Po prehodu meje v Grčijo se je lepa cesta vila ob obali in midva tudi vse do starih term.
Želela sva si jih ogledati, ker sva dobila namig, da bi utegnile biti zanimive.
Terme so zapuščene, cesta rahlo zaraščena ...
Zanemarjene stavbe so delovale na naju zelo morbidno.
Tudi voda, ki je odtekala iz term, ni bila na prvi pogled videti privlačno. 
Ko pa sva se malo bolj razgledala, sva odkrila dva lepa bazenčka
z izredno močnim dotokom zelo tople vode.
Ni minilo pet minut, pa sva oba bazenčka že okupirala.
Tako sva spet užila zdravilno in poživitveno termalno terapijo v dozah po lastni presoji
in kot pod navadi spet brez zdravniškega nadzora. 
Kasneje sva poiskala še lep prostor za prenočevanje
in v tem času je prispelo do term še precej domačinov.
Izgleda, da je to njihova priljubljena točka, saj so se namakali še pozno v noč.
Midva pa sva drugi del termalne terapije opravila naslednje jutro preden sva se odpravila naprej.
V mestu Olympiada stoji tabla, da je tu rojstni kraj Aristotla.(antično mesto Stageira).
Se nama je zdelo, da se spodobi velikemu mislecu izkazati spoštovanje,
pa sva se ustavila in šla pogledat kaj je ostalo tam iz njegovega časa.
Videla sva del obzidja starega utrjenega mesta, ostanke akropole, templja
ter nekaj ruševin mestnih prebivališč.
Pot nadaljujeva proti jugu in se kmalu približava Halkidikiju, ki sva mu letos namenila obisk.
Polootok Halkidikija je sestavljen iz treh prstov.
Prvi prst z vzhodne strani je Athos. Všeč so nama bile prelepe samotne dolge plaže.
Za vse je dovolj prostora, na eni strani dolge plaže za mesto Lerissos in Nea Roda,
na drugi strani za nekaj vil in hiš, vmes pa za nas popotnike.
Potem spet naslednja plaža, pa še ena, pa še ena lepša ... in tako dalje.
Polotok Athos je nekoč davno sekal prekop, ki ga je dal prekopati asirski kralj Artakserx, ko se je neuspešno spopadel z Grki. Plovba okoli Athosa je bila takrat zelo nevarna, pa je svoje bojne ladje raje spravil v boj skozi prekop, ki je postal zato znan kot Kserksov prekop.
Od prekopa po 2400 letih ni ostalo nič, ker je zasut.
Kljub temu sva uspela ugotoviti, kje je potekal in na zahodni obali sva
našla ustje kanala z delčkom kamnite škarpe, ki je utrjevala brežino.
Polotok Athos je znan predvsem po tem, da na njem živijo pravoslavni menihi v osami že od nekdaj,
več kot 1800 let in je zaprt za javnost.
Še vedno je tukaj dvajset samostanov visoko nad morjem v pogorju Atosa.
Ogledajo si ga lahko le moški.
Pelješ se lahko le do mesta Ouranoupoli od tam dalje pa ne več.
Ostala večina polotoka je zaprta. V času najinega obiska je bilo mesto polno turistov ter med njimi veliko
pravoslavnih duhovnikov z nahrbtniki.
Midva pa sva se raje odpeljala nazaj na najine mirne peščine.
Polna vtisov minulega dneva sva načrtovala prihodnje dni.
______________
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar