Grčija: Halkidiki, II. prst - Sitonija

 

Srednji prst polotoka se ponaša s številnimi plažami...

...in majhnimi obmorskimi mesteci.

Pred mestom Nikiti sva spet pustila prednost kozletom in kozam ter psom, ki so jih čuvali.

Plaža v okroglem zalivu pred Porto Koufo se je pojavila ravno ob pravem času, 

da sva se tu ustavila za kopanje in sončenje.

Do plaže pred mestom Nikiti pa vodi cesta le skozi ograjen predel, 

ki ga uporabljajo očitno le gosti turističnega objekta nad plažo.

Tega v Grčiji nisva vajena, saj so plaže tukaj po navadi dostopne za vse brezplačno.

V ozadju je gora Atos (2033 m) s prvega prsta Athosa, ki je namenjen le menihom.

Spodaj je tako imenovana Rajska plaža, ki zasluženo nosi to ime, zato domnevava, 

da je v sezoni vedno nabito polna.

Še en pogled na goro Atos, ki se resnično visoko dviga nad morjem.

Velikih, malih, peščenih in mivkastih...toliko je plaž, da se nama sedaj resnično ne dogaja drugega 

kot obiskovanje plaž in temu primerne aktivnosti.

Trenutno nama to odgovarja, saj uživava v še vedno toplem morju. 

In zato sva poiskala še samo najino plažo (na sliki zgoraj), nakrmila eno muco, 

ki se je vzela od nikoder in šla počakat naslednje jutro v mali borov gozdiček tik nad njo.

Le kaj nama bo naklonil jutrišnji dan?

 

________________
 

Grčija: Terme Loutra Eleftheron do polotoka Halkidiki

 

Po prehodu meje v Grčijo se je lepa cesta vila ob obali in midva tudi vse do starih term. 

Želela sva si jih ogledati, ker sva dobila namig, da bi utegnile biti zanimive.

Terme so zapuščene, cesta rahlo zaraščena ...

Zanemarjene stavbe so delovale na naju zelo morbidno. 

Tudi voda, ki je odtekala iz term, ni bila na prvi pogled videti privlačno.

Ko pa sva se malo bolj razgledala, sva odkrila dva lepa bazenčka

 z izredno močnim dotokom zelo tople vode.

Ni minilo pet minut, pa sva oba bazenčka že okupirala.

 Tako sva spet užila zdravilno in poživitveno termalno terapijo v dozah po lastni presoji

in kot pod navadi spet brez zdravniškega nadzora.

Kasneje sva poiskala še lep prostor za prenočevanje 

in v tem času je prispelo do term še precej domačinov.

 Izgleda, da je to njihova priljubljena točka, saj so se namakali še pozno v noč.

Midva pa sva drugi del termalne terapije opravila naslednje jutro preden sva se odpravila naprej.

V mestu Olympiada stoji tabla, da je tu rojstni kraj Aristotla.(antično mesto Stageira). 

Se nama je zdelo, da se spodobi velikemu mislecu izkazati spoštovanje, 

pa sva se ustavila in šla pogledat kaj je ostalo tam iz njegovega časa. 

Videla sva del obzidja starega utrjenega mesta, ostanke akropole, templja 

ter nekaj ruševin mestnih prebivališč.

 

 

Pot nadaljujeva proti jugu in se kmalu približava Halkidikiju, ki sva mu letos namenila obisk.

Polootok Halkidikija  je sestavljen iz treh prstov.

Prvi prst z vzhodne strani je Athos. Všeč so nama bile  prelepe  samotne dolge plaže.

 

Za vse je dovolj prostora, na eni strani dolge plaže za mesto Lerissos in Nea Roda,

 na drugi strani za nekaj vil in hiš, vmes pa za nas popotnike.

 

 

Potem spet naslednja plaža, pa še ena, pa še ena lepša ... in tako dalje.

 

 

Polotok Athos je nekoč davno sekal prekop, ki ga je dal prekopati asirski kralj Artakserx, ko se je neuspešno spopadel z Grki. Plovba okoli Athosa je bila takrat zelo nevarna, pa je svoje bojne ladje raje spravil v boj skozi prekop, ki je postal zato znan kot Kserksov prekop. 

Od prekopa po 2400 letih ni ostalo nič, ker je zasut.

