaradi raznih obnovitvenih in vzdrževalnih del.

Mimogrede sva se zapeljala še mimo francoske lagune Etang de Leucate in opazovala jate flamingov.

Proti španski meji je najlepše voziti po serpentinah ceste, ki se vije čez gričevnat svet ob morju. 

Tu pokrajina postane skoraj v celoti vinogradniška in tista vijugasta cesta se ustrezno imenuje vinska cesta. Tudi pri nas jih poznamo v naših vinorodnih področjih.

Obala do zadnjega francoskega mesta pred mejo s Španijo, Cerbere, je zelo lepa in zato tudi turistična.. Temne pečine ter modri zalivi s peščenimi plažami med pečinami ustvarijo prelepo kuliso. 

Sonce je toplo grelo, pihal pa je hladen veter z morja. 

Kljub temu sva bila odločena, da malo zaplavava v hladnem morju. 

In občutek je bil zelo dober, zato se ne bova branila ponovitve.

Špansko mejo sva prečila na prelazu Coll dels Belitres.

Zdaj sva torej v Španiji, zato je potrebno naslednje dni dobro sproti načrtovati najino pot, 

da nama kaj po nepotrebnem ne uide.

 

_________________

 

 

Potovanje do Španije: Saint -Tropez do mesta Montpellier

 

Pred dvajsetimi leti, ko sva računala, da bova z najino jadrnico zaplula vsaj skozi Gibraltar pa do Kanarskih otokov, je bil v tem načrtu tudi obisk Monaka in luke Saint Tropez. 

Pa se je letos dogodilo, da sva ju obiskala prej po kopnem. Tudi prav.

Takrat je Saint Tropez bil znan kot varna mala luka z ribiškimi ladjami in dobrimi mehaniki, ki so znali popraviti vsakršen ladijski motor. Danes pa je simbol glamurja, jaht in zvezdniškega turizma.  

Območje je bilo poseljeno že v antiki, v srednjem veku je bilo večkrat napadeno od piratov,

 v XIX. stol so ga odkrili umetniki in v letu 1960 je postalo slavno zaradi filma 

In Bog je ustvaril žensko s slavno igralko Brigitte Bardot.

Mesto je danes lepo urejeno, z mnogimi plažami,  z citadelo z razgledom na zaliv ...

... in ima  tudi zvezdniške cene. 

V baru ob glavni rivi, ki sva ga izbrala po najinem okusu, bi stal  kapučino 7,5 €.

Več kot v Monaku, kjer bi bil kapučino na podobno dobri lokaciji le 3,5 €. 

Zapustila sva Azurno obalo in se odpeljala v notranjost mimo slikovitih gozdičev pinij. 

Zapuščava tudi regijo Provanso (Provence Alpes Cote d- Azur). 

Naravne lepote te regije so Azurna obala, polja sivke, narodni parki ter Alpe na severu.

Nama pa so bile všeč tudi vsa urejena mesteca in vasi skozi katere sva potovala kadar nisva skozi pokrajino vozila po prometni avtocesti.

Provansi proti jugu  sledi regija Occitanie. 

Ta regija ima dolge peščene plaže, več lagun ter bolj divjo obalo kot jo je videti ob Azurni obali.

Ker sva namenjena  v Španijo, sva si lepote pokrajine ogledala le mimogrede in bolj od daleč..

In sicer z edinega griča daleč naokrog. To je Mont Saint Baudile, 185 m visok grič od koder se vidijo lagune ter nekaj obmorskih mest. Na vrhu je majhna kapelica.

Ob cedrovem gozdiču pod tem gričem pa bova  tudi prenočila. Območje je čez dan kar frekventno,

 ker veliko domačinov hodi ali teče za rekreacijo na ta grič, ki ga imenujejo gora. 

Jih razumeva, saj boljše izbire tukaj ni. 

Kolovozi, ki vodijo na vrh so zaprti z zapornicami tako da je dostop z vozili onemogočen.

Glede na najine pretekle izkušnje pa upravičeno računava, da bova tukaj užila mirno noč. 

 

Jutrišnji dan nama obeta sonce in toploto čez dan, zato bova poiskala še eno primerno plažo preden zapustiva Francijo za nekaj časa.

