Sveti Nikola (Hvar)

Pot:  vasica Dol nad Starim gradom, vrh Nikola ter nazaj 

Višinska razlika okoli 500 m, dolžina poti okoli 18 km

Letošnjo pomlad sva v začetku aprila na Hvaru doživela neobičajno hladno. 

Jutranje temperature so bile pogosto le 3 stopinje in vrhove, ki sva jih gledala na celini, je pogosto pobelil sneg. Na spodnji sliki je pobeljeno Biokovo, pogled pa iz Vrboske.

Najvišji vrh Hvara je Sv. Nikola, ki je s svojimi 628 metri tretji najvišji vrh jadranskih otokov. 

Najino pot sva pričela v vasici Dol in sicer v jutru, ki je sledilo nočnemu prehodu vremenske fronte. 

Ta dan si bova zapomnila po tem, da je na Hvaru v začetku aprila zapadlo nekaj cm snega.

Bilo je tudi ustrezno mrzlo glede na čudno vreme.

Takle spomladanski sneg pa si bodo sigurno zapomnili tudi domačini.

Hodila sva kar po cesti, ki kmalu postane bolj primerna za gorska kolesa kot pa za avte.

Na enem delu poti sva prečila velik nasad sivke, bilo ga je res lepo videti. 

Veliko dela je tu vloženega, da se v tej kamniti pokrajini karkoli pridela.  

Kar predstavljala sva si kako to diši, ko sivka zacveti in je zrak poln eteričnih hlapov. 

Ponekod sva videla kakšno dobro ohranjeno kamenico,

 ki so v preteklosti shranjevale pridelke marljivih domačinov. Ta je stala tik ob cesti.

Hodila sva dalje proti vrhu Nikole ter uživala v pogledih naokoli.

Na planoti pod vrhom se nahaja nekaj hiš, vsaj eno poslopje je neke vrste turistična kmetija. 

Na vrhu Sv. Nikole (628 m) so naju pričakali prelepi razgledi vse naokrog.

Na zgornji sliki je pogled proti Braču ter zaliv Starega grada desno.

Otok Ščedro ter Korčula zadaj. Skozi ta kanal sva v zadnjih letih večkrat jadrala. 

Ne moreva, da ne bi obnovila imena zalivov in sidrišč, ki so nama na poti včasih nudili zavetje, 

drugič prenočišče ali pa le kopanje in počitek med potjo. 

Daleč spodaj na južni strani Hvara je vas Sveta Nedelja (Santa Domenica), ki sva jo obiskala včeraj.

Še pogled na jugozahodni del Hvara proti Pelješcu.

Malo zaskrbljeno pa sva se večkrat ozrla na odprto morje proti Lastovu in Visu ter ugibala, kam bo šla ploha. Sumila sva jo, da naju namerava malo osvežiti, čeprav tega nisva potrebovala.

Vrh je raztegnjen v obliki dolgega razčlenjenega grebena, po katerem sva se počasi bližala točki 

za najin počitek, ki ga ponavadi najdeva na najbolj razgledni točki. 

Tokrat naju sta dva prehitela, pa sva našla dobro nadomestitev.

Po grebenu je pot prepuščena svobodni izbiri, kako prečiti koničasto kamenje. 

Eni gremo radi v takih primerih malo levo, drugi pa desno. 

Pred vetrom se lahko skriješ nekje okoli kapele. Ob vseh možnih vetrovih se nekaj najde.

Nevihta se je že umaknila od Paklenih otokov. Zgleda, da ne bova mokra.

Pogledi z vrha so bili čudoviti ampak potrebno je iti nazaj.

Tudi na tretji najvišji vrh Jadranskih otokov sva se povzpela, manjkajo nama še nekateri.

Kmalu pridejo na vrsto. Res kmalu? Čas je relativna zadeva. Ko je za tabo, je vse kratko in lepo.

________________

Sveta Nedelja (Hvar)

Pot: vas Sveta Nedelja (otok Hvar), votlina Sv. Nedelja, vrh Sv. Nikola 

 Kaj še obiskati, ko si več dni na Hvaru? 

Med zanimivostmi Hvara sodijo gotovo tudi slikovite ulice Starega grada

 ter starograško polje poleg mesta.

 

Kar je pri tem vzpodbudno je to, da se ne počutiš kot da si v mestu na Kitajskem. 

Za naju super, za koga drugega pa mogoče ne.

 

Že v starih grških časih je polje bilo prepredeno s kamnitimi zidovi, ki so se ohranili do danes.

Prepredenost zidov se menda opazi tudi s satelitov.

 

 

  Ker pa sva bolj hribovsko orientirana, naju je zanimala tudi vas Sv.Nedelja na JZ strani Hvara. 

Ta je res nekaj posebnega.

 Leži vse od morske obale pa se razteza visoko v strm breg pod goro Svetega Nikole.  

Do nje se pripelješ skozi ozek 1,4 km dolg kamnit predor Pitje, ki je visok le 2.20 m in širok 2.4 m. 

