Gamila - 2457 m

Pot: Mikro Papigko, koča Astraka, vrh Gamila in nazaj

Čas: 5.30 ure za vzpon na vrh, pot je označena in do koče dobro vidna, od koče dalje je potreben zemljevid ali kakšna uporabna aplikacija za orientacijo, 

ker ponekod slabo uhojena pot izgine ali ni vidna.

Gamila spada med najvišje vrhove Grčije in je drugi najvišji vrh gorovja Pindus, 

ki se razteza od Atike na jugu Grčije pa do meje s Makedonijo.

 Iz majhne vasice sva se v zgodnjem jutru povzpela proti koči Astraka.

Ob poti so štiri počivališča z izviri dobre pitne vode in panoji, na katerih je predstavljen rastlinski in živalski svet tega področja. Tudi zemljevid s vrisanimi potmi je najti tam.

 

Pot je dobro vidna in tudi dobro obiskana, ker od koče poteka lepa pot do jezera Drakolimni. 

Naju pa je druga pot peljala od koče navzdol na lepo ravnico ...

 

... nato pa navzgor po kamnitem žlebu ...

... in ponovno prek zelenih pašnikih proti najinemu vrhu, ki pa se je kazal še zelo daleč.

Vršni greben je zelo strm ...

...razgled pa je postajal čedalje lepši. Gorskih jezerc je tu okrog kar nekaj.

Vrh Gamile ( 2497 m ) sva dosegla malo kasneje kot sva pričakovala.

Pogled navzdol na jezero Drakolimni ti da občutek planinskega orla.

Z vrha sva se kar hitro odpravila nazaj, saj naju je čakala dolga pot, 

ki sva jo želela končati pred mrakom .

Vsi vrhovi Pindusa so travnati do višine 2700 m. 

Na njihovih severnih straneh pa so mogočne prepadne stene.

Na planinskih ravnicah pa se raztezajo obsežni pašniki.

Vulkanske bombe na pobočju pričajo o tukajšnjem burnem vulkanskem delovanju v času,

 ko je bila naša Zemlja še precej mlajša.

Pot poteka po ravnicah, travnatih pobočjih, meliščih in tudi kamnitem področju.

Nad vasjo Mikro Papigko sva še opazovala sončni zahod ter se ob mraku vrnila do najinega avta.

Pot je dolga, raznolika in z lepimi razgledi. 

 

Na tej poti nama je aplikacija naštela 1871 višinskih metrov ter 22,5 km poti.

 Dolga pot nama je poplačala najin trud z lepimi vtisi, ki ostajajo z nama.

 

_______________

 

 

 

Soteska Vikos

 

Soteska Vikos je del slikovitega nacionalnega parka v severni Grčiji. 

Njene stene tvorijo zelo globok kanjon, ki se razteza v dolžini skoraj dvajsetih kilometrov. 

Ponekod krepko presegajo višino tisočih metrov.

 Leži v gorovju Pindus ob gori Tymfi.

Področje okoli soteske, imenovano Zagorija, ima naseljene gorske vasi,

 ki so ostale tradicionalno urejene. Hiše so kamnite, vključno s strehami, 

ki so krite z naravnim sivim apnenčastim lomljencem, ki ga je tukaj v naravi povsod v izobilju. 

V teh vaseh ne vidiš rdečih opečnatih streh, zato so v celoti sive.

Najprej smo se ustavili v vasici Vitsa od koder smo se odpravili na kratek ogledni sprehod po soteski. Opazovali smo kamnite mostove...

... ter se malo sprehodili po njih ter okoli njih.

Pot nas je vodila v južnem delu soteske, kjer stene ne dosegajo vrtoglavih višin.

V področju Zagore je 46 slikovitih gorskih vasic, ki so povezane z dolino z ozkimi in strmimi asfaltnimi cestami. Dokler ni bilo teh cest, so jih povezovale še ožje tlakovane mulatere, z enako ozkimi obokanimi mostički. Večina teh potk in mostičkov je še vedno ohranjenih in tudi v uporabi.

Na severni strani soteske je vas Vikos ...

 

... od koder smo se naslednji dan odpravili na daljši spust v kanjon ter dolg celodnevni pohod po njem tja in nazaj gor.

Dno kanjona je zaradi pomanjkanja sončnih žarkov zelo vlažno, zato je tu veliko mahov in lišajev.

Pogled marsikje ne seže do dna kanjona.

 Zato pa so pogledi z dna navzgor pogosto impresivni.

 

 

Eka in Emil( Klik za njun BLOGG ) sta se na polovici poti odpravila nazaj, 

ker sta imela v načrtu ogled še drugih zanimivosti, midva pa sva opravila pohod po soteski

 skoraj do konca in sva se ob zatonu dneva vrnila na izhodišče.

 

V tem pohodu sva opravila 18 km poti ter 1119 višinskih metrov.

 Pri povratku sva se spustila še do cerkvice in reke pod vasjo Vikos.

 Reka Boidomatis ima izvire ravno pod vasjo Vikos in slovi kot zelo čista reka po vsej svoji dolžini.

 Pregreta od dolge poti sva veselo izkoristila možnost za kopel, čeprav je bila voda zelo hladna.

 Pa nisva bila edina, ki smo zaplavali v njej.

 

Zanimivosti pa tukaj s tem še niso bile pri koncu.

 Nad vasjo Monodendri stoji obsežen kamniti gozd...

... blizu njega pa razgledna točka, kjer je kanjon najglobji.

Tukaj sva naletela na trenutke, ko se je grška mladina preizkušala v hoji nad kanjonom po napeti jeklenici med nasprotnima stenama.

 Nama je izgledalo zelo nevarno, za vse nas pa je bilo napeto za živce in stresno za srce.

Gorovje Pindus pa ima tudi nekaj gora z višino nad 2400 m zato se bova tu zadržala še kak dan.

Izbrati morava le še vršac, ki ga bova osvojila.

____________

Jama Perama

 

Pred mestom Ioanina najina sopotnika najdeta lep prostor za prenočevanje. 

Noč mine mirno, zjutraj pa nas obkolijo črede ovac, koz ter pastir, ki ga zanima od kod smo.

Po zajtrku se odpravimo naprej in se spotoma ustavimo za ogled naravne znamenitosti.

Jama Perama v Ioanini je zelo znana. Dolgo že nisva bila v kakšni jami zato se odločiva za obisk.

Ni nama žal. Je zelo bogata s kapniki; že dolgo nisva videla tako lepe kraške jame.

Voden pohod po jami traja 45 minut, vstopnina znaša 8 eur.

Ena od dvoran se imenuje Križna. In res vsebuje kapniško tvorbo, ki ji je dala ime.

Na spodnji sliki je izredno velik stalagmit, največji v tej jami.

Pot med podzemnimi krasotami nam kar prehitro mine, čeprav smo prehodili okoli 600 stopnic po ozkih rovih ki povezujejo lepe kraške dvorane.

Po ogledu nadaljujemo z našo načrtovano potjo.

________________