Veliki in Mali Rajinac (severni Velebit)

Pot: dom Zavižan, čez Buljevac in planino Jezerce na Veliki Rajinac in nazaj do ostankov crkve Sv.Anto, 

 Mali Rajinac, nato skozi Generalski dolac nazaj na Buljevac in Zavižan.

Načrt za današnji dan je bil vzpon le na Mali Rajinac. 

Do tja je dve uri hoda od Zavižana in lahko opraviš lepo enostavno krožno pot.

 Zdelo se nama je malo premalo za cel dan in sva si omislila še pot na Veliki Rajinac

 in vse povezala v lepo celodnevno turco.

Najprej so naju na poti presenetila snežišča, pa naju ne bi smela. 

V nekaterih kotanjah Velebita namreč sneg ostaja celo leto.

Po planjavah vodi lepa potka, ki občasno izgine,

 z njo izginejo tudi markacije, da je pot bolj zabavna.

Čudovito je biti del teh planjav, pogosto opaziš tudi takšne sledove,

 ki ti dajo slutiti, da te mogoče spremljajo in opazujejo avtohtoni prebivalci.

Pri križišču poti pri cerkvi sv.Ante se odločiva za nadaljevanje poti na Veliki Rajinac.

Pot vodi po veliki planjavi Jezerce...

... kjer se ponovno druživa s konji. 

Nekateri so željni najine družbe, večina pa se za naju ne zmeni.

Velikokrat morava gor in dol čer rebra in grape, včasih med vrtačami, 

nekajkrat po gozdnih cestah v tišini gorskih planjav.

Ljudi ne srečava in jih ne vidiva niti ne slišiva, kajti nikogar razen naju ni. 

Po štirih urah hoje pa najdeva tudi stezo za Veliki Rajinac (1667 m) in vstopiva v skalnat svet.

Razgledi so obsežni po nama nepoznanih vrhovih severnega Velebita. 

Z Rajinca morja ne vidiva. 

Od hribov spoznava le Veliki Kozjak, ki ga nameravava obiskati jutri. 

Prehojen skalni svet pod Velikim Rajincem...

...in na vrhu kjer skačeva s skale na skalo.

Sledila je približno ista pot nazaj mimo konjev, mimo vseh dolin, vrtač in gozdov....

...do planjave, kjer se markacije in potke čisto zgubijo, 

nato pa zagledaš  glavno pot za Mali Rajinac.

Mali Rajinac ( 1699 m)  je najvišji vrh severnega Velebita. 

Zanimivo, da je deset metrov višji od Velikega Rajinaca.

Verjetno so ju stari geodeti prvič narobe izmerili...

Na vseh vrhovih so tudi žigi in takšne škatle z vpisno knjigo. 

Tale tu že dolgo ni bila v uporabi, saj je bila celo vpisna knjiga gnila od "rje". 

Sledil je povratek preko Generalskega dolca do Buljevaca in nazaj do Zavižana.

Uživala sva na planjavah severnega Velebita, spoznavala nove poti, se izgubljala med vrtačami 

in odkrivala nove prizore ter razglede z vrhov. 

Imela sva le družbo lepih konjev in sledove medvedov. Nikjer nikogar. 

To je obraz Velebita, ki nama prija. 

Nekje sva prebrala, da ne osvajaš ti Velebita ampak Velebit osvoji tebe. 

Za naju to drži. Rada se vračava sem in naj tako tudi ostane.

__________________________

 

Zavižan (severni Velebit)

 

Pot: po vzpetinah okrog planinske koče na Zavižanu

Z jadranske magistrale se  v Sv.Juraju nameniva na Velebit po cesti za naselje Krasno. 

Kažipoti  naju vodijo do Babić Siće, kjer se prične nacionalni park Severni Velebit. 

Vstopnino pobirajo od 8h do 16h in sicer za nas seniorje po 60-tem je karta 4 eur do 31.maja. 

Velja tri dni. Od Babić Siće dalje vodi solidna makadamska cesta.

Pod domom Zavižana je veliko parkirišče, kar daje slutiti gnečo v poletnih mesecih. 

Zadovoljna sva, da sedaj gneče ni, saj je bilo poleg naju le nekaj obiskovalcev.

Vstopnino v v nacionalni park je pametno plačat, ker je kazen za ilegalen vstop zelo visoka. 

Za spoštovanje parkovnih uredb namreč poleg uslužbencev na vstopnih točkah skrbijo tudi redarji -  "rangerji",  ki patruljirajo v parku.

Okoli doma je na izbiro tudi nekaj krajših poti, ki sva jih do konca dneva preiskala. 

Med drugim je v bližini lepo urejen botanični vrt, vendar je sedaj tukaj še najzgodnejša pomlad,

pa gorske cvetlice še spijo.

