Turčija: od doma do mesta Amasya

Potovanje do Gruzije sva že doma načrtovala opraviti v petih dneh, 

zato sva večinoma vozila po avtocestah. 

Od Zagreba do Beograda je cesta slabše vzdrževana, medtem ko je avtocesta od Beograda do Niša presenetljivo dobra, brez gneče in z lepimi avtocestnimi postajališči. 

Velja se ustavit na postajališču Lozovačka česma. Tu je brezplačno dostopen  močan izvir dobre in okusne mineralne vode, ki še posebej prija v vročih poletnih dneh. 

Zato se tukaj ustavijo vsi, ki izvir že poznajo, tudi midva ga nisva izpustila.

 Mejni prehod v Bolgarijo je do sedaj nama bil vedno tekoč. V Bolgariji se nisva ustavljala. 

Vozila sva namreč skozi močne plohe in nevihte, ki sva jih dohitevala eno za drugo.

Na mejnem prehodu v Turčijo pa je carinike zanimalo le kaj imava v velikih nahrbtnikih v prtljažnem prostoru in kam sva namenjena. 

Vedno sva na mejah vesela lahkih vprašanj ...

Na meji sva zopet zamudila nabavo HGS nalepk za uporabo turških  avtocest.

Nakup najlažje opraviš v birojih ob meji, kjer znajo angleško.

 A delajo samo med deveto in sedemnajsto uro. Torej sva spet morala v naslednjih dnevih to urediti drugje. Poiskati je namreč treba PTT urad v kakem večjem mestu najkasneje v 15 dneh po prihodu ali pa ti cestnino zaračunajo cariniki na meji, preden lahko zapustiš Turčijo.

Tam plačaš tudi vsa srečanja s tistimi cestnimi radarji, ki jim nisi posvetil zadosti pozornosti 

in jim nisi izkazal dolžnega spoštovanja.

Čez Bospor sva se zapeljala čez najsevernejši most. 

V mestu Sakarya pa sva zapustila turško avtocesto. 

 Pričela sva s prečenjem velike turške planote proti vzhodu.

Sledila so si večja mesta Bolu, Tosya. Okoli Tosye je pokrajina čisto vulkanska. 

Zvedela sva, da je tu že od nekdaj potresno zelo aktivno območje, zato ostankov starodavnih arhitekturnih mojstrovin tukaj ni najti.

V mestu Amasya pa sva se ustavila za ogled. 

Leži ob reki Yesilirmak in ima veliko starih mostov... 

... ter lepo ohranjeno staro mestno jedro.

V steni hriba nad mestom so vklesane grobnice starodobnih kraljev. 

Vstopnina za ogled tega muzeja na prostem je 100 TLir.

 

Nad mestom na hribu s kraljevskimi grobnicami pa stoji velika utrdba.

Z nje je pogled na mesto res popoln. 

 

 

 

Utrdba Hersena datira v obdobje okoli 3200 p.n št. Tisočletja je bila ohranjena in njeno ime pomeni prelepo mesto nad reko. Pod utrdbo je veliko skrivnih rovov, ki so služili za oskrbo.

  Na ogledu mesta sva resnično uživala, kljub turistični gneči in vročini krepko nad 30 stopinj.

 Ob nabrežju reke je sprehajalna pot kjer so postavljeni kipi vladarjev mesta

 in opisane njihove življenjski dosežki.  

Pozno popoldan sva se odpravila naprej. Jutri naju čaka spet dolga pot, 

pa se bo dober večerni počitek zelo prilegel. 

 

___________ 

 

Od Slemena do Velikega travnika

Pot: Sleme, Smrekovec, Krnes, Komen, Veliki travnik, Turnovka  ter nazaj

Prav lepo je potekala najina hoja po slovenski transferzalni poti. 

Tokrat sva nosila težka nahrbtnika, 16  in 20 kg. Želela sva namreč preiskusiti sebe in opremo, 

ki jo bova v kratkem potrebovala na najinem naslednjim daljšim potovanjem.  

 Do koče na Smrekovcu nisva srečala nikogar. 

Naprej proti njegovem vrhu pa je bil živahen pohodniški promet v obe smeri.

Smrekovec (1577 m). 

Lepe travnate planjave proti Krnesu (1613 m) so naju znova navdušile.

Komen (1684 m) ter v ozadju Peca. 

