Tirske peči -1.del

Zelo blizu doma, hkrati pa dovolj daleč, da sem zopet lahko naredila nekaj posnetkov za spomin.

Planina Ston

S te planine vodi markirana steza dalje proti Mozirski koči. V tem času je bila precej zaraščena z malinami, kar je kazalo na to, da kraji niso preveč prehojeni. Nato pa je markirana steza zavila resnično proti Mozirski planini, jaz pa sem poiskala mojo stezo proti mojemu današnjemu cilju-Tirskim pečem.
Kar uspešno sem jo našla, tale znana bukev mi je to potrdila....

Krajinski park Tirske peči leži na območju občine Ljubno ob Savinji. Ustanovljen je bil z namenom, da se zaščiti področje, kjer gnezdi planinski orel.V letu 1997 je bila tudi izdana odločba Ministrstva za okolje in prostor, ki je razglasilo Tirske peči za naravni krajinski park.
Park se nahaja v območju planote Golte, ki se na severnem delu zaključujejo s stenami Tirskih peči. Te stene se imenujejo po kmetiji Tiršek, ki leži v neposredni bližini parka, ki obsega okoli 300 hektarjev.

Posebnost parka so predvsem živali, ki živijo na tem območju. Med največjimi je prav gotovo planinski orel, ki tukaj gnezdi. Pred nedavnim je bila gnezdilka parka tudi velika uharica, ki pa je opažena v zadnjem času le občasno. Tudi sokol selec je bil nekoč gnezdilec parka, ki pa so ga pregnali rekreativni alpinisti, ki so zasedli skalno steno kjer je gnezdil. Koconogi čuk in lesna sova pa sta stalna gnezdilca v krajinskem parku Tirske peči. Že samo zaradi naštetih vrst ptic je smiselno ohranjanje parka kot celote in se strogo držati predpisov, ki so zapisani v zakonu o ustanovitvi parka.

Tirske peči so torej krajinski park, ki je rezerviran za domovanje orla, zato steze niso markirane. Po komaj sledljivi lovski stezi sem se odpravila dalje pod strmimi pečinami, iskala vstop v steno, vendar je večerni čas že naznanjal, da se bo treba obrniti nazaj.  Tirske peči sem tako pustila za naslednjič. Na planini Ston me je namreč čakalo kolo  ter še kar dolga pot nazaj domov.

Oblaki so mi zopet priredili svoj čudovit mozaik meglic.

 In za konec je bilo nekaj zaprek, preden sem odkolesarila domov...

Se nadaljuje.....ob prvi priložnosti!!!

Košutnikov turn in Tolsta Košuta

Izhodišče:  pod planšarijo Dolga njiva, vstop v zahodno zahtevno smer, sestop po vzhodni lažji poti.
Čas:  cca 8 ur

V tem poletju, ko je temperatura v mestih pogosto 35 in več stopinj Celzija, se rada umakneva pred vročino ali na morje ali v hribe. Tokrat je bila napoved za 38 stopinj Celzija, zato sva si vzela dan dopusta in se odpravila že navsezgodaj zjutraj v planine. Izbrala sva Karavanke, ki v tem vročem počitniškem času niso tako zelo oblegane kot so Julijci.

Po avtocesti do Tržiča nato skozi lepo Dovžanovo sotesko do Jelendola, kjer je do leta 1941 domovala družina Born. Glavar družine si je tu pridobil v lastništvo 4700 ha posesti ter jo imenoval Košuta. Sledila je vas Medvodje ter še malo z avtom dalje do primernega parkirišča.

Nato pa pot pod noge in v zgodnjem jutru sva prispela do planšarije Dolga njiva ter za navzgor do Košutnikovega Turna izbrala zahodno pot, označeno kot bolj zahtevno.

Steza se je vedno bolj serpentinasto vila strmo navzgor; najprej skozi gozd do prostranih ampak ekstremno  strmih travnatih pobočij grebena Košute, potem pa se postavila tako navpik proti vrhu, da so tudi roke prišle pogosto zelo prav.

Ko hodiš navzgor je levo vrh Ostrv, desno pa se bližaš Koštunikovemu turnu.

