Knipsovo sedlo

Izhodišče: smučišče Petzen
Čas:  6 ur

Dolina je bila ujeto v meglo, v višavah pa se je obetal sončen dan.

Doma bomo pospravljali in delali danes zvečer in jutri, danes pa je bilo potrebno ujeti višinsko sonce. 

Tega namreč nimam nikoli dovolj.

Vzpenjanje s turnimi smučmi ob zelo strmem smučišču navzgor ni ravno prijetno opravilo, zato sem občasno zavila kar v gozd, kjer je bilo snega ravno toliko, da ni preveč praskalo pod smučmi.

Smučišče še ni obratovalo, snežni topovi pa so bruhali sneg. Pri mimohodu ob topu sem bila tudi jaz hitro sneženo okrašena, tako kot zgornja veja. Samo slikati me ni imel kdo.

Hitro navzgor, kjer je sonce bolj rumeno, nebo bolj modro in sneg bolj bel. 

Menda zato hodim na vrhove planin.

Na sliki spodaj je Bistriška špica.

 Greben Pece je dolg in višji vrhovi so Kordeževa glava (najvišji vrh in za nas znan kot vrh Pece), Končnikov vrh-na sliki spodaj, Bistriška špica ter še dalje Veška kopa, vsi nad 2000 m nadmorske višine.

Do Knipsovega sedla je bilo snega več, na vrhu je bil sipek sneg , ki je le malo pokrival skale.

Med borovci pa je veter napihal obilo snega tako da sem se s smučmi občasno lepo vgnezdila v kakšno luknjo ter se seveda nato izkopavala ven.

Ponekod pa je bil sneg precej spihan in je le malo pokrival občasne skale, tako da je prav grdo zaškrtalo pod smučmi. To me je tudi prepričalo, da sem se odpovedala Kordeževi glavi in odsmučala s Knipsovega sedla počasi navzdol.

Pokrajina pa je bila prelepo odeta v belino snega. Vsaka iglica nizkih borovcev se je lesketala v snežni belini. Najlepše stvari so v naših krajih še vedno zastonj, samo opaziti jih je potrebno in se malo potruditi za njih.

Sedaj pa samo še navzdol med skalami in borovci. 

Sicer to ni bila ravno tista prava smuka zaradi premalo snega ampak smučati pa se je dalo.

In če le bo sneg se z grebenom Pece vidiva zopet v enem sončnem dnevu v pomladnem mesecu.