Cincar

Pot: koča Kruzi, vrh planine Cincar ter nazaj

 

Iz mesta Livno vodi cesta na planino Cincar. 

To je velika prostrana planina in spada med planine v BIH, katerih vrhovi  dosežejo 2000 m. 

 Leži med Kupreškim in Glamoškim poljem. To je sedaj edina bosanska planina, na kateri se še pasejo  divji konji. Planina je samotna s samo nekaj hišami ter stajami za živino takoj nad mestom Livno.

Iz Livna sva se zapeljala po slabi makadamski cesti do koče Kruzi. 

Koča je odprta le po dogovoru in ravno ta dan je bila odprta, ker je bila tu treking skupina iz Slovenije. Ko so se vsi odpravili navzdol do Livna, sva ostala sama na širni planini. 

Pozno popoldne sva opazovala nevihte, ki so se vrstile nad sosednjo Dinaro.

 

Naslednje jutro sva se odpravila proti vrhu Cincarja. Gosti oblaki so skrivali vrh.

Najprej se hodi po prostrani planini malo gor in malo dol. Pot je markirana.

Orientacija ni zahtevna, razen v megli.

Med hojo sva opazovala čredo divjih konj, ki pa se nama ni približala.

Baje se včasih tudi približajo človeku, ko si zaželijo kak slasten grižljaj iz nahrbtnika.

Pogled navzdol je bil prekrasen. Velika prostranost planine je naju presenetila.

Pri vzponu na vrh planine večino višinskih metrov narediš zadnje dva kilometra. 

Vzpon je kar zahteven v tem smislu, ker je pot speljana naravnost navzgor do vrha. 

Zlasti zadnjih 200 m je izredno strmih.

Na vrhu Cincarja ( 2006 m) pa naju je pričakala megla...

...tisti jutranji oblak se kljub močnemu vetru ni in ni hotel umakniti z vrha.

 Zato pa sva se midva umaknila hitreje kot sva nameravala.

Na poti navzdol pa sva resnično občudovala te neskončne širjave in velikost planine ...

...kamor koli si pogledal, je bila ena sama široka planina.

Izredno lep pogled je bil to.

Sestopala sva malo po svoje, mimo stez in oznak. Orientacija ni bila težka.

Odkrila sva še nekaj prelepih kotanj...

...se ozirala nazaj na Cincar, kjer pa so se megle v tem času razkadile.

Do najinega izhodišča pri koči Kruzi je bilo še nekaj kilometrov ravninske poti.

Koča Kruzi je še kar samevala. Zelo lepa koča je to, s svojo elektriko, s svojim zajetjem vode ter zimsko sobo ob kateri je bogata skladovnica drv. 

Počutila sva se tako dobro, da bi najraje tukaj ostala še kak dan ali dva.

A tokrat to ni bilo mogoče.

Pot ni bila dolga, le 730 višinskih metrov ter 11 kilometrov poti, ki je pred vrhom resnično zelo strma.