 

__________________

 

Potovanje do Španije: Monako in Azurna obala

Potovanje do Španije sva si zamislila po najkrajši oziroma najhitrejši poti, 

vendar ob Sredozemskem morju. Vožnja po avtocestah preko severne Italije je hitro minila. 

Pred francosko mejo sva obiskala le  Sanremo, kjer te dni poteka festival italijanske popevke. 

Mesto je zato v zadnjem tednu februarja zelo živahno, hoteli in druge namestitve so popolnjene;

  zelo veliko je bilo tudi autodomarjev, ki so težko našli primerna mesta za parkiranje.  

Najino prenočišče sva tako rajši izbrala nad majhnim mestom San Lorenzo Al Mare. 

Nad njim številne pešpoti ...

 ... in ena od njih vodi skozi slikovito mestece Costarainera ...

 ... z mnogimi ozkimi ulicami in edinstvenimi prehodi.

MONAKO:

Naslednji postanek je bil nad kneževino Monako, od koder sva se dol v Monako odpravila peš.

Ker Monako ni član EU, je potrebna previdnost pri uporabi interneta. 

Avtodomi v Monako nimajo dovoljenja za vstop, za parkiranje običajnih avtomobilov pa je poskrbljeno v številnih garažnih hišah. Kneževina je eno samo veliko mesto s palačami in  stolpnicami zgrajeno na strmi brežini. Trenutno tukaj potekajo mnoga vzdrževalna dela in v gradnji je veliko mogočnih zgradb, za katere domnevava, da bodo namenjene namestitvi množicam turistov.

Sprehodila sva se torej navzdol do mesta ter si ogledala palačo princa Alberta. 

Spodaj na sliki je pogled s palače na veliko marino ter del Monaka.

AZURNA OBALA: 

Od Monaka pa do Marseilla se razteza znamenita Azurna obala. 

Če se voziš po obalni cesti, se posamezna mesta držijo skupaj in iz enega mesta prehajaš v drugo od krožišča do krožišča. Zelo zamudno in utrujajoče.

Del obale, ki je zelo lep, je ob mestu Saint Raphael in sicer območje Massif de l Esterel. 

Pečine ob obali so vulkanskega izvora. Vsebujejo veliko železovega oksida,

 ki jih rdečkasto obarva. Če jih opazuješ ob sončnem zahodu, pa zažarijo še posebno lepo.

Ob sončnem zahodu so te barve res zelo intenzivne. Pečine se dramatično dvigajo iz morja in tako ustvarjajo kontrast med turkiznim morjem in rdečo kamenino. 

Menda je to eden izmed najbolj fotogeničnih delov Azurne obale. 

 

Tudi tu vodi kar nekaj pešpoti, eno od njih sva tudi midva obhodila ter uživala  v barvah zahoda. 

Seveda pa nisva bila edina sprehajalca na poti, kar potrjuje,

 da je to priljubljena točka za sprehode in meditacijo.

 

Prenočišče sva poiskala v zaledju nad tem delom obale, kjer se cesta zaključi z večjim parkirnim prostorom Boulevard Piere Delli Zotti. 

Tudi tu so pešpoti in lep razgled na obalo in mesta.

 

_______________

 

Turnovka

 Pot: Planina nad Ljubenskimi Rastkami,  Veliki Travnik, Turnovka ter nazaj

Čas: okoli 3 ure navzgor, nato smuka do izhodišča

Razmere: vsaj pol metra sipkega snega ter veter 

 V začetku januarja je zapadel sneg. V nižinah dobrih 10 cm, 

v zasavskih hribih več kot pol metra, v sredogorju Savinjskih Alp pa tudi okoli pol metra.

Negativne temperature  ozračja so obdržale snežno odejo dober teden, kar se zadnja leta redko zgodi.

Kljub močnemu severnemu vetru sva šla pogledat belo pokrajino malo višje.

Nekaj dni zapored sva bila del te snežne pravljice. Bili so to dnevi zimskih užitkov.

Spodaj je nekaj zimskih utrinkov v teh dneh:

Na Turnovki (1637  m)

V ozadju je bila Menina planina vse dneve v oblakih.

Cesta do izhodišča je bila prve dni snežena tako zjutraj kot popoldne, ko sva se vračala v Ljubno.
 