Takšen pa je greben Košute, preko katerega z veseljem pogledaš, kaj se dogaja v sosednji Avstriji.

Na grebenu se iz strme grape priključi steza iz avstrijske strani.

Od grebena naprej proti vrhu je začel močneje pihati napovedan srednje močan jugozahodnik, da je malo ohladil najino pot po ozki poti do vrha.
Steza je vodila mimo majhnega skalnatega okna.

Proti vrhu je stena res postavljena hudo navpično, pa se je bilo potrebno občasno oprijeti tudi kakšne skale za bolj varen občutek.

Pogled navzdol na strmo stezico je razkrival globino, ki sva jo premagala. Veličasten občutek, ko veš, da je to za nama in da se ne bova vračala po tej strmini.

S pastirsko palico v roki pohajam....med skalami po grebenu. Ampak ni šlo vedno tako; je bilo potrebno občasno dati palico pod pazduho in se konkretno oprijeti skal. Ta pot je pač takšna.

In sedaj vrh.. Košutnikov turn.

Družbo so nama delale samo vedno lačne kavke....

.... in celo jedle so iz roke, samo da je bila tokrat malica zaradi vetra neobičajno kratka....

Poleg kavk nama je bil za družbo torej tako močan jugozahodnik, da je zimska kapca prišla še kako prav...

In ko sva hodila navzdol po drugi položnejši vzhodni poti, sva ugotavljala, da je tale turn res pravi"turn"

Prečenje strmih trat pod Turnom je terjalo zelo previden korak. Zelo strmo pobočje se konča s krušljivimi prepadnimi stenami, ki so mestoma tudi previsne.

In pogledi navzdol proti planšariji Dolga njiva. Ob vsakem razgledovanju sva se obvezno ustavila. Ni se za špilat...

In še malo počitka in razgledovanja s simpatičnih strmih špičkah pod Turnom.

Ni nama še bilo, da bi zapustila prijetne hladne višave, zato sva se odločila še za vzpon na Tolsto Košuto, prečila strme travnike po nemarkirani poti ter prispela do križišča, kjer se z grebena Košute lahko spustiš v Avstrijo, na drugo stran do planšarije Dolga njiva, navzgor pa do Tolste Košute - 2057 m.

Pa smo šli zopet navzgor in na vrhu Toste Košute sva bila poplačana s čudovitim razgledom nazaj na Košutnikov turn.

Res je strm tale turn, ki kot turn z avstrijske strani tudi po videzu izgleda, saj severna stena sega navpično prav do dna.

Seveda se je bilo potrebno povzpeti na oba vrha Tolste Košute - 2057 m in 2026 m, vmes pa za moj okus absolutno preveč navzdol mimo čednega skalnatega okna in nato zopet preveč strmo navzgor.

Drugi vrh Tolste Košute ter v ozadju zopet Košutnikov turn.

Na vrheh je bilo vse lepo in prav, tako zelo prav, da bi kar ostala tam še dolgo, vendar naju je jugozahodnik odgnal z vrhov nazaj. Da ne bi zopet hodila nekajkrat  navzgor in navzdol po vrhu grebena  Tolste Košute, sva se raje odločila za prečenje strmih travnikov malo nižje pod grebenom. Samo ne bi več, bilo je tako strmo, da je zelo drselo, morala sem se oprijemeti trav in tako dalje....,končno na stezo.

Fotografije seveda niso nastajale na strmini, ker ne bi imela s čim držati fotoaparata, ker sem se držala trav, ampak sem fotoaparat vzela ven iz nahrbtnika šele na varni stezi...
Takšen je pogled z grebena Košute navzdol na avstrijsko stran..

Takole pa je lepo travnato na južni strani Karavank...

In sedaj le še  rahlo navzdol.., v ozadju so Kamniško-Savinjske Alpe.

Do planšarije Dolga Njiva ni bilo daleč. le kakšne pol ure in že sva bila med oslički, kravami, goskami, pavi...,

Kislo mleko in ajdove žgance so tudi imeli, kot se spodobi na planšarijah, le skute jim je zmanjkalo ..., škoda.

In tako sva šla še dalje navzdol naravnost v tolmun Stegovniškega slapa na .......kopanje, kaj pa drugega

Priporočava še komu.....je fajn, tralala,ni kaj .

