Visoki Atlas, vse do Ououizaght

 

Visoki Atlas sva vzdolžno prečila po cestah RR 302 in RR 306.

 

 

Vas Ait Blal je nekaj posebnega. Kar velika vas leži v strmem bregu, 

cesta je speljana skozi v serpentinah in v središču vasi seveda precej zožana.

 Ob cesti pa se kljub zožitvi odvija še vaška tržnica.

  Na vsaki strani vasi pa so lično urejene terase s kulturnimi rastlinami.

Naslednje jutro sva pričakala malo pod prelazom Tigi n Tighst (2399 m) .

V Atlasu sva bila skoraj štiri dni in jutra so bila vseskozi hladna; tam nekje od 6 do 8 stopnij.

Šele jutranje sonce je hitro segrelo ozračje.

Točno na vrhu prelaza pa je majhna hišica z muzejem ter okoli kamnite plošče z prastarimi gravurami.

Risbe izvirajo iz 3000 do 4000 let pred n št iz  bronaste dobe, sva uspela razbrati iz razlag.

 

Takih mest je po Atlasu še kakšnih 10, vsa so visoko v gorah.

Čez prelaza hodijo tudi domačini iz ene doline v drugo.

 Večkrat sva tudi kakšnega peljala v dolino ali čez prelaz. 

Tipična berberska hiša s stajo za živali. 

Domačini živijo skromno, so prijazni, otroci so vljudni in vedno nasmejani. 

Tu nekako začutiš razliko med vrednotami Amerike in Evrope in tukajšnjih ljudi, 

ki ne skrivajo svoje sreče. Očitno premorejo vse, da so lahko srečni, 

čeprav nimajo nobenega materialnega blagostanja. 

Zgoraj na sliki so obdelana pobočja, ki so pripravljena na novo sezono.

Največkrat se voziva na višini okoli 2000m. 

Pred mestom Tabant je dolina veselja imenovana Ait Bouguemez. 

Po njej teče rečica in celotna dolina je v terasah obdelane zemlje ali zasajenih dreves.

 

Z naselja Tabant vodi cesta na najvišje prelaz 3050 m.

 Zapeljala sva se gor do prvega prelaza Tizi n Ait na 2905 m.

Najin avto še ni bil tako visoko. Za tem prelazom sledi spust v dolino po makadamski cesti za kakšnih 100 višinskih metrov ter se nato zopet vzpne na 3050 m. 

Ni bilo v najini smeri pa sva najvišji prelaz 3050 m izpustila; za kdaj drugič.

Na prelazu pa sva srečala dva fanta, ki sta se želela z nama fotografirat.

 Sporočilnosti njune akcije tukaj ne bova komentirala.

Seveda sva se še sprehodila naokrog ter opazila da tu vodi tudi ena izmed poti na drugi najvišji vrh Maroka Jebel Mgoun 4071m. ( v ozadju na sliki spodaj).

 

Pristopne poti pa so zelo dolge, zato se gore tokrat nisva lotila. 

V prihodnjih dneh se tukaj obeta nov sneg, midva pa bi želela do takrat biti že nekje nižje.

Zopet prespiva na višini, v zavetju gora in temnega neba. Zjutraj pa kreneva dalje. 

Sledijo si spusti v dolino in še na prelaz, tokrat samo na 2600 m (naslovna slika).

V zadnjem delu prečkanja Atlasa se cesta nenadoma prelevi v makadamsko cesto. 

Spet imava veliko nepričakovanih zaprek...

... cesta je marsikje odtrgana, voda z blatom jo prečka, kamniti podori ogrožajo varno vožnjo ...

Dosti improvizacije v vožnji je bilo potrebno, da sva uspela prečiti kakšnih 30 km obupa ...

Bi se mogoče obrnila, če ne bi bila pot nazaj tako strašansko dolga.

Na koncu precej podrte ceste pa zapeljeva v dolino in zagledava Chatedrale Mastfrane. 

Z najine strani je pogled nanjo res veličasten. Tu ni pristopa nanjo. 

