Pašman-Rogoznica

Zjutraj sva dvignila jadra in gremo zopet dalje proti jugu.
Plula sva mimo Solin na Pašmanu in tako sem se spomnila našega prvega jadranja in prvega privezovanja jadrnice na bojo, ki se  je dogajalo ravno tukaj v Solinah. Takrat smo bili prvič sploh na jadrnici in po nekaterih pripetljajih smo prijadrali v zaliv in zagledali boje in jadrnice kako so privezane na njih. Namerili smo se na prvo bojo, jo zgrešili, nato z vso hitrostjo dalje na drugo bojo in zopet neuspešno. Ostala je le še zadnja boja. Ko smo pripluli do nje, jo je Lojze zagrabil kar z roko, ni jo več spustil, starejši sin je z vrvjo kar skočil v morje in jo privezal na jadrnico. Seveda smo bili ob tem tako vsi glasni kot da smo na rodeu.. Posadkam na jadrnicah v zalivu , ki so nas gledali smo tako pripravili sijajen program za gledanje, namesto TV. No , ko pa je priplula naslednja jadrnica pa smo si ogledali kako se priveže boja in ugotovili, da se potrebuje 'čaklja' , da se potegne boja na jadrnico in lepo priveže. Pač učili smo se.

Midva pa sva lepo plula dalje in v zmernem severozahodniku lepo prispela v Rogoznico. Sidrala sva v krasnem mirnem zalivu pred marino. Vedno narediva tako in nato greva na ogled najprestižnejše marine na Jadranu. Tu domujejo največje jahte v pravem pomenu besede.
Ta dan sva preplula 39 milj in dosegla max.hitrost 7,2 vozla.

Ilovik - Pašman

Noč na Iloviku je bila zopet pestra. Burja je tulila svojo pesem,vrvi so opletale okoli jamborov, valovi so prihajali v zaliv od vsepovsod, čeprav smo sidrali v zalivu, ki naj bi bil varen pred burjo tako da smo o mirni noči lahko le sanjali. Ampak pomembno je le to, da je sidro vzdržalo.
Veter je in vetra zopet ni. Tako se je izkazalo tudi za današnji dan. V rahli burji in po velikih valovih še od noči sva odjadrala dalje do Premude. Tam je veter popolnoma prenehal in tako je šlo lenobno dalje vse do Ista. Ravno ko sva se odločila, da imava dovolj in je čas za kopanje je zapihal severozahodni veter. Seveda, ko piha je potrebno jadrati zato s kopanjem ni bilo nič.
Severozahodnik naju je lepo tiščal proti Pašmanu in v popoldnevu tako narasel, da sva zvila genovo in samo z glavnim jadrom dosegala hitrost do 6 vozlov.

Za prenočevanje sva izbrala zaliv Sv.Ante. Ko sva hotela vreči sidro so nama s sosednje jadrnice začeli dopovedovati naj ne delava tega in naj raje poiščeva kakšen betonski blok na dnu morja, ki je ostal od koncesijskih boj in naj se priveževa kar nanj.Sidranje tu namreč ni priporočljivo, ker so na dnu morja verige s katerimi so povezani ti betonski bloki in sidro se lahko zatakne ob  verigo in ga ne izvlečeš več ven.Zato sva se tudi midva raje privezala na tak betonski blok. Ta dan sva preplula 53 milj
in dosegla max.hitrost 8,2 vozla.
Noč v zalivu pa je bila zelo mirna.

Omišalj-Ilovik

Opažava, pa tudi od drugih je že bilo slišati, da vreme na Jadranu ni več takšno kot je bilo nekoč. V dobrih starih časih je bilo poleti stabilno vreme. Izmenjavala sta se poletni veter maestral podnevi in burin ponoči. Maestral običajno ni delal velikih valov in jadrati se je dalo krasno od severa proti jugu in obratno. V zadnjem času pa maestrala ni, da o stabilnem poletnemu vremenu sploh ne govorimo.Piha burja ali jugo in severozahodnik, ki v poznopopoldanskem času pogosto doseže veliko moč in dela  velike valove.

