Pamukkale

Pamukkale so turški naravni park in dobesedno pomeni bombažni grad.

Resnično je zelo edinstven sprehod po njem.

Ko se približujeva mestu Pomukkale se belina v pobočju vidi že na daleč.

Vstopnina znaša 700 TL na osebo, za pohod po tem gradu je potrebno biti bos.

Vhoda sta dva, spodnji in zgornji in za moj okus se je bolje poslužiti spodnjega vhoda.

Dobro je da imaš s seboj tudi kopalke,

 saj je oktober tu lahko precej topel in se tako ohladiš v snežnobelih ponvicah.

Sedaj ko sva bila midva tu, je bilo le nekaj ponvic za namakanje.

Izgledalo je, kot da tudi tukaj primankuje vode, saj je bila velika večina bombažnega gradu suha.

Snežnobele ponvice so res nekaj posebnega, pravijo, da se pomladiš za kakšnih pet let, 

če se namakaš v teh termalnih vodah

 

Taki reklami pač radi nasedemo.

Pogled navzdol, obiskovalcev je bilo kar nekaj, če pa prideš zjutraj si lahko sam v teh ponvicah.

Je pa zjutraj kopanje bolj hladno, v oktobru gotovo prehladno.

Ko se sprehodiš po bombažnem gradu navzgor, se na vrhu razpostrejo ostanki oziroma izkopanine antičnega mesta Hierarpolis.

 

Razprostira se na zelo velikem področju.

Vstop je prost tudi za v muzej, kjer hranijo veliko sarkofagov, kipov ter manjših predmetov.

 

 

 

Staro mesto je res na velikem področju, dobro je ohranjen tudi teater.

 

 

Ko si ogledaš mesto pa se spustiš še nazaj po bombažnem gradu navzdol.

Ob sončnem zahodu sva počasi krenila navzdol.

Se še malo razvajala in namakala.

 

 Voda se s ponvic steka spodaj v jezerce kjer pa domuje velika jata glasnih gosk. 

Otroci jih krmijo in ni nobene table prepovedi krmljenja.

 Morda se ravno zaradi tega tako veselo in glasno množijo.

 Pamukkale so res vredne ogleda in svoje cene.

Jutri pa se premakneva do morja. Če se ne odločiva nocoj kako drugače.

____________________

 

Anatolija: Od Egirdirja do jezera Salda

 

 Iz mesta  Egirdir sva se odpeljala dalje proti Isparti. 

Pokrajina je tukaj še vedno rahlo gorata, vmes so  doline ter višji hribi gorovja Taurus.

V tem delu dežele so veliki nasadi jablan in hrušk prevladujoči.

Ob Črnem morju so bili kilometrski nasadi lešnikov, nato so sledila žitna polja in sedaj jablane. Sadovnjaki niso taki kot pri nas, so bolj vključeni v okolico in zgledajo bolj naravno.

V načrtu sva imela obiskati še staro mesto Sagalassos.

Leži visoko v hribih tam nekje okoli 1600 m nadmorske višine.

Zanimivo je to, da je bilo naseljeno že v neolitiku, nato so si mesto podajali v upravljanje različni zavojevalci dokler ga potres ni razrušil v 7. stoletju. Takrat so se preostali prebivalci odselili.

Mestece so znova poselili v 13. stoletju.

Sedaj so v mestu ostanki grških in rimskih ruševin nekatere so prav dobro ohranjene. 

Zaradi nedeljske turistične gneče nisva šla v notrajnost na temeljit ogled.

Bolj je nama bilo všeč ob jezerih mimo katerih sva se vozila,

 Burdur, Yarisli (tu domujejo pelikani, ampak jih nisva videla) ter Salda jezero...

...ki je najbolj privlačno očem.

Opazno je, da vsa ta jezera izgubljajo vodo in se manjšajo. 

Po najinih opažanjih je gladina vseh teh jezer nižja za približno dva do tri metre.

 

Jezero Salda je tretje najgloblje turško jezero in se nahaja v kraterju prastarega vulkana.

Ob obali se ponekod nalagajo magnezijeve usedline in zato so tam bele brežine, kar privlači pogled.

Za pogledat je res zelo zanimivo za kopanje pa ni...

... ker je obrežje blatno in obalni pas plitek daleč proti nevarni skoraj dvestometrski globini.

