Vivodnik

Pot:  Biba planina, Špic, koča na Menini, Vivodnik ter nazaj

Razmere: novih 20 cm svežega snega, sončno

S kmetije nad Tuhinjsko dolino do Bibe planine sva potrebovala dve uri hoje s smučmi.

Zapadel je svež sneg in najlepše je ko prvi zreš v neskončno belino.

 Pridno sva rezala novo smučino proti koči na Menini planini.

Križišče pri Veseli bukvi ponuja veliko izbiro za nadaljevanje poti.

Dan je bil prekrasen: sonce, dobra vidljivost in ravno prav hladno.ne premrzlo. 

Sledi nekaj zimskih utrinkov neskončne beline s Menine planine.

Kmalu sva ugledala kočo na Menini planini.

Pred kočo sva najprej zavila na Špic (1499 m), to je vrh s stolpom in kočo radioamaterjev. 

Od tu je najlepši pogled na Savinjske Alpe. 

V ospredju desno je Lepenatka, ki zgleda od tod zelo mikavna za turno smuko. 

 Na žalost pa je tam smuke le za nekaj minut. Sva jo že odsmučala.

Nato sva se povzpela še na Vivodnik ( 1508 m).

Razgled s stolpa na Vivodniku je tudi dober a je s Špica vsekakor boljši.

Sedaj pa nazaj do koče. Ker je med tednom zaprta, sva šla kar mimo nje pa nazaj proti Bibi.

Pri koči sva videla sedeti nekoga, ki se nama je zdel znan. 

Čez dva dni sva ugotovila, da je bil to Milan, ki naju tudi ni prepoznal.

 

Do Bibe planine je bolj malo spusta, več je tistega malo gor in malo dol ter lepih pogledov naokrog.

Nato  pa samo še navzdol in zadovoljni pogledi na sledi najinih snežnih podpisov.

Z Bibe planine se je snežena poljana nadaljevala v megleno ljubljansko morje.

Midva pa z užitkom reževa bele strmine in jih krasiva na najboljši možen način. 

Za konec je sledil še spust po cesti in en lep smučarski dan je bil za nama. 

V tej zimi sva bila skoraj vsak dan kje v hribih na smučeh. 

Končno sva malce nadoknadila pomanjkanje snega prejšnjih let. 

Dokler bodo razmere ugodne, nama ne bo zmanjkalo ne časa ne idej za dobro turno smuko.

______________________

 

Veliki Travnik

 Pot: kmetija Mliner nad Rastkami, partizanska bolnica Mrzle vode, Veliki Travnik, Turnovka in nazaj

Razmere: v gozdu pršič, na planjavah trd, zapihan sneg

Pred napovedano odjugo sva se odpravila še enkrat na eno najinih letošnjih smučišč,

 ki je obilno obloženo z globokim "pršičem".

Tako kot že nekajkrat, sva blizu kmetije Mliner pustila avto, si nadela smuči in "odsmukala" po zasneženi cesti navzgor, vseskozi s prijetno mislijo v glavi, kako fajn se bo tu peljat navzdol.

 Na tak način je vzpon  lažji in dobri dve uri lepo mineta.

Snega je še vedno veliko in mrzlo je,  zato je sneg tako lepo obstal.

Za spremembo sva tokrat zavila proti partizanski bolnici Mrzle vode. 

Že takoj so naju presenetili močnejši izviri vode, preko katerih sva šla peš in s smučmi v rokah. 

Če se namreč smuči in turne kože zmočijo, se sneg začne nanje oprijemati v vedno težjih coklah, 

ki spravijo ob živce vsakega smučarja, saj jih je nemogoče trajno odstraniti, 

dokler so kože na smučeh.

Pri bolnici Mrzle vode sva bila hitro (na zgornji sliki),

 nato pa je sledil izjemno strm vzpon v breg pod Hlipovcem. 

Še pred njim sva urezala smučino po označeni poti na Travnik. 

Najprej je šlo po strmi grapi navzgor, nato pa je sledil še redek smrekov gozd. 

Že sem premišljevala o tem kako lepa smuka nazaj naju tu čaka.

 Kmalu sva bila pod Turnovko katere strmina me vedno privlači in se že vidim,

 kako bom smučala prek nje.

Turnovko sva obšla po južni strani po označeni poti do koče na Velikem Travniku.

Pot je res označena a v tej obilici snega označbe ne pomenijo kaj dosti, 

če ti pot ni vsaj približno znana. 

Večjih težav s tem kljub temu nisva imela in koča na Travniku je bila hitro pred nama.

