Dovška Baba in soteska Kloma

Pot: Erjavčev rovt, steza ob Mlinci, planina Dovška Rožca, Dovška baba ter po markirani poti nazaj.

Čas: okoli 8 ur s postanki

Tokrat sva pričela hoditi ob hudourniku Mlinca po neoznačeni stezi, ki naj bi vodila do planine Dovška Rožca. Na planini pa naj bi se neoznačena steza priključila  markirani poti za vrh.

Ob Mlinci je steza kar dobro vidna. Ko se hudournik postavi precej pokonci, 

pa je slabo vidne stezice konec. Zavila sva v strmo gozdno pobočje na desno. 

Kasneje sva ugotovila, da je potrebno zaviti levo na nasprotno pobočje od najinega.

Za gozdom se je proti vrhu grebena pričelo ruševje. 

Tu sva ugotovila, da sva na napačni strani hudournika in sicer pod vrhom Bela peč. 

Kljub temu sva nadaljevala s prečenjem skozi ruševje prek grebena, ter po strmem melišču dol. 

Nadaljevala sva po drugi strani mimo Bele peči navzgor do planine Dovška Rožca. 

Tu sva se priključila markirani stezi.

Na gornji sliki je pogled z najinega grebena pri Beli peči na Mojstrano, dolino Vrat in Kot. 

Že zaradi takšnega pogleda je bilo vredno prilesti sem gor.

Planina Dovška Rožca ima primerno ime za čudovito planino z razkošnim razgledom.

Pogled na planino ter doline z vrha.

Z vrha Dovške babe lahko nadaljuješ po vseh vrhih Karavank: Hruški vrh, Klek, 

Golica, Struška in še naprej prav do konca.

Dovška Baba (1892 m).

Pot sva nato nadaljevala s prečenjem pod vrhom proti sedlu Mlinca.

Lepa prečna pot vodi skozi redek gozd s pašniki...

... prav do sedla Mlinca...

...ter nato do Koriteca ter navzdol po običajni stezi do Erjavčevega rovta.

Kljub naporni poti sva bila le prehitro ( 6 ur) v dolini, pa sva si omislila še raziskovanje hudournika Žakelj. Tudi tu vodi neoznačena steza, ki ji je težko slediti,  

ob strugi do vrha Stanič ter nato po drugi strani nazaj do Erjavčevega rovta.

Presenetila naju je prelepa globoka soteska Kloma, ki jo je naredil hudournik Žakelj.

Stene soteske so ponekod visoke kakšnih 70 m, v globini pa je videti nekaj slapov.

Presenetljivo in zelo lepo za videt.

Tako se je tudi na tej poti na Dovško Babo...

 

 

...in še zraven na sotesko Klomo nabralo okoli 1200 višinskih metrov ter 14 km poti.

Kepa

Pot: Erjavčev rovt, Kepa, Gubno in nazaj 

Čas: 8 ur s postanki.

 

Erjavčev rovt , tudi Tromostovje piše na karti, je sotočje dveh potokov Mlinca in Žakelj. 

Ob sotočju je široko polje nanosov obeh hudournikov in od tod je tudi izhodišče poti v gore.

Po prečkanju potoka Žakelj sva se po označeni stezi skozi gozd povzpela do lovske koče Brvogi. 

Od tu se odprejo lepi pogledi na Julijce.

Pot je tudi naprej speljana skozi gozd. 

Na križišču poti za Kepo in Dovško babo imenovanem Koritec 

so na novo uredili zajetje okusne pitne vode. 

V vročih dneh zelo prija takšna osvežitev.

Ko sva prišla nad gozdno mejo, se nama je razprl širok razgled na Julijce 

v katerih še posebej izstopata  Triglav in  Škrlatica. 

Takole se vije pot pred nama ...

... in za nama pogled na sedlo, ki sva ga že prehodila...

 

... vmes pa je globoka škrbina, ki je opremljena s stopi in zajlami...

 

 ... nato pot vodi po majhni polički navzgor ....

 

... do sedla, kjer se priključi pot iz Avstrije.

 

Vrh Kepe (2145 m)  je ponavadi bolj obiskan z avstrijske strani, tokrat pa je bil v tisti uri samo najin.

 

Modro nebo z rahlimi oblački, razgledi daleč naokrog in vrh, kjer sva bila sama.

 Res prelepo.

Pokuk na avstrijsko stran proti jezeru Faaker See...

...ter pogled na Karavanke do Stola ter Košute v ozadju.

 

Sedaj pa nazaj do globoke škrbine ter čez njo dol in gor.

Povzpela sva se še na vmesni vrh Gubno (2034 m)...

 ..

 ...ter se nato počasi spuščala navzdol nazaj na izhodišče.

 Pot je prelepa, zelo razgledna in vredna ponovnega obiska.

 

_____________

 

 

 

 

Križevnik, Velika Zelenica, Veliki vrh

 

 

 Pot: planina Ravni, planina Polšak, Križevnik, Velika Zelenica, Veliki vrh, koča na Molički peči, Dolge trate, planina Ravni

 

 V zgodnjem jutru je planino Ravni že obsijalo sonce. 

Jutranja temperatura  je bila tokrat le 8 stopinj C, medtem ko je v preteklih dnevih bilo tukaj topleje; celo do 16 stopinj. Pred kočo sva videla nekaj lovcev. 

Verjetno so se odpravljali v obširna lovišča v okolici.

 

 Do planine Polšak se večinoma potka vije skozi redek macesnov gozd, ki je posebno lep v pozni jeseni, ko macesnove iglice v sončni svetlobi zlato zažarijo preden pred zimo odpadejo. 

Takrat je tukaj ravno zato vsako leto veliko pohodnikov.

Na planini Polšak sva dohitela manjšo skupino planincev, 

sicer pa je ta pot v tem času običajno precej samotna. Potka je sledljiva, ni pa markirana.

 

  Do vrha Križevnika je bila pot precej spolzka, saj je ves prejšnji dan močno deževalo. 

Na vsakem koraku so se mokre trave in borovci močno otresli svoje mokrote na najinih nogah. 

A sonce je že sproti sušilo najine čevlje in obleko.

 

 

 Na vrhu Križevnika ( 1910 m) je prlep pogled na Ojstrico in Rinke v ozadju,

 ker pa sta za nama prišla gor dva znanca, sva dogodek izkoristila 

in tako je nastala najina skupna fotografija. 

 Pogled na  vzhodni del grebena Križevnika in na Raduho v ozadju.

 

 Pogled na zahodni greben Križevnika ter Veliko Zelenico in Veliki vrh v ozadju, 

kamor sva bila namenjena.

 

 S Križevnika se nato spustiš in nadaljuješ krožno pot dalje proti Veliki Zelenici, 

vmes pa lahko včasih pokukaš tudi na Robanovo planino.

 Na Veliko Zelenico (2114 m) sva se povzpela malo po svoje 

ter nadaljevala po travnatem pobočju  proti Velikemu vrhu (2110 m).

Sledil je spust proti koči pod Moličko pečjo. Majhna koča se skriva pod strmim pobočjem Ojstrice. Zadnje leta je ta kar precej obiskana.

Za povratek sva izbrala pot čez Dolge trate ter najino lepo krožno pot zaključila pod planino Ravni.

 

 

 

Tudi tokrat je hojo meril sledilec in narisal lepo krožno pot s 14,8 km ter 1140 višinskimi metri.

_________________