Teden dni je trajala takšna zimska idila v zasavskih hribih in sredogorju naših planin. 

Želiva si še nekaj takih dni v tej zimi. 

Če jih ne bo v domačih hribih, jih bova poiskala drugje.

 

__________________________

Reška planina

 Pot: Prebold, Žvajga, Tolsti vrh, Strnik, Reška planina, Prebold

Čas: približno 7 ur  

Tokrat sva prehodila pot, ki je bila načrtovana že nekaj let, pa je šele zdaj prišla na vrsto. 

Poteka po delu Preboldske planinske poti, ki v celoti meri kar 32 km,

kar je verjetno preveč, da bi jo lahko prehodila samo v enem kratkem zimskem dnevu.

  Začne in konča se v Preboldu. Je precej naporna zaradi strmih spustov in vzponov po gozdnatih grebenih. Naju je pričakala še začinjena z rahlim snegom preko razmočenega listja in blata. 

Zato so najini spusti bili zelo previdni, pa sva kljub temu pogosto nekontrolirano 

oddrsela v neželeno smer.

Iz Prebolda sva krenila proti Žvajgi. Steza je prav lepo speljana po manjših gozdnih grebenčkih. 

Žvajga ima dva skoraj enako visoka vrhova. Spodaj na sliki je manjši ( 620 m), 

preko katerega naju je peljala pot.

Proti Tolstemu vrhu sva hodila po prelepem gozdnem grebenu. 

Kazalo je, da se bo nizka oblačnost razpršila, pa se to ves dan ni zgodilo.

Z grebena sva gledala na zamegljeno Savinjsko dolino ob robu katere kraljuje naša Gora Oljka.

V ozadju se še vedno dvigajo pare iz hladilnika Šoštanjske termoelektrarne. 

 Tudi Tolsti vrh (756 m) je še nudil nekaj razgleda. 

 Z njega sva se ponovno spustila strmo navzdol, nato pa še bolj strmo navzgor. 

Opazila sva, da je vsak naslednji vrh višji za kakšnih 100 m. Vmes pa je seveda globok spust.

 

Drevje pa je bilo še vedno odeto v zimsko belino.

Na Strnik (845 m) je ponovno strm vzpon, kakršnih sva se do sem že navadila.

Od tu bi bil lep panoramski pogled do Dobrovelj, Menine planine in Kamniško Savinjskih Alp, 

če bi se megleni oblaki vsaj za trenutek umaknili. Pa se niso.

Sledil je še en strm vzpon, tokrat končno že na Reško planino, 

ki je v celoti zelo ozek gozdnat  greben.

Od tu naprej naju megla na preostanku poti ni več zapustila.

Malo pod vrhom Reške planine je ličen Adijev bivak. 

Notri sva se skrila pred mrazom in ob 12h končno pomalicala dobrote iz nahrbnika 

in jih zalila z vročim domačim čajem iz termovke.

Za bivakom je potrebno zaviti desno po zelo strmi potki navzdol. Bila je zelo spolzka, 

obogatena s plastjo mokrega listja na blatni podlagi in strehci iz deviško belega snega.  

Ker sva hodila prva po zadnjem sneženju, sva ji težko sledila med gostim grmovjem in drevesi,

 ki so se trudoma oklepala hude strmine.

Pa sva kljub težavnemu spustu uspešno pridrsala do Doma pod Reško planino.

Tu sva nameravala spiti kavo a naju tamkajšnje razmere niso pritegnile, 

zato sva takoj obrnila kurz nazaj proti Preboldu, seveda po drugi poti. 

Od tod vodi navzdol večinoma spet strma pot. 

V spodnjem delu je bilo preko poti še vedno veliko podrtega drevja, za katerega sva domnevala, 

da ga bodo od najinega zadnjega obiska gotovo pospravili a se zdi, 

da ta navlaka razen naju nikogar ne moti.

 

 Najin statistični sledilec je tudi tokrat začrtal lepo krožno pot in izračunal,

 da sva prehodila 15 km poti ter pri tem nabrala  920 višinskih metrov. 

Zaradi neugodnih pohodnih razmer nama je bila pot naporna, 

vendar kljub temu dovolj privlačna, da se bova sem še vračala.

 

______________