Ojstrica

Pot: Podvežak - Molička planina - M.Ojstrica - Ojstrica ; nato proti Korošici in nazaj na M.Ojstrico in po Kocbekovi poti nazaj na Moličko planino in Podvežak
Čas: 8 ur
Razmere: toplo, nekaj manjših snežišč
Višinska razlika: 850 m

V dolinah je bilo pet stopinj pod ničlo. Pod planino Podvežak, kjer sem pustila avto pa je bilo pet stopinj nad ničlo. 

Obetal se je topel dan v planinah. Sončni vzhod sem pričakala nad planino in topli žarki so obsijali lepo pastirsko kočo.

Označena potka se prav lepo vije navzgor in čez kakšno uro hoje se prikaže lepo viden odcep proti Molički planini.

Sonce še ni ogrelo planine, medtem ko je pobočje Ojstrice že bilo videti prav prijetno osončeno. 

Tokrat sem zavila mimo stare Kocbekove poti še dalje mimo velike skalne luknje po lepo vidni potki okrog pobočja Ojstrice. 

Kmalu za ruševjem in skalnatimi previsi sem se usmerila navzgor proti grebenu Ojstrice in hitro zopet našla označeno Kocbekovo pot.

Mala Ojstrica - 2013 m je nedvoumno označena, ne moreš mimo, da ne bi zlezel še tja gor.

V dolini pa so meglice še vedno vztrajale.

Pogled nazaj na greben Ojstrice je pokazal, da sem prehodila že lep kos poti.

Še kratek pogled na severno stran - na Kopinškovo pot. Zgleda da po sneženju še ni bilo junaka, ki bi hodil po ledenih snežiščih. 

Je kar prav tako - je zgledalo nevarno.

Na vrhu Ojstrice ( 2350 m ) se je odprl veličasten razgled na Rinke in Skuto.

Med potjo proti vrhu je bilo potrebno tudi tukaj prečiti nekaj zamrznjenih snežišč. 

Samo eno se mi je zdelo nevarnejše, ker je bilo  strmo. Stopinje v sneg je namreč popoldansko sonce izlizalo, 

zdaj v jutranjem mrazu  pa so bile popolnoma zaledenele in nezanesljive.

 Na vrhu pa je bilo toplo, brez vetra in sonce je tako lepo grelo, da se za celi dve uri nisem nikamor premaknila.

 Nekaj planincev je medtem prišlo in odšlo, jaz pa sem še kar uživala v čudovitem gorskem raju. 

Časa je bilo še dovolj, pa sem nazaj grede še zlezla na greben proti Škarjam. 

Na drugi, severni strani Škarij se je prikazalo ledeno snežišče, ki se ga brez cepina in derez ni dalo prečiti.

Pot navzdol je bila ozaljšana s toplimi sončnimi žarki, ki pa so bili še toplejši če si gledal preko njih v zamegljeno dolino.

Tokrat sem zopet hodila samasama.

Sonce se je ujelo na vrh Dedca. Na poti navzdol proti Korošici sem še enkrat zavila levo, prečila pobočje ter se vrnila nazaj na greben Ojstrice in nato po Kocbekovi poti navzdol do stare Kocbekove koče. Krog je bil zaključen.

Sonce je zašlo,  prikazala se je luna, rogovila drevesa jo je za trenutek zadržala. 

Le koga bo nocoj in prihodnje dni nosila?  Vas, mene, tebe ...?  ...bomo videli.

XXIX. Predbožično jadranje

Jadranje : Veruda - Bunarina, Vrsar, Krijal - Premuda, Susak, Bunarina
Jadrnica : Sir Francis
Posadka : Milan, Urška, Jure, jaz
Termin : 7. - 10. 12. 2016

Leto je naokrog in spet smo se zbrali v 

Vrsarju na XXIX - tem Predbožičnem jadranju.
Tokrat smo iz Bunarine krenili že v sredo dopoldan, tako smo menda prvič do zdaj 

na startno mesto pripluli še preden je na Vrsar padel mrak. 

Cel popoldan smo imeli čas, da se psihično in fizično pripravimo na start prve etape preko Kvarnerja do Premude.

Tudi ostale posadke so se skrbno pripravljale. 

Včasih je potrebno kakšno malenkost popraviti tudi na jamborih in gor zlezejo seveda le najbolj spretni.

Vremenska napoved je tokrat obetala za nas mirno morje s šibkimi NW do NE vetrovi vse naslednje dni,
zato nas je vse skrbelo brezveterje. Mislim da veliko bolj, kot so nas  v preteklih letih skrbele napovedi orkanske burje.
Smo res malo čudni mi zimski jadralci ...

Ob devetih zvečer smo po pričakovanju startali s šibko burjo, ki je preko noči parala živce in moči dežurnim krmarjem. 

Nas je jutranja zarja tokrat zalotila na začetku Kvarnerja, 

ko je naš spinaker poskušal loviti vse morebitne sapice pojenjajočega severozahodnika.

"Odkod to sploh piha in kaj piha!?", se je jezil naš barba, ko ga nista več ubogala niti spinaker niti krmilo.

Kvarnerja pa ni in ni bilo konca. Tudi večine ostalih jadrnic ni bilo videti nikjer na obzorju.
Le kje so? Zadaj ali spredaj?

Še tako pridna in marljiva posadka lahko v takšnih razmerah podleže monotoniji svoje službe. 

Tudi nam se je to občasno dogajalo.