No skratka v ponedeljek, 26.07.2010 ob 7h zjutraj sva odplula iz Omišalja.V prvem dnevu naju je spremljala prijateljska jadrnica Packa 3 z dragima Lukom in Zvonetom na krovu.Zvonetova jadrnica je zelo hitra in kmalu sta v rahli burji odbrzela mimo naju.Sledila sva jima vse do otoka Plavnika, tam pa je burja zelo narasla tudi čez 25 vozlov, skrajšala sva jadra in po valovih burje lepo odjadrala dalje.Morje je bilo kar visoko, večinoma 4 ponekod pa celo 5.

Opazovala sva za nekatere pusto, za naju pa zelo zanimivo obalo Cresa. Prav videlo se je kako udarci burje ravno nasproti Senjskih vrat puščajo vidne posledice na strmi obali Cresa.Hkrati pa sva opazovala jadrnico Packo 3 , da ni skrajšala jader, da jo precej nagiba, da jadra nekam prečno od najine smeri in celo nazaj.Mislila sva , da sta obrnila nazaj in ne gresta več v najini smeri proti jugu.

Po celodnevnem jadranju in tudi v poletju takole oblečena, sva se odločila za prenočevanje v zalivu Paržine na južni strani otoka Ilovik.Ta dan sva preplula 53,5 milje in dosegla max.hitrost 8,8 vozla. Zelo sva bila zadovoljna.

Sidrali smo skupaj s Packo 3 in se v prijetnem večeru nasmejali morskim prigodam tistega dne.  Povedala  sta , da jima je burja med plovbo odnesla marsikaj, med drugim tudi kapo in bokobran. Ostalo sta pustila morju, bokobran pa sta šla lovit s polnimi jadri in v valovitem morju sta ga tudi ujela.Jader nista mogla skrajšati in verjamem, da je bilo to za Luka kar pestro doživetje, saj je celo prvič plul kot član posadke in to v morju z valovi tja do 5 in sunki burje do 25 vozlov pa še to s polnimi jadri.

Omišalj

Druga najina morska zgodba se je pričela s potjo v Omišalj.
Ob 13h sva se odpeljala od doma, ker so bile dopoldne 6 km dolge kolone na meji z Hrvaško. Midva sva se uvrstila le v 1 km dolgo kolono, ki pa so jo cariniki hitro spravljali skozi mejo. Celo pot je najin avto pral močan naliv, ko pa sva prispela do Jadranskih vrat se je prikazalo modro nebo in sonce.
V Omišalju sva opravila prijavne formalnosti za Hrvaško in se odpravila proti najini Tabiti, ki bo najin plavajoči dom predvidoma naslednje tri tedne.


Začele so se priprave za urejanje jadrnice, napolnit je bilo treba rezevoarje z vodo, razporedit prtljago, da bo vse na svojem mestu in pri roki, ko se bo kaj potrebovalo. No mehanik naju je razveselil z novico, da je pri motorju oljni senzor bolj slab in da bo treba nabaviti novega. Ker je potrebno naročilo in traja nekaj časa, da se roba dostavi, se je kapetan Lojze odločil, da ne bova čakala na nabavo novega oljnega senzorja.
V času teh priprav se je razbesnela še burja in tramontana tako, da je najin odhod proti J  za jutri zjutraj postal vprašljiv. Poleg tega pa bo noč zaradi vetra zopet glasna,  to pomeni da vrvi in zajle na jadrnici pojejo veterno pesem.

Nebo proti Z je izgledalo takšno in to pomeni, da še ne bo nekega stabilnega vremena. Bova videla kaj se bo dogajalo ponoči in jutri zjutraj.

Raduha

Naravni skalnjaki pa so na Lanežu res najlepši.

Ker je bil napovedan vroč dan, sva za cilj današnjega izleta izbrala bližnjo Raduho. In sicer po poti, po kateri smo večkrat hodili pred leti in ni tako pogosto obiskana.

Nekaj kilometrov nad vasjo Struge, sva ob 5h zjutraj zapustila avto in sledila markaciji, ki s ceste zavije direktno v gozd. Prečkala sva nekaj novih gozdnih posek  in se kmalu znašla na za naju novi, očitno pa pred kratkim narejeni cesti, ki vodi v Luče kot sva zvedela kasneje. Do koče na Loki sva nato hodila po kolovozu, ki ga pravkar spreminjajo v cesto po kateri bo olajšan dostop do Loke. Takoj sva ugotovila, da bo zelo uporabna za zimski turni smuk...