Z druge strani pa je pristop nanjo baje zelo enostaven. 

Tudi cesta skozi dolino ob Katedrali je precej razdrta. 

Vidno je, da jo običajno krotka rečica večkrat poplavi.

 

 Nisva šla na vrh ker je bilo že pozno popoldne, midva pa sva imela še nekaj km pred seboj. 

Dviga se nad dolino, kjer je možno ob rečici tudi prenočevanje. 

Verjetno je poleti precej obiskana zaradi lahkega dostopa z zahodne strani.

Midva nadaljujeva s prečkanjem Atlasa do mesta Ouauizaght. 

To leži ob akumulacijskem jezeru in je obdano z živordečo pokrajino.

 

 Atlas se še nadaljuje vendar je visok le še okoli 2000 m.

 V teh dnevih prečkanja prelazov, sprehodov po grapah, malih kanjonih in prelazih sva zelo uživala.

 

To je drug svet gora, narave in ljudi.

 

_____________

Čez Visoki Atlas do Imi n Ifri in še dalje po Atlasu

 

Prečenje Atlasa sva opravila po cesti R307. Pred nama se je že lepo videlo visoko gorstvo.

Proti prelazu Tizi n Fedghat (2150 m) se je dobra cesta močno poslabšala.

Za prelazom pa sva ponovno videvala črede koz, ki pa so bile bolj plašne in so se hitro umikale s ceste.

Berberske hiše so običajno prislonjene v breg, vedno pa vsaj malo višje nad dolino,

 po kateri ob vsakem malo večjem dežju pustošijo hudourniške vode.

S prelaza sva se spustila v dolino na višino okoli 1500 m.

Čeprav je to ena izmed glavnih cest, so takšni nesanirani podori na cestišče zelo pogosti.

Osel je tudi v teh krajih zelo potreben pomočnik za prenos tovora ali ljudi.

Pokrajina pa se mi je zdela pravljična. 

V ozadju visoke gore, spredaj doline z vasmi, okoli pa rdečkasta barva kamenin.

Ko prečkaš en prelaz, se spustiš v dolino in nato se zopet dvigneš na drugi prelaz ali celo tretjega. 

Cesta je tu speljana večkrat do višine 2300 m.

Kmalu sva prispela v naselje Imi n Ifri, kjer je velik naraven most.

Stopnice so lepo speljane navzdol v sotesko, nato slediš rdečim pikam, 

ki med skalami pod mostom   pripeljejo ponovno do stopnic, po katerih se vrneš nazaj gor iz soteske. Pod mostom namreč teče rečica Oued Tissit, ki ob večjem vodostaju onemogoča prehod, 

zato je pot težje sledljiva tudi ob suši.

Pod stropom mosta pa se vrešče preletava ogromno ptic, predvsem golobov,

ki imajo za hobi nizko preletavanje in bombardiranje turistov.

Naju niso zadeli.

 

 Most je velik in res vreden ogleda.

Od tega naselja Imi n Ifri je še 40 km do znanih slapov Ouzoud waterfalls,

katerih pa si nisva ogledala. Niso bili v najini smeri,

 pa tudi nekako ni nama bilo iti stran s visokega Atlasa.

Pot sva nadaljevala s prečenjem po Atlasu po cesti RR302 v vzdolžni smeri.

Nekaj km za naseljem  je tabla z oznako, da so tu dinozavrove stopinje. Res so bile lepo vidne v steni.

V Maroku je več nahajališč teh stopinj, nekatere so prav velike. 

Midva sicer imava seznam koordinat večine njih a bova pogledala le tiste,

 ki so ob najini načrtovani poti.

Proti vasi Ait Blal pa sva opazila lepo vzdrževane terase zgodnje zelenjave in žit.

Domačini zelo skrbno posejejo vsako zaplato ali ravnico, celo ob cestah.

Cesta se je vila dalje na višini od 1500 m pa do 2000 m.

