Turčija: od mesta Amasya preko Derebarsi virajlari do Gruzije

 

Pot: Amasya, Bayburt, Derebarsi virajlari, Rize, gruzijska meja 

V četrtem dnevu potovanja sva prevozila zadnjo tretjino velike turške planote v smeri vzhoda.

AVTOCESTE: turške avtoceste ( štiripasovnice ) povezujejo nekaj večjih mest v Turčiji in so plačljive s HGS cestnino. Ostale avtoceste ( dvopasovnice ) povezujejo večino mest, so lepo vzdrževane in dobro pretočne, razen ko prečijo mesta. Turški vozniki so hitri in spretni šoferji.  

Pokrajina v vzhodnem delu planote se je spremenila. Peščene barve so bile povsod. 

Veliko je manjših ali večjih večinoma akumulacijskih jezer.

 Zato ni bilo težko najti lepega ambienta za prenočevanje. 

Na gornji sliki je eno od nama prijetnih prenočišč nekaj kilometrov za Amasyo proti vzhodu. 

Žal nekatera jezera niso primerna za kopanje. V nekaterih pa gojijo ribe.

Delno zajezeno jezero Kilickaya v pokrajini peščenih barv.

 

 

Pokrajina okoli mesta Sebinkarahisar nama je bila tudi všeč.

Mesto Sebinkarahisar leži na sedlu med dvema temnima osamelcema.

Vas z obdelanimi polji na visoki planoti ni osamljena. Videla sva jih presenetljivo veliko.

Nad videzom pokrajine sva bila vedno znova navdušena.

Proti koncu vzhodnega dela sva se nekajkrat peljala preko 1800 m visokih prelazov.

Prišla sva do mesta Bayburt in tu so naju kontrolni organi prvič ustavili in preverili najine dokumente.

Odločila sva se da je že čas, da se s planote spustiva do Črnega morja. 

Najbližja cesta je bila od mesta Bayburt do mesta Of .

Poslovila sva se od prelepih barv te turške planote 

ter se od mesta Bayburt zapeljala na 2330 m visok prelaz Anzer Yaylasa. 

Z južne strani je cesta večkrat precej strma a lepo asfaltirana. 

Tu sva malo bolj pregledala nadaljevanje najine poti in ugotovila, da sva se nenačrtovano znašla nad  najzahtevnejšo gorsko cesto Derebarsi Virajli.

 Po krajšem družinskem posvetovanju je bila sprejeta šoferjeva odločitev, da se ne bo vračal nazaj.

Malo kasneje se je izkazalo, da se vrniti gor več ne moreš, ker nimaš kje obrniti avta 

in z rikverc vožnjo prispeš sigurno le navzdol ...

Cesta se je prelevila v ozek makadam in srečanja z nasproti vozečimi avtomobili so potekala zelo počasi in v tako intimni bližini, da smo se imeli res čas dobro spoznati.

Cesta je speljana v slikovitih prepadnih serpentinah, ki so tako ostre, da v zavoju ne smeš narediti napake, ker bi to bila tvoja zadnja.

Ko sva prevozila najlepše serpentine so se pričele pojavljati hišice...

... z gostinsko ponudbo, kjer si lahko ponovno privežeš svojo morda preveč pretreseno dušico.

Toliko sva bila zaposlena z najino vožnjo, 

da sva pozabila posneti kakšno zgovorno fotografijo s teh serpentin. 

Zato sva tukaj za spomin pripopala še dve zgovorni fotografiji, ki sva jih našla na spletu.

 

 

 

 

 Pogledala sva si še zelo turistično mesto Uzungol ob jezeru.

Podobno je italijanskim turističnim mestom v Dolomitih.

Mesto Rize ob Črnem morju pa je prestolnica turškega čaja. 

Vsa mesta do gruzijske meje so precej turistična z lepimi in čistimi plažami ob morju. 

Takšna je tudi zadnja plaža v Turčiji, kjer se  kopajo predvsem moški in otroci. Ženske se ne kopajo ali gredo v vodo oblečene; nekaj mladenk pa je bilo v črnih enodelnih kopalkah. 

___________