Gužva obiskovalcev je bila le na Smrekovcu. Od tam naprej pa je bilo spet vse mirno,

 Dež v prejšnih dnevih pa je poskrbel, da je bilo ob poti obilo gob. Malih in velikih  jurčkov.

Od Slemena do Travnika z obiskom vseh vrhov je okoli 20 km poti ter okoli 900 višinskih metrov,

 vsaj tako nama je naračunal stric Google. Bližal se je že konec dneva, midva pa sva bila še kar pri koči na Travniku, ki pa je bila v tistih dneh  domovanje skavtov. Koča je bila v celoti zasedena. 

Zato sva postavila svoj bivak na bližnji Turnovki. 

Naslednje jutro sva se odpravila od Turnovke nazaj čez Komen do izhodišča na Slemenu.

Pogled s Komna na Golte ter zopet po lepih travnatih planjavah nazaj.

Zanimivo nama je bilo, da ta del slovenske planinske poti sploh ni tako kratek. 

Je tudi del znane koroške poti K24. In ravno v teh dneh je tu potekal tudi Ultra trail K24. 

Gorski tekači so štartali dan kasneje, ko sva jih spremljala pod Olševo.

 

______________________

 

  

 

Krofička in Strelovec

 

 Pot: Dom planincev v Logarski dolini, Klemenča jama, Krofička, Strelovec, Icmankova planina,                    Plesnikova planina, Dom planincev

Čas: 8 ur s postanki 

V zgodnjem jutru je nama pot iz Logarske doline do Klemenče jame hitro minila. 

Ob sedmih je bila koča že odprta. Kljub temu se nisva ustavljala.

Veliki macesen malo nad kočo še vedno navdušuje planince s svojo vitalnostjo. 

 V zgornjem delu poti v ostenju Krofičke so razgledi postajali čedalje lepši. 

Pogled na Grintovec in ostale sosede. 

 V zadnjem delu poti je nameščena nova jeklenica tik ob steno. 

Tukaj je vzpon zato varnejši, še vedno pa obstoja pot po grušču, 

ki je zlasti za spust manj prijetna. Torej lahko izbiramo: kar je komu ljubše.

Vrh Krofičke (2083 m). 

V jasnem vremenu je bil razgled odličen.

Pogled na Veliki vrh in Veliko zelenico. Ojstrica od tukaj zgleda veliko višja, kar seveda drži; za dobrih 300 m.

Na vrh je kasneje prišlo še nekaj pohodnikov, midva pa sva sestopila in krenila proti Strelovcu.

Na vrhu Strelovca (1763 m) ter pogled na Ute čisto spredaj ter v ozadju vrh Ojstrice.

S Strelovca sva sestopila na Icmankovo planino. Pot je označena le z dvema ali tremi markacijami, 

vendar je stezica dobro sledljiva.

Koča na planini je prav prijetno pribežališče pred vročino, ki je v dolini. 

 Z Icmankove planine vodi nova cesta do Plesnikove planine. 

Pred leti ko sva hodila tod in poplezavala po  Icmankovi peči, te ceste še ni bilo.

S Plesnikove planine navzdol pa je podobno kot pred leti. Še nekaj novih vlak,  premalo markacij 

ter občasno težko sledljiva pot, zato je treba včasih malo po orientacijskem občutku. 

 Spet sva opravila zanimivo in nama lepo krožno pot. 

Premagala sva nekaj manj kot 1600 višinskih metrov na skoraj petnajst kilometrski poti. 

 

_________________________

 

 

 

Bjelolasica-Kula

 

 

Pot: Vrbovska poljana, vrh Kula, zavetišče Jakob Mihelčič, Vrbovska poljana 

 

Izmed višjih znanih planinskih vrhov v Gorskem Kotarju nama je manjkala le še Kula. 

Od mesta Mrkopalj sva peljala skozi Begovo razdolje do Vrbovske poljane. 

Asfaltna cesta kmalu postane lep makadam, ki pa se proti Vrbovski poljani zopet povrne v asfaltno.

 

 Pred tem sva se peljala še skozi Matič poljano, ki je pritegnila najino pozornost, 

saj so po celotni dolini postavljeni kamniti monoliti. 

So spomenik zmrznjenim partizanom, ki v snežnem viharju niso uspeli pregaziti globok sneg, 

ko so v noči od 19. do 20 februarja 1944 poskušali prečiti dolino.

 Bil je prizor, ki nama bo ostal v spominu.

Najin cilj je bila torej tokrat Kula, najvišji vrh Gorskega kotarja in planine Bjelolasica. 