Ob jezercu na planini pod kočo na Loki ob 7.30h še ni bilo živine, ki bi se pasla in sem mislila, da so pašo že opustili. Vendar sem se motila,  kajti nazaj grede sredi dneva,  sva zagledala drugačno sliko.

Mimo koče na Loki sva odhitela do vrha Raduhe in ob 8.30 je bilo na vrhu že takole živo.

S kavkami sva si delila zasluženi zajtrk in sploh se ni dalo drugače, ker so prišle takole čisto blizu prosit za priboljške. Očitno vedo, kod se morajo zadrževati.

Na vrhu se je bilo potrebno še slikati seveda nato pa kar hitro navzdol, ker sva želela pobegnit pred sončno pripeko čimprej v gozd. Za pot navzdol sva si izbrala pot preko vedno prekrasnega  Laneža. Na poti po grebenu Raduhe, malo za Durcami, sva prvič videla še nanovo markirano in usekano pot , ki se pod Durcami spoji na staro pot, ki vodi do koče na Grohatu. 

Lanež s svojimi travniškimi livadami, naravnimi skalnjaki, jezercem  ob katerem se pasejo ovce, s številnimi cveticami in seveda s prekrasnim razgledom na Olševo in ostale koroške planine je še vedno  tako prekrasen pozimi ali poleti ali kadarkoli, ko hodim tam.

Tudi preko Laneža se pot enkrat konča in pred Kočo na Loki sva tokrat pila čaj za 1 euro,  kar je bistvena razlika od ostalih koč v Kamniško Savinjskih alpah.

 Na planini pod kočo so se v jezercu sedaj namakali igrivi konjiči, poleg ostale živine, ki se je pasla po travniku. No na poti navzdol po kolovozu proti Radušniku pa sva izvedela, da bodo kolovoz razširili v udobno pot  za spodnje kmete, da bodo lahko živino lažje vozili na planino past. Od tod tudi ideja za novo cesto, ki vodi iz Luč nad kmetom Radušnikom in sva jo midva tudi prečkala.

Unije-Krk

Noč je bila mirna, v prekrasnem zalivu Maračol na otočku Unije.

Na privezih je sicer bilo veliko jadrnic, predvsem italijanskih, kar naju je začudilo, saj italijanska " feragosta" še ni v juniju ampak je v avgustu....

Zjutraj , seveda po obveznem čaju iz otoških rož sva dvignila sidro in odplula ob Z obali Cresa. Občudovala visoko Osorščico, tokrat brez oblačne kape za spremembo, se skoraj ustavila na otočku Zeča ampak ker je tako lepo pihalo sva plula dalje.

Občudovala samotne peščene plažice ob Cresu, plula mimo znamenitih Lubenic na vrhu Cresa.  Pred mestom Cres je zmanjkalo vetra in padla je odločitev , da bova nočila v zalivu mesta Cres. Ravno takrat pa je zapihal maestral , prijazni vetrič, na najinem jadranju letos ga še nisva občutila.

In ker je bilo to tako, sva rajši zopet razpela jadra in veter naju je potisnil skoraj do konca Cresa.

Nato pa še malo preko Reškega zaliva in v mraku sva privezala najino Tabito zopet v matični luki.

V tej etapi sva naredila 50 milj.

Ist-Unije

Noči v zalivih, kjer je jadrnica sidrana so lahko zelo zanimive.

Najlepše je seveda  takrat, ko se morje zvečer umiri, po možnosti je še zaliv obrnjen proti zahodu, da še vidimo kako se sonce potopi v morje.  In temu sledi tiha, mirna noč in spanje do jutra. No seveda pa so možne noči na jadrnici,  popolnoma brez spanja zaradi vremenskih situacij. Najina noč na otoku Ist je bila tokrat nekaj vmesnega.

