Jerebičje

 

 Pot: Pavličevo sedlo, Jerebičje ter nazaj

 Čas: okoli 7 ur s postankom na vrhu

 

  Jerebičje je prelep greben nad samotnim Matkovem kotom. 

Rada izbirava samotne poti po možnosti še z lepimi razgledi in če se le da še kaj novega. 

Iz smeri Pavličevega sedla tod še nisva hodila, zato sva se veselila poti. 

Domnevala sva, da bo to krajša pot, saj sva imela včeraj težji in daljši pohod. 

Pa ni bilo ravno tako.  

 

  S Pavličevega sedla sva krenila po lepi gozdni cesti ter nato po čedalje slabših gozdnih vlakah

 navzgor v smeri Jerebičja. Ko je zmanjkalo primernih vlak v najini smeri,

 sva nadaljevala skozi vedno redkejši gozd; občasno tudi prek blata in precej zaraščenih livad. 

Čez kakšno uro sva končno stopila na staro "graničarsko pot" ter nadaljevala po njej. 

  Tudi ta pot je ponekod precej zaraščena, drugje, predvsem v gozdu, pa je prav prijetna. 

 

 Prav na avstrijsko slovenski meji ( ali malo bolj na slovensko stran?) 

 je postavljena nova lesena brunarica, zelo prijetna na pogled.

 

 Graničarska pot je od tu naprej postala bolj sledljiva in zato sva se hitreje bližala najinemu cilju.

 

 Greben Jerebičja ni hudo visok, je pa na obe strani prepaden, zato ta pot ni zelo "na komot"... 

 

 Na vršnem grebenu se odpirajo vedno lepši razgledi.

 

 Vrh Jerebičja (1762 m).

 

 Razgled vse naokrog pa je res enkraten; podoben kot na bližnji Krnički gori.

 Na spodnji sliki je približana Ojstrica, Babe ter Planjava, 

pred njo pa gozdnati greben nad Logarsko dolino z vrhom Savinjeka. 

Proti zahodu pa so Matkova kopa v ospredju, Mrzla gora, Grintovec, Kočna ter Velika baba 

(na spodnji sliki od leve).  

 Najbolj slikovit pa je Matkov zob pod Matkovo kopo. 

 Pa še pogled na del najine prehojene poti od Pavličevih sten.  Po zasluženi malici ter naužitimi pogledi naokrog sva se pričela vračati. 

Tokrat je šlo le malo gor in več dol. Pri vračanju pa sva se strogo držala stare"graničarske poti". 

  Ustavljala sva se le ob borovničevju, ki ga je tukaj veliko, borovnic pa le malo.

 Kljub temu sva jih nabrala dovolj, da sva se jih najedla.

Ker sva na povratku pridno sledila graničarski poti, 

sva iz gozda izstopila točno na Pavličevem sedlu brez vseh orientacijskih izzivov. 

Za spremembo nama je tokrat to kar odgovarjalo. 

Še bova prihajala na to Jerebičje. Mogoče le z drugim pristopom.

Julija na borovnice in konec oktobra gledat s soncem ožarjene macesne.

 

_________________

 

 

Krofička in Strelovec

 

 Pot: Dom planincev v Logarski dolini, Klemenča jama, Krofička, Strelovec, Icmankova planina,                    Plesnikova planina, Dom planincev

Čas: 8 ur s postanki 

V zgodnjem jutru je nama pot iz Logarske doline do Klemenče jame hitro minila. 

Ob sedmih je bila koča že odprta. Kljub temu se nisva ustavljala.

Veliki macesen malo nad kočo še vedno navdušuje planince s svojo vitalnostjo. 

 V zgornjem delu poti v ostenju Krofičke so razgledi postajali čedalje lepši. 

Pogled na Grintovec in ostale sosede. 

 V zadnjem delu poti je nameščena nova jeklenica tik ob steno. 

Tukaj je vzpon zato varnejši, še vedno pa obstoja pot po grušču, 

ki je zlasti za spust manj prijetna. Torej lahko izbiramo: kar je komu ljubše.

Vrh Krofičke (2083 m). 

V jasnem vremenu je bil razgled odličen.

Pogled na Veliki vrh in Veliko zelenico. Ojstrica od tukaj zgleda veliko višja, kar seveda drži; za dobrih 300 m.

Na vrh je kasneje prišlo še nekaj pohodnikov, midva pa sva sestopila in krenila proti Strelovcu.

Na vrhu Strelovca (1763 m) ter pogled na Ute čisto spredaj ter v ozadju vrh Ojstrice.

S Strelovca sva sestopila na Icmankovo planino. Pot je označena le z dvema ali tremi markacijami, 

vendar je stezica dobro sledljiva.

Koča na planini je prav prijetno pribežališče pred vročino, ki je v dolini. 

 Z Icmankove planine vodi nova cesta do Plesnikove planine. 

Pred leti ko sva hodila tod in poplezavala po  Icmankovi peči, te ceste še ni bilo.

S Plesnikove planine navzdol pa je podobno kot pred leti. Še nekaj novih vlak,  premalo markacij 

ter občasno težko sledljiva pot, zato je treba včasih malo po orientacijskem občutku. 

 Spet sva opravila zanimivo in nama lepo krožno pot. 

Premagala sva nekaj manj kot 1600 višinskih metrov na skoraj petnajst kilometrski poti. 

