Armenija: Khor Virap, Garni tempelj, Geghart

Ko se peljeva proti zahodu Gruzije se iz planotastega sveta spustiva v dolino Ararat .

 

 Pokrajina je tudi tu čudovita.

 

Tik ob cesti je azerbajdžanska meja, na drugi strani ceste pa sva opazovala bunkerje z ozkimi odprtinami. Glede na zgodovino Armenije se temu res ni čuditi. 

Armenci bi si težko izbrali slabše sosede kot jih imajo. 

V dolini Ararat so številni nasadi sadnih dreves, vinogradi ter ostale poljščine.

Očitno je dolina zelo rodovitna.  

In od tu zagledava visoko pogorje Ararata z dvema vrhoma. Veliki in Mali Ararat.

Midva pa sva namenjena do Khor Virapa, znanega samostana, kjer se Araratu lahko z armenske strani najbolj približamo. Zato je tudi tu vedno veliko turistov.

Resnično pa ima tu samostan izredno kuliso za ozadje. Ararat je armencem še vedno sveta gora. 

Tako je njihova nacionalna bolečina še večja, ker jim je bila gora nasilno odvzeta.

Malo tudi raziščeva notranjost samostana in najdeva številne rove ter skrite kapele, ki so vklesane v živo skalo pod samostanom. Do vsake od njih vodi dolga navpična lestev skozi zelo ozek rov. 

Zapustiva resnično lep samostan s še lepšo kuliso v ozadju in se odpeljeva v notranjost dalje proti trdnjavi in templju v Garniju in do samostana Geghart.

Pokrajina naju znova in znova očara.

 Tukaj je bolj puščavski svet in uživava v barvah ter razgibanosti terena.

Mesto Garni slovi po tem, da je tu edini ohranjen antični tempelj v Armeniji. 

Zgrajen je v I. stoletju n.š. in v njem so častili boga sonca, Mitra. 

Celotno mesto Garni je sezidano na rečni terasi reke Azat,

ki si je urezala svojo strugo skozi slikovit kanjon daleč spodaj. 

Pokrajina na eni strani templja ...

... ter pokrajina na drugi strani templja, ko pogledaš navzdol proti kanjonu. 

Pa to še ni vse...

... stene kanjona v tem delu pod mestom so drugačne kot drugod ...

... so iz kamenine, ki je kristalirala v obliki šesterokotnih valjev.

Enako kristalijo vsi dragi kamni, turmalini, le da niso tako veliki. 

Seveda so tudi tu uredili cesto za nas turiste, 

steno iz teh kamenin pa poimenovali Simfonija kamnov.

Midva sva bila tu ravno v času, ko se je dogajala armenska poroka in je bila dolina polna veselih svatov.

 

 Ko so odšli, je bilo v kanjonu spet prijetno in mirno.

Kot zadnji v tej soteski pa nama je ostal še samostan Geghart. 

Taka slika nastane, če splezaš kar visoko na sosednji breg navzgor, 

sicer samostana ne moreš slikati v celoti. 

Tisti, ki so imeli za fotografiranje s seboj še dron, jim za fotografijo ni bilo potrebno plezanje. 

 

 

 

 

 

Glavni del samostana je delno vklesan v pobočje hriba. Iz stene vklesanega dela teče močan izvir vode, 

ki teče po izklesanem jarku iz samostana na prosto. 

V steni nad njim pa so vklesane še dve kapelici in veliko meniških celic, ki že dolgo niso v uporabi.

Nama je bil to zanimiv in poučen ogled. 

Armenija je resnično lepa dežela, z bogato toda žalostno zgodovino 

zaradi teženj sosednjih držav po njenem ozemlju. Ljudje so izredno prijazni in gostoljubni. 

Narava pa je prekrasna s svojo raznolikostjo.

Tokrat sva prenočevala na planoti s pogledom na Ararat pred mestom Yerevan, 

ki si ga bova verjetno ogledala že jutri.

V pričakovanju jutranje zarje s pogledom na Ararat sva se v miru odpravila k počitku.

 

_________________