Prvi vrh nad domom je Vučjak (1645 m), ki ga osvojiva kljub močni burji.

..Tudi razgleda ni kaj hvalit, saj se ne vidi daleč, 

je pa zato otok Krk videti mistično zavit v sprehajajoče meglice. Kljub temu uživava.

V burji se povzpneva še na Veliko koso (1622 m).

Sledil je še kratek vzpon na Balinovec, od koder sva se spet razgledovala po otokih severnega Jadrana.

Na gornji fotografiji je spredaj Goli otok, desno je Grgur ter levo del otoka Raba. V ozadju je Cres.

Bil je že večerni čas, zato sva zapustila hribe in šla h koči, od katere lahko občuduješ Jadransko morje, 

ter sončne vzhode in zahode. Čudovita lokacija, res!

Užila sva  še mimohod črede konjev, ki se prosto pasejo in vsako jutro ter zvečer naredijo mimohod,

 ko gredo na svoje pašnike na Jezercih.

Pravi užitek je biti takole v osrčju nekoristnega sveta, ki ti daje občutek divje svobode.

Zaspiva z zavedanjem, da naju čakajo lepi naslednji dnevi.

______________________

 

Osorščica

 

 Izhodišče: Nerezine na Lošinju

Čas: 1ura za 500 m višinske razlike, skupni čas 4 ure

Pred označeno stezo za Osorščico je tale zanimiv in poučen zapis. 

Osorščica je vedno privlačila mnoge, da so se povzpeli na njen vrh. 

Tudi naju je, ampak sva se vrsto let samo vozila ali jadrala mimo. 

Danes pa je prišla na vrsto, da si jo ogledava še od zgoraj navzdol.

Na začetku je pot zamejena levo in desno med suhozide.

Kasneje se spremeni v gozd na kamniti podlagi. Vedno mi je takšen izbor presenetljiv.

Proti vrhu je na izbiro več poti.

Prvi vrh je Sv.Mikula .(579 m)

Z njega je prelep pogled do južnega rta Malega Lošinja in ob dobri vidljivosti še dlje mimo Ilovika, 

do Premude, Škarde, Silbe in Oliba ...

Pot nadaljujeva po vrhu Osoršice do Televrina, najvišjega vrha ( 588 m).

Pogled nazaj na Sv.Mikulo ter Mali Lošinj.

Pri Televrinu sta še dve kraški jami, vendar precej daleč strmo navzdol; levo in desno.

 Nisva se spustila do njih, ker so naju preganjali deževni oblaki.

Pogled na otok Unije, najina priljubljena sidrišča, kadar sva plula v tem akvatoriju.

S Televrina ni razgleda, je gozdnat vrh. Pot pa se nadaljuje na Mažovo goro, 

kjer je planinska koča na 279 m in je odprta od 1.aprila do začetka zime.

Nisva se spustila do nje, ker naju je že lovil dež.

Na poti navzdol sva zopet občudovala prelepe bore, ki kljubujejo ostri burji.

Pogled na Punta Križo, znani polotok na Cresu.

 Kmalu sva bila spet sredi opuščenih vrtov in med suhozidi  in sva hitro, 

še pred pravim dežjem, prišla do avta. 

Potem  sva skušala najti trgovino, da dopolniva najino zalogo kruha in druge hrane. 

Nisva uspela. V Nerezinah se trgovina odpre šele ob petih popoldan,  v Osorju pa je odprta le do opoldne.

Ker nisva hotela lačna čakat do petih, nisva  imela druge izbire, 

kot da si v dežju postreževa iz najinih zalog, za katere pravočasno poskrbiva, da jih nikoli ne zmanjka.

Spet je bil to en lep dan in najvišji vrh Lošinja je bil končno tudi osvojen.

_______________________

 

 

Cres - mesto Cres

Cres 

Na poti proti Lošinju sva se ustavila v Cresu in se sprehodila v njem. 

Vreme ni bilo primerno za kaj drugega, saj je občasno deževalo in pihala je burja.

To je drugo največje mesto v creško-lošinjskem arhipelagu. 

Naseljeno je že od časov Liburnov, imenovalo se je Crepsa, pomembno pa je bilo zaradi dobrega pristanišča, naravnega okolja in bližine Istre. 

Največji pečat so tu pustili Benečani v 14. st.

 Beneški vpliv je dobro opazen na številnih cerkvah, palačah, mestnih vratih in stolpih,

veliko tega sva si ponovno ogledala na sprehodu po ozkih ulicah in stopnicah nama vedno privlačnega mesta.

Prespala sva ob vzhodni obali velikega zaliva, blizu morja. 

Naslednje jutro sva se odpravila dalje proti Osorju.

________________