 

_________________________

 

 

 

Bjelolasica-Kula

 

 

Pot: Vrbovska poljana, vrh Kula, zavetišče Jakob Mihelčič, Vrbovska poljana 

 

Izmed višjih znanih planinskih vrhov v Gorskem Kotarju nama je manjkala le še Kula. 

Od mesta Mrkopalj sva peljala skozi Begovo razdolje do Vrbovske poljane. 

Asfaltna cesta kmalu postane lep makadam, ki pa se proti Vrbovski poljani zopet povrne v asfaltno.

 

 Pred tem sva se peljala še skozi Matič poljano, ki je pritegnila najino pozornost, 

saj so po celotni dolini postavljeni kamniti monoliti. 

So spomenik zmrznjenim partizanom, ki v snežnem viharju niso uspeli pregaziti globok sneg, 

ko so v noči od 19. do 20 februarja 1944 poskušali prečiti dolino.

 Bil je prizor, ki nama bo ostal v spominu.

Najin cilj je bila torej tokrat Kula, najvišji vrh Gorskega kotarja in planine Bjelolasica. 

'Bazni tabor' sva tokrat postavila na začetek Vrbovske poljane. 

 

Nekaj časa je potrebno hoditi po samotni gozdni cesti s katere te oznake odpeljejo levo v svetel gozd. Pot je lepo označena in sledljiva.

 Kadarkoli sva hodila po Gorskem kotarju nisva srečala žive duše. 

Tišina je tukaj neokrnjena, le ubrano ptičje petje jo občasno prekine.

 

Po uri in pol sva prispela na vrh Bjelolasice. 

Razgled sicer ni bil čisto brez oblakov toda opazila sva kar nekaj poznanih vrhov. 

Na spodnji sliki se vidi Veliki in Mali Klek, ki je sicer nižji za okoli 300 m,

 ampak od tu nisva imela takega občutka. 

Na Kuli se nahaja lepa skrinjica z žigom.

Pogled proti morju- otok Krk ter v ozadju Cres.

Kula (1534 m).

Pot sva nadaljevala še po grebenu celotne planine.

Pogled nazaj na Kulo ter na zavetišče Jakoba Mihelčiča pod njenim vrhom.

Tako kot vsa planinska zavetišča v Gorskem kotarju je tudi to zelo lepo, notranjost je prijetno urejena.

Za pot navzdol sva izbrala smer proti Samarskim stenam, 

ter kasneje zavila na cesto nazaj proti Vrbovski poljani.  

Gorski kotar  nima visokih vrhov. Obiskala sva večino njih. 

Rada zahajava sem zaradi pristne divjine in samotnih poti, ki jih je včasih težje slediti. Tukaj lahko srečaš medveda, ali vsaj opaziš njegove sledi na kakšni blatni stezi. Ne manjka srečanj z zajci, srnami ali z drugo divjadjo. Sredi noči slišiš zavijanje šakalov, ter oglašanje nočnih ptic, ki jih težko kdaj vidiš. Srečanj z medvedom tukaj še nisva imela, sva pa večkrat naletela na njegove sveže stopinje.

Najin pohod sva zaključila na Vrbovski poljani, kjer je vse pripravljeno za tek na smučeh. 

 

Na tej krožni poti se je nabralo nekaj m pod 600 višinskimi metri ter 9 km poti.

________________

 

Viševica

 

 

Pot: s ceste Fužine-Bribir sva krenila proti Viševici; vrh ter krožna pot nazaj

Pri raziskovanju Gorskega Kotarja so nama ostali še nekateri neosvojeni vrhovi.

Med njimi je bila tudi Viševica. 

Ker je ponoči deževalo, sva se sredi Kotarja zbudila v hladno (7 st C) in deževno jutro. 

Poti med visokimi travami so bile blatne in mokre. 

Zato sva naskočila Viševico šele popoldan, kar nama ni v navadi, 

saj rada greva na pot v najzgodnejših jutranjih urah. 

Ker sva vedela, da bo tokratna pot kratka, sva si to lahko privoščila. 

Ko prečiš travnat predel, pot poteka skozi gozd, dobro je označena.

Vršni greben pa je spet zaraščen.

Z vrha Viševice (1428 m) pa se odpre lep pogled proti Krku ...

... ter velebitskemu kanalu med Rabom in obalo.

Na vrhu je tudi skrinjica hrvaške planinske transverzale s vpisno knjigo.

Vpisov je malo, kar verjetno pomeni, da vrh ni nikoli pretirano oblegan.

To nama ustreza in res na poti razen nekaj poskočnih zajcev in sledi raznovrstne divjadi, 

nisva srečala nikogar. 

Nazaj sva se vračala po drugi strani; s poraslega grebena sva po strmi poti sestopila 

na kolesarsko in nato asfaltirano gozdno cesto. 

Tu pa je naju gozdarski nadzornik opozoril, da rampo pri vstopu zaprejo in zaklenejo ob 15h. 

Čeprav ob vstopu na gozdno cesto ob rampi ni nobenega opozorila o tem,  

sva vseeno pospešila nazaj ter se še pravočasno odpeljala ven mimo odprte rampe.

No, zdaj pač veva tudi iz lastne izkušnje, da ni vseeno na kateri strani rampe se znajdeš zvečer.   

  

Na tej krožni poti sva opravila okoli 600 višinskih metrov ter okoli 12 km poti.

Za jutri računava, da bova lahko že zgodaj zjutraj na poti.

 

__________________