Armenija: samostana Tatev in Vahanavank

 Od mesta Sisian do konca jugovzhodne Armenije je cesta lepa, ponekod nanovo asfaltirana. 

Ponovno se vzpne čez nekaj prelazov na višino okrog 2000 m. 

Naslednji najin cilj je bil samostan Tatev, ki je postavljen na visokih pečinah (naslovna slika). 

Cesta do njega vodi preko visokih prelazov, toda midva sva nad 2000 metri bila pokrita z oblačnim pokrovom, zato sva bila prikrajšana za pogled proti višjim vrhovom okoliških gora.

Samostan Tatev je res vreden obiska. Postavljen je na veliki bazaltni terasi nad globokim kanjonom reke Vorotan, v katerem je nekaj toplih vrelcev. Datira v IX. stoletje.

Tudi notranjost je lepo ohranjena in če ga obiščeš v nedeljo, ko poteka bogočastje,

 lahko poslušaš prelepo petje.

Še bolj naju je očaral globok kanjon reke Vorotan nad katerim je samostan postavljen.

V regiji Syunik je bil samostan center gospodarstva, politike in duhovnosti.

Zanimiv je tudi visok steber na samostanskem dvorišču, za katerega znanstveniki pravijo,

 da gre za najstarejšo seizmološko napravo na svetu.

Od samostana vodi v gore in v kanjon pod njim nekaj označenih planinskih poti. 

Na dno kanjona sva najprej krenila peš, vendar sva se po nekaj metrih obrnila nazaj, ker je strma pot bila preveč blatna in spolzka. Zato sva se dol zapeljala po lepih serpentinah

 vse do Hudičevega mostu, kjer sva najin avto parkirala.

Tu je točka, od koder vodi pot gor in dol po kanjonu. 

Vedela sva, da so tu nekje topli vrelci, ki sva jih  želela najti 

in se v katerem od njih tudi malo namočiti.

 Potka se vije navzdol, nato pa obstaneš pred vrvico sumljive nosilnosti, 

po kateri se moraš spustiti čez prepadno steno. 

Ker dol ni bilo najti alternativne poti, sva naredila še to.

  Nato obstaneš pred deročo vodo ...

 ... se prerineš skozi vhod in rov nizke kraške jame in obstaneš pred ponvicami s toplo vodo.

Pravi jamski jakuzi z brezplačno speleoterapijo.  

Zelo je lepo, mikavno okrašena mala jama s kapniki in ponvice kjer se lahko namakaš. 

Ampak voda je imela le okoli 26 stopinj, to niso bili vroči vrelci kot sva si jih želela in pričakovala.

Kljub temu sva izkoristila toplo namakanje, saj je bilo v jami bistveno topleje kot zunaj,

 kjer so bila topla oblačila že nekaj dni nujna.

Druga pot vodi po dnu kanjona od mostu navzdol, ter preko reke brez mosta do stare trdnjave imenovane Velika Puščavnica Tatev. (Great Heritage of Tatev)

Kanjon je res lep in tistih nekaj km sprehoda do trdnjave poplača trud za prečkanje reke s čevlji v rokah. Če bi bil vodostaj malo nižji, se bi jo lahko prečkalo brez sezuvanja. 

Zaradi dežja v preteklih dneh pa je stanje takšno. 

Trdnjava je zelo velika, jo obnavljajo ...

... na dvorišču v notranjosti je izvir okusne pitne vode ...

... in je med drugim tudi služila za počitek karavanam na Svilni poti.

Nad vasjo Tatev, kamor sva se potem odpeljala, je razgledna točka, kjer nastane takšna fotografija,

ki je na vseh reklamnih panojih za ta samostan.

Veličasten pogled! 

Odpeljala sva se še dalje proti jugovzhodu skoraj do iranske in azerbajdžanske meje, 

do samostana Vahanavank. 

 Ta naju ni posebej navdušil, čeprav je iz X. stoletja in je bil svoj čas religiozni center kraljev Syonika in hiša grobnic kraljevskih družin. Deloval je še v XIV. stoletju. Obnovili in restavrirali so ga leta 1966.

Če bi bilo lepo vreme bi se peljala še dalje do iranske meje, tam se namreč nahaja nacionalni park Arevik.  Vse te glavne ceste med mesti so bile lepo vzdrževane, promet se je zgostil le na prelazih navzgor zaradi tovornjakov.

Tako pa sva obrnila nazaj na sever, mimogrede pa ujela še to počivališče na visokem grebenu.