'Bazni tabor' sva tokrat postavila na začetek Vrbovske poljane. 

 

Nekaj časa je potrebno hoditi po samotni gozdni cesti s katere te oznake odpeljejo levo v svetel gozd. Pot je lepo označena in sledljiva.

 Kadarkoli sva hodila po Gorskem kotarju nisva srečala žive duše. 

Tišina je tukaj neokrnjena, le ubrano ptičje petje jo občasno prekine.

 

Po uri in pol sva prispela na vrh Bjelolasice. 

Razgled sicer ni bil čisto brez oblakov toda opazila sva kar nekaj poznanih vrhov. 

Na spodnji sliki se vidi Veliki in Mali Klek, ki je sicer nižji za okoli 300 m,

 ampak od tu nisva imela takega občutka. 

Na Kuli se nahaja lepa skrinjica z žigom.

Pogled proti morju- otok Krk ter v ozadju Cres.

Kula (1534 m).

Pot sva nadaljevala še po grebenu celotne planine.

Pogled nazaj na Kulo ter na zavetišče Jakoba Mihelčiča pod njenim vrhom.

Tako kot vsa planinska zavetišča v Gorskem kotarju je tudi to zelo lepo, notranjost je prijetno urejena.

Za pot navzdol sva izbrala smer proti Samarskim stenam, 

ter kasneje zavila na cesto nazaj proti Vrbovski poljani.  

Gorski kotar  nima visokih vrhov. Obiskala sva večino njih. 

Rada zahajava sem zaradi pristne divjine in samotnih poti, ki jih je včasih težje slediti. Tukaj lahko srečaš medveda, ali vsaj opaziš njegove sledi na kakšni blatni stezi. Ne manjka srečanj z zajci, srnami ali z drugo divjadjo. Sredi noči slišiš zavijanje šakalov, ter oglašanje nočnih ptic, ki jih težko kdaj vidiš. Srečanj z medvedom tukaj še nisva imela, sva pa večkrat naletela na njegove sveže stopinje.

Najin pohod sva zaključila na Vrbovski poljani, kjer je vse pripravljeno za tek na smučeh. 

 

Na tej krožni poti se je nabralo nekaj m pod 600 višinskimi metri ter 9 km poti.

________________

 

Viševica

 

 

Pot: s ceste Fužine-Bribir sva krenila proti Viševici; vrh ter krožna pot nazaj

Pri raziskovanju Gorskega Kotarja so nama ostali še nekateri neosvojeni vrhovi.

Med njimi je bila tudi Viševica. 

Ker je ponoči deževalo, sva se sredi Kotarja zbudila v hladno (7 st C) in deževno jutro. 

Poti med visokimi travami so bile blatne in mokre. 

Zato sva naskočila Viševico šele popoldan, kar nama ni v navadi, 

saj rada greva na pot v najzgodnejših jutranjih urah. 

Ker sva vedela, da bo tokratna pot kratka, sva si to lahko privoščila. 

Ko prečiš travnat predel, pot poteka skozi gozd, dobro je označena.

Vršni greben pa je spet zaraščen.

Z vrha Viševice (1428 m) pa se odpre lep pogled proti Krku ...

... ter velebitskemu kanalu med Rabom in obalo.

Na vrhu je tudi skrinjica hrvaške planinske transverzale s vpisno knjigo.

Vpisov je malo, kar verjetno pomeni, da vrh ni nikoli pretirano oblegan.

To nama ustreza in res na poti razen nekaj poskočnih zajcev in sledi raznovrstne divjadi, 

nisva srečala nikogar. 

Nazaj sva se vračala po drugi strani; s poraslega grebena sva po strmi poti sestopila 

na kolesarsko in nato asfaltirano gozdno cesto. 

Tu pa je naju gozdarski nadzornik opozoril, da rampo pri vstopu zaprejo in zaklenejo ob 15h. 

Čeprav ob vstopu na gozdno cesto ob rampi ni nobenega opozorila o tem,  

sva vseeno pospešila nazaj ter se še pravočasno odpeljala ven mimo odprte rampe.

No, zdaj pač veva tudi iz lastne izkušnje, da ni vseeno na kateri strani rampe se znajdeš zvečer.   

  

Na tej krožni poti sva opravila okoli 600 višinskih metrov ter okoli 12 km poti.

Za jutri računava, da bova lahko že zgodaj zjutraj na poti.

 

__________________