 

 

Zato sva raje udobno sedela malo višje nad obalo in uživala ob pogledu na barvit sončen zahod,

kar menda spada med viške potovalnih užitkov vseh popotnikov, ki kaj dajo nase. 

(kot da sončnih zahodov nimamo doma)

___________

Anatolija: Davraz Dagi ( Davraz gora, 2635 m)

Nad mestom Egirdir se dvigajo visoke gore masiva Tauros. 

Gledala sva jih in se odločala katero bi naskočila.  

Našla sva le izhodišče na Davraz Dagi, zato sva se odpravila tja.

Izhodišče za vzpon je v dolini Kayak Merkezi, ki nama je bila takoj všeč. 

Za okoli 900 m višinske razlike sva potrebovala dve uri in pol do vrha. 

Pot proti vrhu je speljana zelo naokrog, zato je trajala malo več kot sva pričakovala 

glede na višinsko razliko vzpona.

Pod pogorjem Davraza je tudi majhno smučarsko središče,

 smučarske proge pa so prav lepe indobro speljane.

Avto sva pustila na višini okoli 1900 m ter se pričela vzpenjati najprej po smučarski progi,

 nato pa le našla neoznačeno stezo za naprej.

Steza ni pogosto obiskana in tudi ni obvezna za vzpon, 

zato se pogosto izgubi in se kasneje spet pojavi.

 

Po strmem vzponu sva prišla na pašnike pod Davrazom. 

 

 Zagledala sva pastirski stan in pokukala v notrajnost, če je kdo doma.

Nikogar ni bilo videti, je pa še vse v funkciji, kot da je lastnik samo malo skočil ven.

 

Pot je nato zavila na širok greben.

Najprej sva prišla do opuščene in uničene radioamaterske točke z antenami in oddajnikom. 

Akumulator je žalostno sameval ob antenskih drogovih in jeklenicah.

Sledil je vrh Davraz Dagi ( 2635 m)

Na vrhu je tudi vpisna knjiga v lepi skrinji. 

Tako sva zvedela, da vrh ne sameva, ampak ga tu in tam le kdo obišče.

 

Zaradi močnega vetra sva se umaknila v zavetrje.

Vmes občudovala tele čedne kupčke rožic, ki pa niso za šlatat,

 imajo namreč polno majhnih bodic(preizkušeno)

Vmes sva še opazilo okostje ovčke, ki je bila očitno žrtev ene od gorskih zveri, 

kot so razodevali ostanki dlak poleg.

Sledil je sestop in pogled nazaj nama je povedal, da je tale Davraz Dagi kar razpotegnjena gora.

Ko sva se vozila nazaj v mesto pa sva zopet opazovala veliko elektrarno. 

Takih kompleksov, kot je ta na sliki, je bilo tri ali štiri.

 Tudi to je nama bilo novo in zanimivo. 

 

_________________

 

 

Turška jezera Beysehir in Egirdir

Ko se pelješ iz velikega mesta Konya proti JZ prečiš gorovje Taurus,

ki sega med 2000 pa do 2900 m v višino. Leži ob Egejskem morju od Pamukkale do jezera Van.

Tu sta tudi dva večja jezera . 

Prvo je Beysehir, ki pa je trenutno precej zarastlo z algami in trstiko in iz prve roke lahko povem,

 da so roji muh povsod kjerkoli sva se ustavila ob njem. 

Plaže za kopanje so le v mestu Beysehir in v campu malo dlje od mesta in vse je plačljivo. 

Je pa to ruralno okolje, kjer se pase živina.

Nato sledi drugo jezero Egirdir, ki pa je že na prvi pogled bolj privlačno.

 Ob dolgi peščeni in mivkasti plaži je dovolj prostora za kopanje in prenočevanje, 

najdejo pa se tudi drugi prijetni kotički. Smeti je tukaj manj, tudi muh ni toliko 

in voda je še vedno prijetno topla. Je pa ob obali daleč v notranjost plitvo le do kolen, 

pa zato plavalcem ni najbolj naklonjeno.

Ker je to jezero dovolj veliko, ob vetru udarjajo valovi v mivkasto plažo in dobiš občutek,

da si že na morju. In morja sva si res že zaželela, zato se zna dogodit, da bova kmalu tam.

 

______________