Zvečer se je morje res umirilo in obetala se je mirna noč. Prvo bujenje sva doživela okoli polnoči, ko so navdušeni pevci na obali razglašeno peli razne popevke. Pozabila sva namreč, da je bil na Hrvaškem praznik in so ljudje imeli razne proslave. Čeprav sva bila sidrana daleč na drugi strani zaliva, zvok po morju zelo daleč nese. Ko so omagali, sva tudi midva zaspala vendar sva kmalu doživela drugo bujenje. Nenadoma se je dvignil močan nenapovedan SZ veter, prepone na jadrnici so začele žvižgati, sidrna veriga je začela drseti okoli kamnov na dnu morja, kar se je zelo slišalo v kabini jadrnice. Predno sem doumela, da sva trdno zasidrana, saj se je sidro zvečer zataknilo in sem se navadila zvokov, je minilo seveda nekaj nočnih minut. Tretje bujenje pa je bilo, ko je začelo deževati in sva imela kabino odprto in seveda je bilo potrebno ukrepati.

No takih noči ali različic tega je kar nekaj, ko je jadrnica na sidru. Velikokrat ima vsako sidranje svojo zgodbo.

In bilo je jutro, dan oblačen, morje zopet mirno in uspela sva lepo dvigniti sidro.Ob obali Ista sva zavila proti otoku Škardi. Pred seboj sva gledala Premudo v oblakih zato sva se obrnilsa proti otoku Silbi. Veter večinoma SZ.

Občudovala sva grebenaste otočke Grebene, tokrat prav lepo zelene.

Pri Silbi sva nadaljevala proti Iloviku in nato še dalje mimo Malega Lošinja do Unij. Veter se je obrnil na burjo in pod Malim Lošinjem je barka krasno in hitro drsela dalje. Nekaj pred Unijami se je veter zopet obrnil, vključila sva motor in tako dosegla Unije. Danes sva naredila 35 milj.

V zalivu Maračol sva se vezala na bojo, odveslala na kopno in odšla na večerni sprehod do mesta Unije. Vse je bilo tako kot pred leti, samo turistov nekaj več, zlasti sva slišala veliko slovenske govorice.

Tramerka, Ist

Zopet je bila mirna noč za nama, SZ veter se je ponoči unesel in nama omogočil mirno gladino morja, še pozibavanja se skoraj ni čutilo.

Zjutraj sva načrtovala, da bova odplula dalje proti J, po zunajni strani Dugega otoka, občudovat mogočne strme  pečine , tja  proti Kornatom. Napovedano je bilo 6-16 vozlov burje  toda , ko sva prijadrala za Dugi otok se je veter bolj bližal 6 vozlom in kapitan se je odločil, da to ni nič in tako se res ne more jadrat, motorirat pa tudi ne misli in tako s Kornati ni bilo nič. Nič hudega , saj sva jih velikokrat že objadrala, bodo že še prišli na vrsto; pečine pa tudi.

Jadrnico sva usmerila nazaj proti otočku Tramerka in se kopala v turkiznem morju ob Tramerki, spomnila sem se na izmišljeno zgodbo, ki sem jo brala, ko je neki Slovenec pobegnil iz našega norega sveta na ta otoček in tu živel sam, tako naravno, prvobitno, daleč stran od našega ponorelega sveta....... bi rekla pameten fant.

Burja je malo pojačala in seveda je bilo takoj konec kopanja, ker je bilo potrebno dvignit jadra. Jaz sem se lepo razkomotila v jadrnici v zavetju pred vetrom,  se sončila, kapetan pa je  sam jadral proti Istu.... mislim da ga je zeblo...,občasno sem slišala kakšno pripombo, kako nekateri uživajo, on pa jadra......ja seveda burja je to.

Pred mestecem Ist sva si zopet izbrala bojo za privez, odveslala na kopno in se sprehajala po mestecu z nič turisti in z nekaj plovili na privezu. Otok Ist je zopet eden izmed takih, kjer ni avtomobilov, ni drvenja ljudi po ulicah,(sicer je ulic le nekaj),  ko sva šla mimo luške kapetanije, je bil lušli kapetan v sosednji restavraciji, ki je njegova seveda. In življenje lepo teče dalje in se še sprašujemo zakaj nam je tu tako lepo.

Tokrat sva si šla ogledat vrh Ista na katerem je zgrajena cerkvica, ki se vidi daleč naokrog. Seveda sva bila edina, ki sva se v popoldanski vročini povzpela na celih 176 m visok vrh, najvišjo točko otoka.