Konj med oblaki...

Izhodišče: Lučka Bela nad Podvolovjekom
Čas: 9 ur

Iz Lučke Bele se steza strmo vzpenja proti Korošici. Temperatura je bila prijetna za hojo, kakšnih 8 stopinj Celzija, vendar je bilo zaradi toplote zemlje še vedno prijetno klub mokroti in veliko vlage v ozračju.
Malo po začetku vzpona smo si preventivno sanirali začetek enega žulja, nato pa je šlo spet normalno navzgor. Ja strmo pa je res, to vedno pozabiva do naslednjega vzpona!

 Pot so nama krajšali takšnile prizori iz narave...Midva sva v tem kamnu videla kamnito srce.

Rosne kapljice so se bleščale v prvem jutranjem soncu na drevju, travah in nama popestrile strmo pot.

Vremenoslovke-Bodeče neže so bile zaprte.., hm, pa menda težki oblaki le ne bodo vsuli svojega tovora na naju.

Na ravnici Stare Štale je presihajoče jezerce v katerega priteka naš najvišje ležeči potok. Tokrat je njegovih slapov bilo manj oziroma jih skoraj ni bilo. Na ravnici pa so si domači prebivalci  uredili bolj ali manj domiselno domovanje.  Nastala je prava naselbina velike kolonije svizcev.

Pod Dedcem sva zavila proti Presedljaju in ker ne slediva vedno markacijam, sva spet poiskala samo najino stezo dalje. Med malico so se nama poskušale pridružiti tudi domačinke, ki so bile na poletni paši in s tem za sočno pašo prikrajševale gorsko divjad.

In prišle so res čisto od blizu pogledat, kaj imava užitnega za pojest...Mogoče pa so si le zaželele najine družbe? Ampak midva imava rada pri jedi mir, zato sva jim pokazala pot naprej.

Na levi strani doline sva neprestano gledala Konja in čedajle bolj je nama bilo jasno sva  zopet izbrala eno turo, ki ne bo tako množično obiskana.

Se ve zakaj, ker je potrebno večkrat dol in zopet gor in to vedno zelo strmo.

Čez vrh Konja so se dvigovale ter spuščale meglice in ga občasno popolnoma zakrile.

Po štirih urah in pol ter po nekaj klinih in zajlah sva dosegla vrh in razgledi so bili pričakovani: taki megleni, da se ni videlo nič. Torej dan primeren za tiste, ki jih je strah prepadnih globin, ki zevajo občasno na vsej najini poti.

Vrh se ni spremenil od zadnjega obiska in ker ni bilo kaj videt, ga ni bilo težko hitro zapustit. In nato zopet strmo navzdol....

Še nekaj impresionističnih posnetkov meglic sva naredila....

Poslikala nekaj rožic....

...ki pa jih ni letos v tem času veliko. Mar je suša prizadela tudi visokogorje? Pa saj je v hribih bilo kar nekaj neviht.

S Konja se vije steza navzdol proti Presedljaju, nato pa zopet zelo navzgor nazaj proti Korošici in Dedcu. Seveda zaradi takih ostrih vzponov in spustov taka tura ni posebno privlačna za množice novodobnih planincev. Celo midva sva razmišljala kje bi 'potegnila' bližnjico direktno iz Presedljaja v dolino Lučke Bele, ki sva jo neprestano gledala pod seboj. Ampak mnoga leta hribolazenja so nama poleg kondicije pustila tudi razum, ki je naju opozarjal, da direkten spust navzdol ne bi bil niti lahek, niti enostaven predvsem pa bi nama dan postal prekratek...

Tako sva najino pot pridno nadaljevala po isti poti nazaj  proti izvirom Lučke Bele. Ponovno sva 'odkrila' naravno okno nad potočki, si zamislila najmanj že 100-tič,  da bova tu enkrat za nekaj dni taborila...., seveda bova ....

Mesto za najin šotorček še vedno čaka. Tudi vode in gorskega miru je tukaj še vedno v izobilju.

Z mislimi na možnost prijetnega taborjenja tam nekje v prihodnosti sva zadovoljna zaključila najino planinsko pot....