Tokrat sva prenočevala na široki ploščadi nad kanjonom, ki je na sliki zgoraj. Veselila sva se jutra in lepih razgledov na tem  prostoru ampak nama je zagodla megla. Tako je bilo megleno, da sva komaj videla zelo razmočen in blaten kolovoz za vrnitev na cesto. Kasneje čez dan se je sicer končno naredil lep dan in po štirih mrzlih dneh sva zopet lahko slekla zimska oblačila..

____________________

 

 

Armenija: proti južni Armeniji, Noraduz - pokopališče s hačkarji in Zorats Karer

 

Pot: jezero Sevan, Noraduz, prelaz Selim, prelaz  Vorotan, Zorats Karer 

 

Zaradi ugodnejše vremenske napovedi za jug države, sva se odločila, da kreneva takoj proti jugu in se kasneje vrneva v Erevan z okolico.

 

 Tudi tukaj, kakor prej po vsej Armeniji, sva na cestah opazovala stare kamione,

 avtobuse, traktorje in druga vozila nama nepoznanih znamk. 

 Izredno veliko jih je, največ pa v vojaških barvah.

 Uporabljajo jih za prevoz ljudi, tovora in za kmečka opravila namesto traktorjev,

 zlasti pa za prevoz sena. 

  Tudi lokalni avtobusi so povsem drugačni kot pri nas, mnogi na plinske jeklenke,

ki so nameščene na strehah. 

 

Ob jezeru Sevan se nahaja NORADUZ CEMENTERY (pokopališče).

Mesto Noraduz je neprekinjeno poseljeno že nekaj tisočletij in temu primerno je tudi tamkajšnje pokopališče, ki je - ogromno!

Vsi grobovi od davnine do danes so ohranjeni, saj je tukaj običajno, da se na grobno mesto postavijo hačkarji. To so velike kamnite plošče ali klade, na katerih so prikazani prizori iz življenja.

Na hačkarjih iz krščanskega obdobja pa je v osrednji rezbariji obvezno vsaj en pravoslavni križ. 

 

To področje je veliko nekaj hektarjev, zato ga nisva niti poskušala obhoditi.

 Na hačkarjih so prikazane zgodbe ljudi, njihovi boji z osvajalci, pa tudi vsakdanja opravila. 

Osrednji hačkar zgoraj opisuje goro Ararat ...

 ... vsaj tako sva razumela razlago gospe, ki se je kar pojavila ob naju.

Bilo je namreč spet zgodaj zjutraj, pa sva bila prva in edina obiskovalca.

Sva že zdavnaj ugotovila, da so prednosti v obiskovanju turističnih znamenitosti zgodaj zjutraj. 

 

Zanimivo pa je, da tudi na najnovejših grobovih stojijo še vedno velike kamnite plošče in se ohranja  star način opisa na kamnih. 

 

Za pot na jug sva se zapeljala čez prelaz Selim (2410 m). Cesta je zelo lepa.

Razgled navzdol po polpuščavski pokrajini je bil zopet čudovit.

Malo pod prelazom je ohranjen Karavanserai. 

Taka so bila nekoč počivališča, prenočišča in gostišča za karavane, 

ki so potovale po Svilni poti iz vzhoda na zahod. Tu so tudi prodajali dobrine orienta.

Glavna cesta na jug je lepo asfaltirana, brez lukenj in promet ni bil gost. 

Pokrajina pa razveseljuje oko.

To so le posamezni lepi utrinki, ki sva jih zabeležila na poti.

Zopet se dvignemo na Vorotan prelaz (2344 m) ter se nato spustimo na planoto okoli 1700 m.

 Prelazi v Armeniji niso nič posebnega, če se nahajajo tam do 2500 m. 

Na vožnji proti jugu se bova namreč kar večkrat zapeljala tako visoko.

 

Pred mestom Sisan pa se nahaja ZORATS KARER 

Nekateri ta prostor imenujejo tudi armenski stonehange. 

Na zgornji sliki so megaliti, ki sta jih postavila dva armenska umetnika v letu 2008 in 2011.

V sredini med njimi je prostor za ognjišče, 

ker po njunem mnenju ogenj ojača pozitivno zemeljsko energijo. 

Stari Zorats Karer pa se nahaja na drugi strani asfaltne ceste

 in se razteza na sedmih hektarjih pretežno ravne planote.  

Megaliti so postavljeni v krog, samo nekateri imajo na vrhu luknjo.

Od kroga potekata dve dolgi spirali kamnov brez lukenj in nekaj jih je po neki logiki razmeščenih in  postavljenih izven centra.

V območju so vidni tudi ostanki zgradb, za katere ni viden namen uporabe.  

