sobota, 10. marec 2012

Peca (Končnikov vrh, Bistriška špica)

Smučišče Petzen - Knipsovo sedlo (2012 m) - Končnikov vrh (2109m) - Bistriška špica (2113 m)
Čas: 9 ur

Dan se nama je danes pričel ob luninem zahodu.

Od doma pa do spodnje postaje gondole smučišča Petzen je bilo vožnje le za presenetljivo kratko eno uro. Peljala sva se preko Slemena do Črne ter v Mežici čez bivši maloobmejni prehod v Avstrijo ter do smučišča Petzen. Si velja zapomniti, da je to za naju dokaj blizu, bližje od smučišča na Rogli. 

Pobočja Pece iz doline niso bila več  zasnežena, zato sva šla gor kar po robu smučišča.
Nisem si mislila, da je smučišče tako strmo. Včasih, ko smo tu drveli navzdol z alpskimi smučmi in z otroci,  se mi strmina ni zdela omembe vredna. Ampak sedaj, ko je bilo treba navzgor, pa je bilo še kako omembe vredno.
In še kar navzgor in navzgor, bolj ali manj strmo. Za kakih pet ur vzpona se je nabralo in približno 1500 m premagane višinske razlike.
Od vrhnje postaje najvišje vlečnice pa smo končno urezali svojo smučino naravnost navzgor in malo počez in zopet navzgor do Knipsovega sedla. Vrh smučišča sva namreč srečala znanca iz skupine planincev, s katero smo pred leti prehodili verigno gorovja na Cipru. Ker je njegov dom nekaj kilometrov severno od Pece, je seveda dober poznavalec vseh koroških hribov, zato sva  tem srečanjem pridobila odličnega lokalnega vodiča. Veliko nama je razlagal, ne samo o gorovju, pač pa tudi o življenju in razmišljanju Slovencev tu v Avstriji, o zgodovini in njihovem odnosu do matične domovine.
Sonca je bilo veliko, poti pred nami pa tudi, vse tu okrog bo treba iti , mimo Knipsovega sedla, desno na Končnikov vrh in še dalje do Bistriške špice, ki je tudi na spodnji fotografiji.
Na Knipsovem sedlu pa smo pozabili na muke vzpona po smučišču do sem gor. Spet je bilo vse osončeno  lepo in prav. Končnikov vrh je v ozadju temu pa sledi Bistriška špica.
Na Knipsovemu sedlu je bilo treba najti zaplate snega med travo,  za naše smuči.
Ampak nam je krasno šlo.
Pogled na Olševo in Savinjske Alpe v ozadju. Res krasno je biti takole visoko gor in gledati naokoli in navzdol po dolinah, ki so bolj ali manj rjavkasto obarvane; odvisno od stopnje onesnaženja.
Pogled nazaj nam je razkril Kordeževo glavo, sicer najvišji vrh Pece, ter polno planincev na vrhu. Mi pa smo bili na naši poti popolnoma sami. Krasno.
Po grebenu pa je zgledalo takole. Čez 'vrzeli' v grebenu je občasno zapihal veter, razgledi po avstrijskih dolinah pa so bili prekrasni.
Tudi vrh Bistriške špice je označen s križem kot je to običajno na skoraj vseh avstrijskih vrhovih. Najinega vodiča sicer križ ni motil, ga je pa zelo motil nacionalistični napis na njem. Tudi nama se takšen napis ne zdi primeren, čeprav se ne počutiva nacionalno ogrožena, kot se še vedno počutijo naši koroški slovenci.
V ozadju je Obir ter za njim Dobrač.
Na vrhu je bilo malo vetrovno zato smo si čas za malico vzeli nižje.
 In zopet lepo nazaj po južni strani grebena do Knipsovega sedla.
Do Bistriške špice smo s postanki potrebovali sedem ur (iz doline seveda) naš spust pa je trajal le dve uri. Zato se nam pri pospravljanju kož s smuči sploh ni nič mudilo, kot se nam ni tudi nič mudilo, da bi zapustili te prijetne  višave slikovitih dvatisočakov.
Vzeli smo si še pogled nazaj na Bistriško špico in na greben Pece.
Nato pa navzdol, najprej do smučišča. In je bilo lepo, ker je bil sneg ravno prav trd.
Nato pa še po praznem smučišču navzdol, kar pa je tudi užitek posebne vrste. Sami smo bili, celotno smučišče je bilo naše, dokler nam ni prišel nasproti ratrak, ki smo ga kmalu pustili za sabo, da popravi razrito progo za nedeljske smučarje.
Nam pa je bilo zopet lepo, ko smo počasi vijugali proti dolini, se občasno ustavljali in uživali v razgledu in tišini prihajajočega večera.
Uživaški spust je večkratno odtehtal peturni vzpon po strmem smučišču.
Dolina pa se nam je nezadržno približevala.
Zelo pogosto smo se ustavljali in zopet kakšno rekli o zgodovini Koroških Slovencev. Pravzaprav sva večinoma poslušala o problematiki zamejcev, ki nama do sedaj ni bila kdovekako znana. Seveda pa smo obdelovali tudi druge nam skupne teme. Veliko zanimivega sva izvedela, spoznala vse vrhove Pece, počasi pa se je  le bilo potrebno posloviti.

Čisto spodaj v dolini pa je bilo smučišče že res močno načeto. Pa vendar se je še vedno  dalo poiskati kaj lepega za oko, kot npr. tale bor ali pa brezo na uvodni fotografiji tega zapisa.
Nazaj sva se vračala po istih samotnih cestah. Na vsej poti domov nisva srečala niti deset avtomobilov, kar je za sedanje sobotne večere prava redkost. Tudi to si velja zapomniti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar