Armenija: Yerevan

 Zjutraj se še malo pomudiva ob prelepem pogledu na Ararat ter pokrajino pred njim,

 nato pa se odpeljeva v Yerevan, glavno mesto Armenije. 

 V mesto se pripeljeva z vzhodne strani ter najprej opaziva trolejbuse. 

Malo kasneje opaziva veliko novih in modernih avtov, ki jih po ostali deželi nisva videvala.

 Zatem pa se vključiva v zelo gosto in kaotično prometno dogajanje.

 Uspešno parkirava v ulici zelo blizu centra, kar si štejeva kot izreden uspeh

 ter se pripraviva za nekajurni pohod po mestu.

 Najprej sva si ogledala slavne Kaskade (na sliki zgoraj). 

Dolgo ter široko stopnišče, tlakovano z lepimi kamnitimi ploščami, se dviga nad centrom mesta.

 Vmes je veliko etaž z vrtovi. Vsaka posebej je namenjena svoji zgodbi. 

Pod kaskadami je Cafesijanski muzej umetnosti, ki je bil v času najinega obiska zaprt. 

Kaskade so bile načrtovane že leta 1920, zgrajene 1980 in kasneje večkrat obnovljene.

 Pod levim delom kaskad so tekoče stopnice, ob njih pa so razstavljene stvaritve oblikovalcev.

Na vsaki etaži so vhodi v razstavne paviljone armenskih umetnikov. 

So pa tekoče stopnice gotovo dobrodošle za tiste, ki ne hodijo radi navzgor ali navzdol.  

Med sprehodom opaziva veliko kipov,

mnogi med njimi nama privabijo nasmešek na obraz. 

Pot naju pelje tudi mimo operne hiše in gledališča.

Vse stavbe so velike in lepe, okoli njih so ploščadi, parki z vodometi ali drevoredi. Hodiva mimo Trga republike, pred katerim je ogromno krožišče 

ter vodometi pred muzejem armenske zgodovine. 

V mestu je veliko sprehajalnih parkov z mnogo zelenja ter malimi jezerci. 

Center mesta je res mikaven, lep z velikimi urejenimi stavbami še iz časa Sovjetske zveze. 

V mestu je ogromno mladih ljudi, tu so univerze in srednje šole. 

Mesto ima tudi metro in podzemne nakupovalne centre.

Za dobro vzdušje poskrbijo ulični glasbeniki.

 

 Zatem se napotiva proti spomeniku genocida nad Armenci. 

Spomenik stoji na majhni vzpetini nad mestom za reko in sotesko Hrazdan. 

Na ogromni ploščadi je postavljenih dvanajst poševnih plošč, ki predstavljajo dvanajst odtujenih armenskih provinc. Znotraj plošč gori večni ogenj za večni spomin na genocid. 

Poleg plošč sta visoka dva stebra, ki ponazarjata izgubljeni Veliki in Mali Ararat.

 

Pod velikim trgom in parkom miru je še muzej genocida, 

kjer sva se seznanila tudi s tragičnim delom armenske zgodovine. 

Armenci so eden od najstarejših narodov na svetu. 

Velika Armenija se je razprostirala med Črnim in Kaspijskim morjem vse do polovica današnje Turčije. Kraj Tiridat je prevzel krščanstvo in dežela je leta 301 n. št. postala prva krščanska država. 

Armensko kraljestvo je nazadovalo v V. stoletju in od takrat dalje

 so na njihovo ozemlje prihajali različni narodi. 

V času 1.sv.vojne so Turki pobili okoli 1,5 milijona Armencev in si prilastili vso ozemlje skupaj z gorovjem Ararat. Večino žrtev so enostavno izgnali v sirijsko puščavo in jih tam pustili umreti.

Otroke so odpeljali dovolj daleč na Črno morje in jih tam zmetali čez krov.

 Turčija tega genocida še vedno ne prizna. 

 

Leta 1920 je ostanek Armenije bil pripojen Sovjetski zvezi, od leta 1991 pa so samostojna država. Genocid Turkov nad Armenci spada med največje genocide na svetu. 

Razstava pričevanj v tem muzeju skrbi, da se ta zločin ne pozabi in da svet izve o krivici,

ki jo je utrpel ta miroljuben in prijazen narod.