 Razgledi pa so bili čudoviti. Fotoaparat ni mogel zajeti  prekrasnih razgledov, tako kot je to videlo najino oko. Trudila sva se poslikati in ujeti prekrasne motive in občutke, ki ob tem nastajajo. Pa bomo to  videli, kako je uspelo, ko bova doma naložila še fotografije.

Po poti navzdol sem seveda (zopet samo jaz) videla ogromno kačo in zaradi tega sem odpodila misel, da bi šla danes še enkrat tja gor občudovat sončni zahod.

Proti večeru sva zapustila bojo in se zasidrala na Z obali zaliva pred mestecem Ist. Hm, pri sidranju je sidro tako prijelo, da je jadrnica kar poskočila, kapetana je vrglo na zadnjo plat in skoraj iztrgalo sidrno verigo iz elekričnega vitla, jaz za krmilom pa sem mislila, da smo nasedli. No, sidro menda zelo dobro drži, ker se je nekam zahakljalo, kaj pa to pomeni, ko ga bo treba dvignit , pa bo prinesel jutrišnji dan in jutro.....

Hja, na jadranju ni nikoli dolgčas......., no nekaterim nam tudi itak nikdar ni dolgčas, ker tudi če se nič ne dogaja, se nam dogaja.........

Premuda - Dugi otok, zaliv Pantera

V načrtu sva imela , da  zgodaj zjutraj  s Premude, odplujeva poti jugu.

To noč smo bile samo tri jadrnice v zalivu in dve na privezu na pomolu, kar je v primerjavi z Ilovikom zelo neturistično, v najino veselje. Za spremembo sva noč prespala mirno, brez butanja valov in žvižganja pripon v vetru. Celo tuljenje burje se je uneslo v tankočutno pesem, ki se jo je lepo dalo preslišati in prespati.

Na sprehodu po edini cesti skozi Premudo in s edinim kažipotom VAMO-TAMO, sva šla vamo in tamo. V smeri TAMO sva nabrala cvetoče šentjanžovke za jutranji čaj. V smeri VAMO pa našla trgovino, ambulanto, ki dela samo vsako sredo  a 'danas ne radi jer doktorica nije mogla doć'              in seveda sladoled.

Torej po obveznem jutranjem čaju iz otoških rož sva v rahli burji zapustila Premudo. V planu sva imela , da se ustaviva  na naslednjem otočku Škardi ampak burja je postala malo manj rahla, skrajšala sva jadra in ker je tako hitro šlo, se je kapitan odločil, da greva kar dalje. Namreč izkoristiti je treba veter, ko je po kapitanovo 'zlo fajn da jadrnica tako hitro pluje' pa čeprav posadko ob tem zebe. Glavno je, da se pluje. In tako sva zdrvela mimo otoka Ista, občudovala hrid Funestralo, ki smo jo mi na enim od prejšnih jadranj tu mimo krstili za Sfingo.

Zopet sva odjadrala mimo otočka Tramerke z turkizno modro barvo morja v zalivih  in  v ozadju gledala otok Molat.

Seveda sva si šla ogledat še na pol potopljeno ladjo pri Dugem otoku, malo zaokrožila okoli nje in se usmerila v zaliv Pantera na Dugem otoku. Burja je popustila, lepo počasi sva krožila po zalivu (seveda z jadrom, ker smo na jadranju) in se nato privezala na bojo.

Telesna vaja je sicer za malo koristna, nekateri pravijo toda midva sva vseeno odveslala na kopno in si privoščila dolg potep do svetilnika Veli Rat. Seveda se je pri svetilniku nehala najina samota, vendar turistov, ki se z avtom pripeljejo da atraktivnega svetilnika res ni bilo tako veliko, na prste rok  bi jih lahko preštel.

Občudovala sva še jadrnice, ki so plule ob Dugem otoku  nato pa počasi zaključila potep.

Po prihodu na jadrnico pa sva si šla poiskat mirni kot na morju za seveda mirno spanje.

Aja seveda pa na kobariške štruklje z vinsko omako, ki sva jih pripravila za večerjo, ne smem pozabit, na morju je fajn, ko se kaj dobrega poje..