Vrtaško Sleme

Pot: Mojstrana, Vrtaška planina, Vrtaško Sleme, Votlo Sleme, Mojstrana

Čas: okoli 8 ur

V planinah okoli Mojstrane še nisem hodila pa sem si izbrala Vrtaško Sleme. 

Z Mojstrane se prične strma pot navzgor. Strmina popusti pri Vrtaški planini.

Nad planino se pričnejo čudoviti razgledi na drugo stran doline Vrat.

Na pašnikih nad Vrtaško planino strmina dokončno popusti.

 Na tej planini  markirana pot preči pot PP2, ki pa jo je treba malo poiskati.

Čudovit je pogled na severno steno Triglava.

Na vrhu Vrtaškega Slemena - 2077 se odpre pogled na Kukovo Špico in Špik v ozadju.

Pogled na Karavanke - Kepo je takšen - prelep.

Ponoven pogled na čudovit Triglav.

Po grebenu z vrha sem šla še na Votlo Sleme - 2029 m.

Na Votlem Slemenu je pogled na ozadje Kukove Špice še lepši.

Sedaj pa navzdol na še vedno zelene planine.

Pot navzdol med macesni.

Vrtaška planina in zadaj Vrtaški vrh. Na tej čudoviti planini se velja ustaviti 

in uživati v razgledih na Triglav, na drugo stran do Karavank, ter vrhove okoli Kukove Špice. 

Res je čudovito tole Vrtaško Sleme.

Trupejevo poldne

Pot: Kranjska gora, Vošca,  Blekova planina, Trupejevo poldne, vas Srednji vrh.

Čas: okoli 9 ur

Pohod proti Trupejevemu poldnevu sem pričela v Kranjski gori in sledila navzgor eni od vlak, 

vse do avstrijske meje. Pot ob meji je ponekod lepo vidna ponekod pa  zaraščena z visokimi travami. Najprej se je prikazala velika travnata planina Vošca - 1737 m.(slika spodaj)

Sledila sem poti, ponekod sem jo izgubila, potrebno je bilo iti navzgor in seveda navzdol pa spet gor vse do Blekove planine -1747 m. Na tej planini je idilična lesena kočica in tu so se pričele tudi avstrijske markacije za Trupejevo poldne.

Blekova planina in v ozadju Obir.

Pred menoj se je že malo prikazal vrh.

Na vrhu Trupejevo poldne - 1931 m se je lepo videla moja prehojena pot po gozdnatem grebenu 

od Vošce do Blekove planine in sem gor.

Pogled na drugo stran na Julijce je bil čudovit.

Kot v vrsti so stali z desne: Mangart, na sredini je Jalovec. levo so Mojstrovke in njihov greben.

Blekova planina in Julijci v ozadju.

Vsakič znova je malo drugače.

Trupejevo poldne , vrh je levo in spodaj Celovška dolina.

Navzdol s Trupejevega poldneva pa vodi pot med čudovitimi macesni.

Macesni in macesni ter dolinice med njimi. Zgoraj je čudovito, 

spodaj pa se pot zaključi v ozki, strmi grapi, ki ni tako lepo prehodna, 

vse do vasi Srednji vrh.

Tu je bil zaključek moje prelepe poti.

_______________

Vitranc in Ciprnik

Pot: smučišče Kranjska gora, Bedančev dom, Vitranc, Ciprnik, Mojčin dom, 

jezero Jasna v Kranjski gori

Iz Kranjske gore sem izbrala pot mimo Bedančevega doma do Vitranca. 

Pot je precej strma vendar se hitro dvigneš na Vitranc.

Zaraščeni Vitranc - 1637 m.

Sledila sem potki vse do Ciprnika  - 1747 m. Z vrha je čudovit razgled na planiško skakalnico.

Nazaj grede sem na Mojčinem domu opazila takšen plakat z res lepo orisanimi vrhovi Julijcev.

Tale Vitranc pa je res precej strm. Takole gre pot navzdol.

Razgled na Prisojnik in Razor pa je bil čudovit,

Strmina ni popustila, kar navzdol in navzdol po takšnem svetu kot je na sliki spodaj. 

Tako je šlo navzdol  vse do jezera Jasna pri Kranjski gori. 

 In gorskega izleta je bilo zopet konec.

____________________

Od Krka do Ilovika, pa nazaj

Jesenski čas ponuja med drugim tudi prijetne dni za jadranje, 

ko se končajo dnevi glavne turistične sezone na Jadranu.

Zato sva bila vesela Ljuboševega povabila, da na morju skupaj preživimo nekaj dni.

Prvi dan smo pripluli do Punta in se vezali v tamkajšnji marini.

 Naslednji dan smo bili že na Iloviku. 

Noč je bila vremensko pestra. Sredi noči je pihal orkanski jugo z dežjem, 

ki se je v trenutku obrnil v močno burjo. Šele proti jutru smo mirno zaspali.

Zjutraj pa je bilo vse oprano, čisto, mirno in spokojno. 

Posadka je vestno opravila svoj jutranji ritual vključno s plavanjem, 

še preden se je utrujeni kapitan prebudil.

Naslednje dopoldanske urice pa smo družno preživeli na kopnem. 

Kapučino na rivi vedno prija.

Popoldne smo zajadrali proti Rabu vse dokler je bilo kaj vetra.

Pogled na staro mesto mi je še vedno lep, čeprav sem tukaj zelo domač.

Štirje mestni zvoniki so neme priče časa, ko je življenje tukaj potekalo bistveno drugače.

Privezali smo se na gradski rivi in obiskali naše najljubše lokacije v mestu. 

Tokrat smo imeli tudi prvo mirno noč.

Zadnji dan se je bilo potrebno vrniti do domače luke. V Mali Jani na Krku smo si privoščili še zadnje kopanje in sončenje, potem pa smo brez postankov vozili do cilja.

_________________ 

Zapotoški slapovi

Od koče Pri izviru Soče sva se odpravila še do Zapotoških slapov, 

preden sva se z najinih počitnic odpravila domov.

Saj sva že bila tu a sva jih želela še enkrat podoživeti in si za ogled vzeti malo več časa.

Odpravila sva se po strugi potoka in ob njej počasi navzgor.

Sproti so se nama odpirali lepi prizori ...

... ob katerih sva rahlo zastala, preden sva nadaljevala vzpon.

Pogosto je bilo potrebno previdno odplezati krajše odseke ... 

... ali pa si zmočiti noge, saj druge možnosti ni bilo.

Ker sva želela ohraniti suhe noge, sva napredovala malo počasneje in zelo previdno.

Tako sva napredovala vse do trenutka, ko nisva več zmogla naprej. 

Nekaj je vsekakor potrebno prihraniti za kdaj drugič. 

Gotovo se sem še vrneva, saj nama je tukaj zelo zelo všeč.

____________________________