 Nadaljevanje poti po Atlasu bova načrtovala vsak večer sproti, 

ker ne moreva vedet kakšna bo cesta in koliko kilometrov bova lahko prevozila.

_______________

 

Od mesta Tata do Ourzazate

 

Pot: mesto Tata, po cesti RR116 do Igherma, Taliouine, Taznakht, Ourzazate

Oued Tata je v spodnjem delu resnično dolga in široka dolina, z obiljem dateljnovih  palm.

V gornjem delu pa se počasi oži.

Tako kot do sedaj, se tudi tokrat voziva po lokalni cesti mimo mnogih vasi, 

kjer ljudje živijo zelo skromno.

 Glavno prevozno sredstvo mnogih je osel, ki natovorjen premaguje dolge ceste in strme steze.

Pridne žene pa tovorijo velike bale zelenja, ki verjetno predstavlja krmo za živino.

 Na teh stranskih cestah sva videla veliko takih prizorov. 

Vsi ljudje pa so zelo prijazni, mahajo in pozdravijo, pri tem pa pogosto položijo desno roko na srce, 

kar pomeni prijateljski pozdrav. 

Tudi otroci se nasmehnejo in pomahajo. Do sedaj še nisva imela slabih izkušenj z nobenim domačinom. Dva fanta sta naju prosila, če ju lahko fotografirava ter jima nato pošljeva sliko na njun telefon.

Pred dnevi se je ena mladenka želela fotografirat z nama.

Rada vsem ustreževa vse, kar je v najini moči.

Dobrota in prijaznost sta nalezljivi lastnosti, to že dolgo veva.

Kot sva že vajena, se cesta nekajkrat spusti v doline in dvigne tja do 1900 m.

Opazovala sva vrhove Antiatlasa, saj sva se doma domenila, da se bova povzpela na kakšen vrh. 

Do zdaj nama ni uspelo; nekaj je kriv čas, nekaj pa to, 

da sploh ni videti kakšnih nadelanih poti ali izhodišč za hribe.

 Tudi moja aplikacija mi ni pokazala nadelanih poti tu, kjer sva se midva vozila.

Asfaltna cesta je bila velikokrat takole ali še bolj zožena, saj neurja odnesejo celo cesto ali asfalt.

Takšen znak, viden marsikje na skalnatih pobočjih, je simbol svobodnega življenja vseh ljudstev puščave. Tako so nama povedali domačini.

Berberske vasi pod slikovitimi pobočji so prava paša za oči.

 Zanimiva je bila tudi vmesna dolina pred Taliouinom, zelene barve,

 ki jo dajejo drobeči zeleni skrilavci.

Prevzela pa naju je tržnica v Taznakhtu. 

Čeprav je bil ponedeljek, je bila polna prodajalcev in kupcev. 

Taznakht pa slovi kot mesto preprog. Izdelujejo jih iz lana, agavinih vlaken in volne, kot nama je razložil trgovec v svoji prodajalni.

 Za naše pojme preproge niti niso drage. Občutno cenejše so kot sva videla v Turčiji.

Mesto Ourzazate pa je, kot vsa velika mesta, poln ljudi. 

Znano je po tem, da so tukaj postavljene kulise, kjer se je do zdaj posnelo veliko zgodovinskih filmov. Razstavljene so v muzeju. Nisva si jih ogledala. V mestu je veliko prodajalcev, 

ki včasih kar moteče vabijo v svoje trgovine. Mesto ima tudi veliko graščino, 

katero si trenutno ni moč ogledati zaradi obnove, ter staromestno jedro pod njo.

Midva pa sva poiskala miren prostor za nočitev blizu jezera Barrage Al Mansour Ad Dahbi. 

Dolgo ime za jezero ob Ourzazatu. Ob temu jezeru je dovolj možnosti ter prostora za prenočevanje. Redki domačini, ki so prišli mimo, pa so bili zelo prijazni.

Mirna noč polna zvezd in trden spanec sta nama povrnila moči za naslednje dni,

ko bova prečila Veliki Atlas.

__________