 

 Kljub temu sva uspela ugotoviti, kje je potekal in na zahodni obali sva našla ustje kanala z delčkom kamnite škarpe, ki je utrjevala brežino.

 

Polotok Athos je znan predvsem po tem, da na njem živijo pravoslavni menihi v osami že od nekdaj, 

več kot 1800 let in je zaprt za javnost. 

Še vedno je tukaj dvajset samostanov visoko nad morjem v pogorju Atosa. 

Ogledajo si ga lahko le moški.

Pelješ se lahko le do mesta Ouranoupoli od tam dalje pa ne več.

 

Ostala večina polotoka je zaprta. 

V času najinega obiska je bilo mesto polno turistov ter med njimi veliko

 pravoslavnih duhovnikov z nahrbtniki.

Midva pa sva se raje odpeljala nazaj na najine mirne peščine.

Polna vtisov minulega dneva sva načrtovala prihodnje dni.

______________

Turčija: Od Troje čez Dardanele pa v Grčijo

Trojanski konj je gotovo najboljša in prepričljiva reklama za obisk Troje 

a naju kljub temu ni zvabil k ogledu njenih ostankov. 

Antičnih ruševin sva namreč videla že dovolj in z vstopninami sva prispevala kar precej €

  za ohranjanje antične dediščine. Pa sva se lepo odpeljala dalje.

Izmir je veliko mesto in sva kar nekaj časa vozila skozi domiselne cestne deteljice po tropasovni avtocesti z veliko željo, da se čimbolj enostavno prebijeva okrog njega. 

Sva si globoko oddahnila, ko nama je to tudi uspelo.

 Na sliki zgoraj in spodaj so še zadnja predmestja tega velikega mesta.

Med naselji pa so se vrstila bombažna polja...

...ter posamezna mesta, kjer sva spet občudovala lepo okrašene stolpnice. 

Niti ena ni bila enobarvna, če ne drugega so imele čipkast ornament na balkonih.

V Turčiji sva zadnjič prespala v mestu Ayvalik. 

Mesto je povezano z dvema otokoma z mostovi, pa sva na prvem otoku

 tudi midva našla prijeten prostor za prenočevanje.

Tako sva ponoči lahko gledala lučke na nasprotni obali v mestu. 

Še prej sva šla peš v mestno življenje (v lajf , kot pravijo naši otroci) in se sprehodila po mestnem korzu na obali, kjer se domačini družijo ob hrani in pijači. 

Tokrat se jim nisva pridružila in nisva dolgo ostala v mestu.

Ko sva se odpravila spat, je ob naju pripeljal avto z domačo mularijo. 

Glasbo so predvajali z vsemi decibeli, ki so jim bili na voljo in ni kazalo, da se bodo umirili.

 Kaj pa sedaj? Najine idile in mirne noči je bilo konec, nisva bila povabljena na njihov žur, 

pa tudi umiriti nama jih ni uspelo. 

Tako sva se ponoči odpeljala iskat miren prostor za novo prenočišče. 

Kmalu sva ga našla, pa je bil preostanek noči spet miren. 

Zjutraj sva sicer ugotovila, da je okrog naju izredno nasmeteno. Turčija sicer ni povsem čista dežela ampak to je bilo izven vseh turških normativov. Tudi to je Turčija.

Navsezgodaj sva se odpeljala čez Dardanele iz Azije na europski kontinent proti grški meji. 

Impozanten most čez preliv je bil odprt 18.03.2022.

(gornja fotografija je sneta z interneta)

Je največji viseči most na svetu. In res je poseben čuden občutek, ko se pelješ čez njega. 

Skupna dolžina mostu je 4,6 km. 

Za mostnino, ki jo sicer zaračunajo na evropski strani sva plačala 315 TL.

Na turško grški meji nisva čakala dolgo. 

Poleg kontrole obveznih dokumentov na treh mestih, so cariniki odprli le vsa vrata kombija in preverili, če ne voziva kakšnih ljudi. Najina Turčija se je tako zaključila. 

 

Je presenetljivo velika dežela. Domačini so zelo družabni, prijazni in gostoljubni.

Cene hrane so vsaj za polovico nižje kot pri nas. Tudi gorivo je cenejše. 

Veliko sva videla in doživela pristen stik z vzhodnjaško mentaliteto. 

Prijetno nama je bilo, zato se sem še vrneva.

_____________