 

Po celodnevnem pohodu po Yerevanu sva ugotavljala, da to mesto ni tako kot ostala Armenija. 

Če si ogledaš le Yerevan in nekaj lepih samostanov, še ne dobiš vtisa o deželi,

 ki ima čudovito naravo in prijazne ljudi. Mesto zgleda bogato, z velikimi palačami,

 zelenimi parki z mnogo mladimi ljudmi. V obrobju mesta pa sva že opazila velike nevzdrževane stanovanjske bloke, zapuščene stavbe ter neurejeno okolico.

Kot v vseh velikih mestih sveta, je tudi v tem mestnem obrobju doma revščina. 

 Zopet sva se sprehodila nazaj do avta, občudovala prelepe parke ter vodomete... 

  ...ter se v gostem mestnem prometu odpeljala prenočevat bolj na severozahod, 

kjer naju čaka še nekaj "opravkov" v Armeniji.

Upava, da nama bo vreme spet bolj naklonjeno.

 

_______________ 

 

Armenija: Khor Virap, Garni tempelj, Geghart

Ko se peljeva proti zahodu Armenije se iz planotastega sveta spustiva v dolino Ararat .

 

 Pokrajina je tudi tu čudovita.

 

Tik ob cesti je azerbajdžanska meja, na drugi strani ceste pa sva opazovala bunkerje z ozkimi odprtinami. Glede na zgodovino Armenije se temu res ni čuditi. 

Armenci bi si težko izbrali slabše sosede kot jih imajo. 

V dolini Ararat so številni nasadi sadnih dreves, vinogradi ter ostale poljščine.

Očitno je dolina zelo rodovitna.  

In od tu zagledava visoko pogorje Ararata z dvema vrhoma. Veliki in Mali Ararat.

Midva pa sva namenjena do Khor Virapa, znanega samostana, kjer se Araratu lahko z armenske strani najbolj približamo. Zato je tudi tu vedno veliko turistov.

Resnično pa ima tu samostan izredno kuliso za ozadje. Ararat je armencem še vedno sveta gora. 

Tako je njihova nacionalna bolečina še večja, ker jim je bila gora nasilno odvzeta.

Malo tudi raziščeva notranjost samostana in najdeva številne rove ter skrite kapele, ki so vklesane v živo skalo pod samostanom. Do vsake od njih vodi dolga navpična lestev skozi zelo ozek rov. 

Zapustiva resnično lep samostan s še lepšo kuliso v ozadju in se odpeljeva v notranjost dalje proti trdnjavi in templju v Garniju in do samostana Geghart.

Pokrajina naju znova in znova očara.

 Tukaj je bolj puščavski svet in uživava v barvah ter razgibanosti terena.

Mesto Garni slovi po tem, da je tu edini ohranjen antični tempelj v Armeniji. 

Zgrajen je v I. stoletju n.š. in v njem so častili boga sonca, Mitra. 

Celotno mesto Garni je sezidano na rečni terasi reke Azat,

ki si je urezala svojo strugo skozi slikovit kanjon daleč spodaj. 

Pokrajina na eni strani templja ...

... ter pokrajina na drugi strani templja, ko pogledaš navzdol proti kanjonu. 

Pa to še ni vse...

... stene kanjona v tem delu pod mestom so drugačne kot drugod ...

... so iz kamenine, ki je kristalirala v obliki šesterokotnih valjev.

Enako kristalijo vsi dragi kamni, turmalini, le da niso tako veliki. 

Seveda so tudi tu uredili cesto za nas turiste, 

steno iz teh kamenin pa poimenovali Simfonija kamnov.

Midva sva bila tu ravno v času, ko se je dogajala armenska poroka in je bila dolina polna veselih svatov.

 

 Ko so odšli, je bilo v kanjonu spet prijetno in mirno.

Kot zadnji v tej soteski pa nama je ostal še samostan Geghart. 

Taka slika nastane, če splezaš kar visoko na sosednji breg navzgor, 

sicer samostana ne moreš slikati v celoti. 

Tisti, ki so imeli za fotografiranje s seboj še dron, jim za fotografijo ni bilo potrebno plezanje. 

 

 

 

 

 

Glavni del samostana je delno vklesan v pobočje hriba. Iz stene vklesanega dela teče močan izvir vode, 

ki teče po izklesanem jarku iz samostana na prosto. 