Predor je mračen, neobzidan in malo vegast levo in desno pa gor in dol tudi.

Ko sva ga prečila tja in nazaj obakrat brez prask, sva si zelo oddahnila...

Izredno strma pobočja nad vasjo so pokrita z vinogradi,

 nad njimi pa se razprostira mogočna stena vrha Sv. Nikola.

 

Strme stene segajo skoraj povsod do morja, 

kot geološka zanimivost pa je, da so iz rahlo rdeče breče. 

Mimo strmih vinogradov vodita vsaj dve planinski poti na vrh Sv.Nikola. 

Za vzpon  potrebuješ  približno uro in pol.

Pod steno je velika votlina Svete Nedelje, ki je bila naseljena že v neolitiku. V XV. stoletju je bil v njej zgrajen augustinski samostan, ki je deloval do leta 1787 in cerkvica posvečena Mariji snežni, ki je delovala do leta 1823, ko je bila spodaj v vasi zgrajena nova.

Večina poslopij je v ruševinah, razen cerkvice in vodnjaka s pitno vodo.

 

Pred votlino se odcepi pot na ferate ter plezalne smeri do vrha Nikole. 

Naju tokrat niso pritegnile.

 

Za votlino pa vodi pot do vrha Nikole. 

Nikola je s svojimi 626 m  najvišji vrh otoka Hvara in tretji najvišji vrh jadranskih otokov.

Na njegovem vrhu je slikovita kapela in kamnit križ.

Nekaj dostopov ima tudi s severne strani iz vasi Vrisnik in Dol.

 V oblačnem dnevu med dvema deževjema sva se hitro povzpela na vrh pogorja 

in poslikala mogočno steno, ki se je spuščala vse do morja.

 

V večernem mraku sva še ozrla pogled na Paklenske otoke ...

...ter pogled navzdol na vasico Nedelja.

 

Nato pa sva sestopila zopet navzdol...

...opazila staro še prevozno sredstvo, ki edino zmore vzpon na strme vinograde.

In se na koncu še pozabavala z silnimi vzdihi morja. 

Če to slučajno slišiš kje v borovem gozdičku, ponoči, ko kampiraš, 

po mojem hitro pobegneš med varne zidove hiše.

VKLOPI ZVOČNIK!!!

 

                     Dan sva končala polna lepih vtisov, ki gotovo ne bodo kmalu zbledeli.

 

_______________________

 

 

Napoleon (Hvar)

  

 Pot: zaliv Zarače, Milna, Velika glava, Napoleon, trdnjava Fortica, mesto Hvar ter nazaj zaliv Zarače

Otok Hvar v zgodnji pomladi je bila kar dobra odločitev za majhno prekinitev 

vsakodnevne delovne rutine. Dalmacija v zgodnji pomladi ponuja več, 

ni veliko obiskovalcev, samotni zalivi s kristalno modrim morjem. 

Ni vroče, rajši še malo bolj hladno, ter obilo cvetočega rožmarina ter ostale cvetoče makije.

 

Cvetočega rožmarina je povsod veliko in na njem je bučalo od marljivosti pridnih čebel.

Do prehoda v kak lep zaliv sva si morala tudi malo poširiti cestni prehod.

 Mačeta se je spet izkazala kot učinkovito orodje. 

Od zaliva Zarače do vrha Napoleon večinoma vodi označena steza, malo se hodi tudi po cesti.

Na vrhu je stara trdnjava, ki so jo leta 1972 obnovili češki in hrvaški astronomi 

in zdaj je to observatorij. 

Kljub temu da je vrh le 228 m nad morjem, je bila pot do tja dolga okoli 10 km, 

nazaj pa še malo daljša.

Razgled z vrha Napoleona razkriva mesto Hvar, Paklene otoke ter v ozadju še otok Vis.

Razgled je bil res lep tudi nižje, ko sva se bližala trdnjavi Fortici, 

ki nadzira staro mestno jedro Hvara.

Z vrha je naju pot vodila do mesta Hvar ter njegovih znamenitosti ...

... ter nato ob obali mimo številnih bleščeče turkiznih zalivov. 

Zgoraj je zaliv Pokojni dol.

 

Zaliv Mekičevica je dostopen le vztrajnim pohodnikom.

Morje je kristalno modrozeleno, voda je vabljiva, midva pa sva bila malo zmrzljiva, 

ko sva potopila prste vanjo. Rahlo je bila še prehladna za najino kopanje. 

Prisodila sva ji le hladnih 12 stopinj.

Prelepi zalivi so si sledili en za drugim, vmes je bila obala malo negostoljubna, ampak kljub vsemu nisva mogla, da se ne bi včasih izognila stezi in šla malo po svoje.

Časovno je bilo poti za cel dan, po kilometrih pa za okoli 24 km, 

no višinskih metrov pa ni bilo veliko, malo gor in dol in nabralo se jih je verjetno za okoli 400 m.

____________________