sobota, 22. december 2012

Ljubeljščica


Izhodišče: Ljubelj
Čas: 6 ur


Ko zaslutim modro nebo nad meglenimi dolinami in zasnežene planine nad njimi, vem da ni potrebno kaj več pričakovati od dneva. Dan bo čudovit in samo grem...., tokrat zopet s smučmi poiskati nekaj krpic snega.

Odločila sva se za Zelenico in greben Ljubeljščice nad njo. Tu še nisva bila, če bi bile snežne razmere na licu mesta ugodne pa bi tudi imela možnost iti še malo dlje, v zatrep prelepe doline  Suho ruševje naprimer.
 Pogled skozi meglice me vsakič nanovo očara in začara zlasti takrat, ko jutranji sončni žarki
 silijo skozi  meglo in tudi že  ožarijo bližnje vrhove.
 Ko se dvigujeva  iz sivine in je samo modro nebo nad nama,  je to nekaj najlepšega. 
Takrat res ne potrebuješ nič več.

Danes je megleno morje segalo do 1000 m ali malo več nadmorske višine.
 In nad 1000 m je modro nebo in rumeno sonce sijalo v vsej svoji lepoti.
 V megleni dolini je bilo hladno,  na vrhu Ljubeljščice je bilo pa celo zelo toplo.
Tukaj domuje samozadostna spletna kamera, ki nam omogoča, da iza zaslona domačega računalnika v živo pogledamo vremenske razmere. Usmerjena je na dve veliki plazišči sosednje Begunjščice.

 Navzdol sva opazovala kočo na Zelenici kamor pa sončni žarki niso mogli predreti. In od tu gor se pač ne mudi v senčnato dolino v kateri leži koča, še manj v nižje ležečo megleno ljubeljsko dolino.
 Opazovala sva zasnežene vrhove povsod okrog naju in jih poskušala prepoznati ali določiti kateri je kateri.

Triangel je za kakšnih 100 m nižji.

Zasneženi Stol v vsem svojem sijaju kaže obilje snega. Tudi tja bi bilo lepo skočiti s smučmi.
 greben Košute z Velikim vrhom

Severna stran Begunjščice, Centralna grapa.

Na Možeh..., v ozadju se skriva Vrtača ter Palec in Zelenjak, levo Stol

Dan se je bližal kraju in morala sva zapustiti najin osončen vrh Ljubeljščice na okoli 1700 m nadmorske višine.


Smuči na noge...


... in hajd po trdo trdem snegu do koče na Zelenici, ki je sicer odprta vsak vikend, 
tako piše na obvestilni tabli.

Tak nesteptan zamrznjen sneg je trd kot beton. In drseti ali vijugati po strmini, polni trdih grbin,  ko robniki smuči nič ne primejo, je seveda svoje vrste užitek ali muka, kakor za koga.
 Zaradi pomanjkanja snega seveda smuka ni bila ravno idilična tako kot že večkrat.. Ampak kaj zato.
 
Po plazovini Begunjščice sva počasi odsmučala nazaj v megleno dolino. Nič se ni mudilo.
Prav za prav se nama nikoli ne mudi nazaj v dolino. Čudno.

1 komentar:

  1. U presneto ...
    Me je kar zazeblo ...
    Nam je pa severni veter iz Ojrope zapihal in shladil Saharo na nekih 20 C čez dan in 7 C čez noč. Zmrzujemo v glavnem. Danessi greva kupiti še eno deko. :-)

    Izkoristite zimo, midva jo te sezono kot kaže ne bova videla.

    OdgovoriIzbriši