V steni nad njim pa so vklesane še dve kapelici in veliko meniških celic, ki že dolgo niso v uporabi.

Nama je bil to zanimiv in poučen ogled. 

Armenija je resnično lepa dežela, z bogato toda žalostno zgodovino 

zaradi teženj sosednjih držav po njenem ozemlju. Ljudje so izredno prijazni in gostoljubni. 

Narava pa je prekrasna s svojo raznolikostjo.

Tokrat sva prenočevala na planoti s pogledom na Ararat pred mestom Yerevan, 

ki si ga bova verjetno ogledala že jutri.

V pričakovanju jutranje zarje s pogledom na Ararat sva se v miru odpravila k počitku.

 

_________________

 

 

 

Armenija: Topli vrelci Jermuk in samostan Noravank

 Z jugovzhodne Armenije se voziva proti severu. 

Pokrajina okoli naju je še vedno polpuščavska in za vsakim gorskim prelazom 

se nama prikaže nova, malo drugačna a nama vedno lepa slika prostranega gorovja. 

Proti mestu Jermuk se voziva po planoti na okoli 1800 m nadmorske višine. 

To planoto razdvaja  kanjon reke Arpa, kot se malo vidi z zgornje slike. 

Med potjo opaziva tudi zanimiv urejen izvir pitne vode, ki je tokrat napeljan v veliko skalno geodo.

Ob njej se ustaviva, se osveživa z nekaj požirki okusne studenčnice in dopolniva najine zaloge vode.  

Jermuk topli vrelci (gejziri) naj bi se nahajali nad mestom Jermuk. 

Poizkusila sva jih poiskati. Od domačinov sva končno zvedela, da se nahajajo severno od mesta ter da do njih vodi zelo slaba kolovozna pot v dolžini 10 km. 

Za sabo imava ta mesec že dovolj in preveč luknjastih cest, zato sva se odločila, da iskanje naravnih toplih vrelcev prepustiva komu drugemu. 

Seveda pa iz mesta vozijo zdržljivi taxi - džipi do teh vrelcev za ceno 25000 DRAM.

 Ker nisva naklonjena takemu načinu doseganja ciljev, se tudi tokrat za to možnost nisva ogrela.

Pa tudi peš se nama ni dalo riniti gor. 

Tako nama je ostalo le kopanje v termalnem bazenu ter sprehod po mestu, 

ki je malo podoben naši Rogaški slatini.

Sprehajalni parki, jezerce...

 Jermuk označujejo predvsem kot gorsko SPA mesto. 

V času Sovjetske zveze je bilo namenjeno predvsem medicinskemu turizmu

in takratni zdravniki so radi pridnim delovnim ljudem napisali napotnice, 

da si tukaj okrepijo zdravje. 

i

Mesto je prijetno, midva pa sva se raje odpeljala dalje na sever.

 Bolj je naju navduševala pokrajina okoli tega mesta in na najini poti. 

Naslednja turistična točka, ki sva jo imela v najinem načrtu poti  je bil samostan Noravank.

Izredno lep je kanjon do samostana ob reki Amaghu. 

Stene se strmo dvigujejo nad cesto in na eni strani teh sten je celo jama Magellan. 

Vhod v jamo je precej visoko v steni, ogled je možen z vodičem.

Vstopnina pa je simbolična. 

Samostan Noravank datira v XIII. stoletje in je poseben predvsem zaradi svoje okolice, 

rdečkasto obarvanih, visokih prepadnih sten kanjona, ob robu katerega je zgrajen.

Arhitekturno pa je edinstven zaradi cerkve, ki je dvoetažna.

V gornjo etažo pa vodijo strme in zelo ozke zunanje stopnice z obeh strani glavnih vrat. 

Ker cesta pripelje do samostana, je tu velik turistični vrvež. 

Pogled navzdol po soteski kljub temu jasno pokaže,

 da so graditelji samostana res želeli živeti odmaknjeni od sveta.

Zanimivo nama je, da sva zaradi takšnih turističnih ogledov ter sprehodov bolj utrujena 

kot od najinih pohodov v hribe.

Zato  sva si prenočišče izbrala kar hitro in sicer na ploščadi nad "Hell,s" kanjonom. 

Tu je menda tudi plezališče, nisva pa preverjala ali to drži. 

______________________