Kljub vsem peripetijam na krovu smo v regularnem času tudi mi prijadrali do cilja in se varno privezali v mandraču v Krijalu na Premudi.

Sledilo je večerno druženje pri Celestinu, kjer smo med drugim spoznavali tudi tiste, ki so se nam letos na novo pridružili.
Nekateri so prav obetavni. Še posebej smo bili veseli mladih in zagnanih novincev,
ki so pokazali da so iz pravega jadralskega testa.

Jutranji pogled proti Grebenom za Premudo nam je obetal še en vetrovno miren jadralski dan.

Tudi pogled dol na našo jadralsko floto je razkrival, da se veter še ni odločil kaj bo danes počel.

Vse je bilo mirno in spokojno in nič še ni kazalo, da zna biti kaj drugače.

Bližala se je ura starta in najbolj neučakani so zarezali prve brazde v mirno morje.

Zadnje minute pred startom so se pojavili tudi poslednji manjkajoči člani posadk, 

da smo lahko vsi še pravočasno krenili proti startni liniji.

Tudi veter se je končno zbudil. Rahla burja, kot je bilo napovedano.

Naš cilj je bil Susak, še prej pa je bilo potrebno objadrati otoček s svetilnikom - Grujico. 

Ko smo jo končno dosegli, je začel pihati rahel severozahodnik in ponovno smo jadrali v orco kot prej do Grujice. 

Tu se je ponovno pokazalo, katere jadrnice gredo dobro v veter in katere posadke znajo jadrat.

V zgodnjih večernih urah so tudi zadnji dosegli cilj druge etape. 

Ostalo nam je še veliko časa za druženje in debate -  na primer  o tem, kako bi bilo treba jadrat in zakaj nismo tako :-).

Tudi naslednje jutro je bilo morje mirno in tišino otoka ni ničesar zmotilo, če odštejemo jutranji katamaran in nekaj ribičev, 

ki so zgodaj zjutraj odrinili do svojih pošt.

V miru smo opravili vse naše jutranje aktivnosti, pa še je ostalo časa do začetka tretje etape.

Tudi Susak počasi a zanesljivo izgublja svoj čar, ki smo ga vajeni iz preteklih let. Izginjajo blatne peščene ulice, načrtuje se širitev luke ... Skratka tudi tukaj nikoli ne bo več tako kot je bilo. Turizem jemlje povsod svoj davek.

Na startu je bilo tokrat malo več vetra kot v preteklih dveh dneh.

Tako smo se kar hitro oddaljili drug od drugega, saj je bila zopet orca, kar je pomenilo, 

da bo treba poleg znanja imeti tudi malo sreče, saj je bil severozahodnik nestanoviten in je muhasto pihal še malo z leve ali desne.

Kmalu smo bili sami samcati in le redko smo s kakšno jadrnico sekali kurs.

Ko smo ugotovili, da nimamo več realnih možnosti da prijadramo pravočasno do cilja, smo odstopili.

Zvečer smo se zbrali v Bunarini in po prigrizku razglasili še rezultate našega jadranja.

Bolj ali manj smo bili vsi zadovoljni, zato je velika verjetnost, da se prihodnje leto spet vidimo.

 ___________________________________________________________

Boskovec

Izhodišče: Gosteče nad Šmihelom pod Goltami
Čas : 3 ure
Po pobočju Golt se vije mnogo potk, ki vodijo sem ter tja in nekatere celo proti vrhu Boskovca. Pod Boskovcem je lep razgled proti Šaleški dolini kot se vidi na prvi sliki.
Spodaj je idilična Rastočka planina ter meglena kranjska dežela v ozadju.

Uršlja Gora čez Kozji hrbet

Izhodišče: nekaj km pred kočo na Naravskih ledinah
Čas: 4 ure
Razmere: na vrhu minus 14 stopinj, vetrovno
Višinska razlika: 700 m

Tokrat sva se na Uršljo goro odpravila po poti čez Kozji hrbet. 

Verjetno ni potrebno omeniti, da je pot strma, poteka nekako bolj ali manj ob severnemu grebenu.

Malo pod vrhom se pot pridruži običajni poti z Naravskih ledin.

Močan veter je razpihal ozračje, nebo je bilo čudovito modro, razgledi pa jasni vse do Julijcev.

Cerkev malo pod kočo je bila že v senci, ker sonce v tem letnem času potuje nizko prek obzorja in tudi zaide že zgodaj popoldne.

Tako je dolina uživala v zadnjih sončnih žarkih, tu zgoraj pa smo uživali samo malo dlje.

V zavetrini koče sva si grela premrzle prste z vročim čajem iz termovke. Kako to prija!

Saj ni čudno, da naju je zazeblo, saj je bližnji termometer kazal -14 stopinj Celzija.

Sence so se hitro podaljševale, mraz pa tudi, zato je tudi najin postanek z malico postal krajši kot običajno.

 Ni bilo druge, kakor da hitro stopiva navzdol v malo toplejšo dolino. Tokrat po običajni poti do Naravskih ledin. 

Zato sva na koncu še pol ure pešačila po prašni cesti nazaj do avta.

Kratek popoldanski  skok na Uršljo goro sva opravila po vseh najinih dopoldanskih obveznostih, 

z vrha sva pokukala na Julijce in našo dolino sva gledala spet navzdol!

Popoln dan nama vedno prinese nepopisno zadovoljstvo!

________________________________________