Mosor treking - Kozik

Pot: naselje Gata,  vrh Kozik,  Mali Kozjak, sestop proti vasi Dubrava, naselje Gata

Višinska razlika:  okoli 1100 m

Čas: okoli 7 ur

Mosor je bil naslednji del dinarskega pogorja, ki sva ga prehodila.  

Nahaja se severno od Omiša. Najino izhodišče je bilo tokrat v vasi Gata iz 

katere sva krenila strmo navzgor. Pot se je vila med primorsko trnasto makijo. 

 Tu res ni pametno, da bi zavil s poti stran, oziroma je to skoraj nemogoče.

Tudi pot med trnovjem se je končno nehala pa so se prikazale lepe zaobljene skale

 zelo zanimivih oblik, med katerimi sva vijugala in jih občudovala.

Kar dolgo sva hodila po takšnih dinarskih podih.

Takole je to izgledala ta pot; na vsakih 50 do 100 metrov je bila markacija,

 ki si jo od daleč videl ali pa ne. Vmes pa je treba prosto naštrikati svojo pot in pazit,

 da ne končaš pohod v kakšni luknji.

Nama je to prav lepo uspevalo, bi pa bilo zelo zanimivo to pot opraviti v megli. 

Tega pa si seveda nisva želela. 

Drugi najvišji vrh Mosorja,  Kozik (ali Sveti Jure) - 1339 m je bil kmalu nad nama.

Na vrhu nisva bila sama, pa je tako je nastala tudi najina skupna fotografija. Redkost, ki se pamti!

Izvedela sva tudi za možnost nadaljevanja poti, kar je olajšalo najin namen, 

da vsekakor opraviva tudi tukaj krožno pot.

S Kozika sva tako lahko z večjo samozavestjo nadaljevala dalje proti severu po neizrazitem grebenu.

Ta hrvaška Dinara sicer ni primerljiva z našimi Alpami po višini, kar pa se tiče zahtevnosti hoje, 

pa nič ne zaostajajo in tudi občutek je ta pravi. Na spodnji sliki je pogled na Split.

Redke poti so sicer označene z markacijami, pogosto pa manjkajo smerne table kam sploh vodijo, 

zato si vedno v dilemi kam boš prišel in kdaj. Še posebej je to zanimivo takrat, 

ko z brezpotja najdeš osamljeno markacijo.

Po neizrazitem grebenu se je najina smer vila dalje. 

In potem zopet strmo navzdol skozi makijo s katero se v vseh teh dnevih nisva prav nič spoprijateljila.

Ko sva se znebila makije, sva za nagrado najine vztrajnosti prišla do krasnega izvira hladne vode,

 ki teče po naravnem žlebu vrezanem v skali. Je že popolnoma pripravljen za žejne popotnike.

Sledil je obvezen počitek ob osvežilni studenčnici.

Kmalu zatem sva naletela na prijeten kolovoz, 

ki naju je v dobri uri popeljal nazaj do izhodišča v vasi Gata.

Vseskozi sva lahko pred seboj opazovala Omiško Dinaro (desno) ter Biokovo (levo), ki sva ju prehodila v preteklih dneh. Počutiva se tukaj že zelo domače.

__________________