Na tej arheološki lokaciji je potekalo več raziskav, ki naj bi pojasnile pomen in namen te postavitve,

 saj je tu postavljenih več sto velikih kamnov, ki jih domačini imenujejo tudi kamni moči.

V usklajeni analizi pridobljenih rezultatov vseh dosedanjih znanstvenih raziskav je bilo ugotovljeno,

da ima Karaunj (Zorats Karer) tri glavne namene:

- Tempelj Sonca, glavnega božanstva starodavnih

- velik in visoko razvit observatorij

- starodavni center za usposabljanje

- starost je vsaj 7500 let. 

Zelo vetroven in mrzel dan se je nagibal k kraju pa sva si poiskala zanimivo prenočišče ob akumulacijskem jezeru Tolors. 

Ko so z zajetjem leta 1970 poplavili dolino, so potopili tudi manjšo cerkvico.

Po nekaj letih je vode bilo manj, ostanki cerkvice pa so spet nad vodo.

Midva pa sva prenočila za vsak slučaj še malo višje.

 

_________________

   

Armenija: jezero Gosh in Vorsordi Achk

  Pot: mestece Gosh, po armenski Transkavkaški poti do jezera Gosh in do Chermakavan, vzpon na Vorsordi Ack (1940 m) ter po raznih kolovozih nazaj na izhodišče 

Dolžina poti: okoli 10 km navzgor in okoli 9 km navzdol

Višinska razlika: okoli 900 m 

Po vsej Armeniji je kar nekaj označenih pohodnih poti po narodnih parkih  ( npr Dilijan in kanjon Debed),  po ostali visoki pokrajini pa poteka Armenska Transkavkaška pot .

 

 Midva sva želela prehoditi vsaj en mali del te poti, ki poteka od mesteca Gosh, 

mimo jezera do Chermakavan.

 Iz mesta Gosh vodi nekaj cest, kolovozov in pot tu ni označena. 

Moraš se malo zanesti na intuicijo in imeti zemljevid, da zadeneš pravo smer.

 Kasneje je pot označena, vodi čez nekaj potokov brez mostov ...

 ... po lepih kolovozih ... 

  .. in po takšnih, kjer moraš še peš paziti kam stopaš, ne da bi tu vozil avto.  

In takšnih slabih in kamnitih kolovozov v breg je veliko. 

Na zgornji sliki je eden najmanj zahtevnih. 

In potem ko sva prišla do jezera Gosh, sva zagledala tole:

Lepo jezero Gosh in tri lepe avte ob njem. 

Ob pogovoru z voznikom, ki je znal angleško sva izvedela, da imajo radi avto-izziv. 

Glede na luknjaste ceste, ki jih imajo tu, so vozniki res vajeni vsega.

 

 Midva sva nadaljevala najino pot mimo zapuščene vasice, čred konjev do vzpetine Chermakavan ...

 ... nato sva zavila po kolovozih in neoznačenih stezah na vrh Vorsordi Achka (1940 m) ...

 ... ter nato nazaj mimo jezera Gosh do izhodišča.

 

Mimogrede sva zopet opazila, da armenski vozniki znajo vozit po vsakršnih poteh.

Je pa tudi res, da je v vsaki najmanjši vasi najdeš vsaj eno avtomehanično delavnico.

Tudi tam, kjer nimajo ne trgovine, ne gostilne, ne cerkve.  

Avtomobili torej v Armeniji zelo trpijo. 

 Na fotografiji se ne vidi strmine, vseh jarkov in grobega kamenja, po katerem se tu normalno vozi. 

 

Od mesteca Gosh sva se ponovno odpeljala do velikega jezera Sevan in mimogrede 

v objektiv ujela res lepe hiše, ki jih na južni strani jezera ne manjka. 

Nekatere so stanovanjske, druge pa nudijo namestitev za goste.

 

 

Tudi midva sva si našla namestitev ob jezeru na primerno veliki in lepi parceli.

 

STUDENCI ali IZVIRI pitne vode: 

Na potovanjih najraje natočiva pitno vodo na urejenih izvirih, 

tako kot to počneva tudi doma. 

Zanimivo se nama zdi, da je v Turčiji res veliko takih lepih zajetij z dobro vodo. 

 V Gruziji, ki je resnično vodnata dežela, pa takšnih lepo urejenih izvirov ni veliko.

 Največkrat sva naletela na izsušena zajetja, zaradi podorov ali dotrajanosti zaradi slabega vzdrževanja. 

 

V Armeniji pa zopet ugotavljava, da je lepo urejenih izvirov pitne vode dovolj.

 Vsaj zaenkrat je to tako

 

____________

 

.