Od koče je bil pogled proti Savinjskim Alpam stalno spreminjajoč.

Megle so se dvigovale in spuščale.

Nato je sledil lažji vzpon na Turnovko s katere se da lepo razgledati bližnji Komen.

Že sva bila na Turnovki ( 1637 m). Tu sva pripravila smuči in sebe za strmo smuko.

Sedaj pa le navzdol. Uf  kako to paše.

Sledilo je še nekaj lepega vijuganja v pršiču po redkem gozdu navzdol, 

ki se je zaključilo v malo bolj strmi grapici. 

In  potem še "da se noge spočijejo" navzdol po zasneženi cesti. 

Lahko ta zima prinese še kaj lepšega? Kdo bi vedel ...

_____________________

Menina planina, Šavnice, Goli vrh

Razmere: okoli -10 st.C, sneg suh pršič, na planjavah že malo trdo in spihano

Menino planino sva že večkrat presmučala z gornjegrajske strani. 

Tam je precej zahtevna smuka, strm teren po gozdu in strmih gozdnih vlakah.

Zato sva tokrat poiskala lažjo pot.

V tej obilici snega sva tokrat lahko izbrala pristop z vzhodne in južne strani, 

ki je po navadi hitro brez snega, zaradi sončne lege. Nisva bila razočarana.

 Po kakšnih dveh urah vzpona po zasneženi cesti se odprejo prve planjave,

 ki obetajo lepo smuko navzdol.

Prek Biba planine sva se usmerila proti Vivodniku s prečenjem manjših predelov z gozdom.

Lep sončen dan je obetal obilo snežnih radosti v bleščečih prizorih na poti.

Še malo sva se potrudila navzgor, ko pa je gozd prešel v neprehodne vrtače, sva se obrnila.

Nazaj sva sprva smučala preko položnih sončnih planjav.

Kasneje pa je šlo lepo navzdol. Prava smučarska poslastica v beli smetani.

En vmesni smučarski podpis v veselje prihodnjim pohodnikom.

Lahkotno uživaško sva smučala navzdol do zasnežene ceste,

 po kateri sva se dolgo in zelo prijetno vozila do doline.

V takem sončnem dnevu je tak vzpon lahko en sam presežnik.

Naslednji dan sva se povzpela še na vzhodni del Menine planine, na Šavnice in Goli vrh.

Vzpon sva pričela v megli, ampak pot nama je bila že poznana, zato je bilo vse hitreje.

Najlepše pa je, kadar megle ostanejo spodaj.

Bilo pa je še vedno mrzlo; kakšnih minus deset stopinj Celzija.

 V prejšnjih dneh sta tu kraljevala veter in mraz, kar dokazujejo sveče, ki postrani štrlijo s smrek. 

Pogled proti Zasavju. Kum še kraljuje nad meglo.

Vselej rada pogledava proti domačim Goltem, Savinjski dolini in pari, 

ki se dviga iz hladilnika šoštanjske termoelektrarne.

Mimo Biba planine sva tokrat krenila proti Golemu vrhu.

Prostrane planjave so tudi tu obetale lepo smuko.

Na poti sva srečevala mnoga pravljična bitja - tudi dvoglavega zmaja. 

Le kaj se skriva za ograjenim poljem sredi sedelca? Ne bova izdala!

Planjave so bile še vedno pravljične.

Na vrhu Šavnic je bila tokrat točka X.

Pogled proti Kamniško Savinjskim Alpam je potrdil, da so bogato založene z rezervoarji pitne vode,

Na vrhu Golega vrha ( 1426 m ) ni vse tako golo, kot obeta njegovo ime.

Spet je sledila ena kratka smuka navzdol.

Nato sva se vzpela še malo navzgor do zgornjega roba vrtače, 

da sva pridobila še nekaj dodatnega smučanja.

Na Biba planini sva se ustavila za dalj časa in uživala v tišini  zavetrne koče. 

Potem pa je nastopil trenutek, ko je bil skrajni čas, da odsmučava proti dolini.

Na Menini planini je bila v teh dnevih čudovita zimska pravljica, ki so jo užili tudi mnogi drugi obiskovalci v času vikenda. Čez teden pa je planina samevala, kar sva izkoristila midva.

Ko sva presmučala še zadnji del planine, bi to z veseljem spet takoj ponovila. Pa ne gre. 

Zato se bova sem gotovo še večkrat vračala, dokler bodo razmere to omogočale.

Dan se je že poslavljal, ko sva se od Menine poslavljala tudi midva.

Prideva spet. Jutri, pojutrišnjem ali kadarkoli pozneje.

_________________