Jelovec, Lanež, Raduha

Pot: Kosmačeve Rastke - planina Javorje - Jelovec - Lanež - Velika Raduha - planina Arta - planina Loka - Kosmačeve  Rastke
Čas: 8 - 9 ur
Višinska razlika: 1020 m

V jutranjem mraku sva najprej zagledala prestolnico vseh mravelj Kraljestva Raduhe.

Sončni vzhod naju je dohitel tokrat že pri lovski koči.

Takole lepo je zažarela simpatična koča v jutranjem soncu.

Škrlatne barve vseh odtenkov so se prelivale povsod okrog naju. Še en čudovit pokuk v novi dan.

Malo nad lovsko kočo sva našla neoznačeno stezico..., le kam vodi?.., po občutku sodeč bi lahko vodila na pl. Javorje.

Res je bilo tako. Planina je samevala, midva pa sva jo prečila rahlo navzgor.

 Zopet sva ujela za naju novo lovsko stezo pod prepadnimi stenami, ki naju je pripeljala do grebena Jelovca.

Na vrh Jelovca ( 1845 m ) sedaj  vodi dobro očiščena pot, še lansko leto ni bilo tako. 

Od pastirja, ki pase v letnem času na pl.Vodol, sva izvedela, da so to leto lovci prav lepo uredili potke med ruševjem. 

Srečali smo se na vrhu, kjer sva si privoščila prvi postanek in jutranjo malico.

Nadaljevala sva naprej po vrhovih pogorja Raduhe. Prvi je bil na vrsti Lanež.

Po vrhovih Male Raduhe lahko slediš bolj ali manj vidni potki med ruševjem.

Jesenska toplota na vrhu Velike Raduhe ( 2062 m ) je naju spet zvabila da sva uživala gor precej časa, 

preden sva se odpravila naprej po grebenu.

Kmalu je položnega grebena zmanjkalo, za plezarijo strmo navzdol do Pomola in Račkih vrat tokrat ni bilo možnosti.

 Potrebno se je bilo vrniti do avta, ki naju je čakal kjer sva ga pustila.

Sestopila sva preko planine Arta mimo Loke in nazaj do Kosmačevih Rastk. 

Pot po celotnem pogorju Raduhe od vzhodnega dela - Jelovca do skrajnega zahodnega dela je bila zaključena.

Od sončnega vzhoda pa do sončnega zahoda in še malo čez sva na polno užila vse radosti toplega zimskega dneva.

___________________________________

Storžič

Pot: Mače - Srednji vrh - Mali Grintovec - Bašeljski vrh - Storžič - Kališče - Mače

Čas: 12 ur (vključno z našimi odstopanji od označene poti)
Višinska razlika: 1530 m
Razmere: kopno; pot je ponekod malo ledena.

Naredilo se je petkovo jutro in lahko smo opazovali lepoto, ki jo ustvarjajo vlažne meglice v teh mrzlih dnevih. 

Sleherna vejica na drevju je bila namreč polna lepih belih kristalov.

Mi pa smo tiho stopali po označeni poti proti Srednjemu vrhu in prav kmalu zapustili dolinsko meglo. Sneženih kristalov na drevju ni bilo več, jutranje sonce je bilo že tako toplo, da so v nahrbtnik romale rokavice, kape in vrhnja oblačila.

V takšnih dneh je pogled navzdol čudovit in prinaša nepopisno zadovoljstvo ob misli, da smo ubežali turobnemu dnevu v dolini.

Lubadar je povzročil veliko sečnjo smrekovega gozda in posledično polno novih razritih vlak, pa smo zato zgrešili že tako redke markacije in smo tavali nekaj časa v smeri navzgor - levo - desno v tako imenovanem Hudičevem borštu. 

Sedaj tudi vem od kod mu tako ime.

Čez nekaj časa smo le ujeli pravo stezo za Srednji vrh  ( 1853 m ) in se ob luštni kočici na Dolgih njivah prvič malo ustavili.

Ozračje je bilo na vrheh kristalno čisto in razgledi seveda nepozabni.

V daljavi nas je čakal naš cilj Storžič.  Zaradi zamude pri iskanju prave poti smo bili malo skeptični 

ali ga bomo sploh še danes dosegli, ker je svetli del dneva sedaj silno kratek.

Podroben pogled na Kočne in Grintavec je pokazal, da tudi tam ni obilice snega.

Na Srednjem vrhu je sledil obvezen podpis v vpisno knjigo. Danes smo bili edini tu gor.

Kaj delajo na Krvavcu, ni bilo težko ugotavljati. Smučišča so bila lepo umetno zasnežena.

Pohodna palica ni dolgo počivala, steza se je vila dalje gor in dol po osončenih planjavah in pomrzlih grapah do Malega Grintovca.

 Nato zopet dol do Mačenskega sedla in zopet gor na Bašeljski vrh ( 1744 m ).

Še enkrat smo pogledali na našo najvišjo goro in že smo hodili dalje.  

S Bašeljskega prevala ( 1630 m ) pa je bilo potrebno samo še navzgor po čudovitem pobočju Storžiča.

Meglice v dolini so nam pričarale lepo kuliso ozadja.

Tik pod vrhom Storžiča si je nekdo postavil klopco, ravno prav obrnjeno proti dolini in zahodu sonca.

Proti vrhu je bilo samo še malo. Cilj bo dosežen!

Dolina pa še vedno v megli in nič ni kazalo, da se bo pred mrakom izgubila.

Na vrhu Storžiča  ( 2132 m )  je bilo kamenje pokrito s tanko plastjo kvalitetne zemlje, 

ki je verjetno nastala iz ovčjih in drugih živalskih  kakcev neštetih predhodnih generacij. 

Tudi sedaj je tukaj eno veliko stranišče, pa se sprašujem zakaj so eni vrhovi pokakani drugi pa niso? 

Dobra tema za kakšen nov doktorat iz področja psihologije črednega nagona in klinične veterine.

Kavke so nas prišle pozdravit in seveda vljudno zaprosit za kak grižljaj. Dobile so samo jabolka ampak so jih z veseljem pozobale. Skorbuta seveda ne bodo imele,  pa ne samo zaradi naših jabolk.

Čudovita toplota in sonček nad planinami je bil razlog, da se nam nikakor ni več mudilo navzdol. 

Me prav zanima,  komu bi se mudilo iz takšnih rajskih razmer?

Tole pa je pogled nazaj na našo prehojeno pot. 

Na koncu desnega grebena se vidi tudi koča na Kališču, kamor nas bodo dalje nesle naše noge.

Sončni zahod smo počakali kar na Bašeljskem prevalu in se soglasno odločili, da bomo v dolini odšli šele v temi.

Res ni kazalo zamuditi čudovitih prizorov in igre svetlobe, ko se je sonce poslavljalo.

Odločitev je bila prava. Dolgo smo uživali v pogledih na igro svetlobe, 

ki se je prelivala v vsem spektru toplih rdeče oranžnih odtenkov in barvala našo okolico.

Tudi pogled proti dolini ni bil več megleno mlečen ampak oranžno rumen. Veliko lepši je postal kot prej preko dneva.

Za dobro fotografijo se je včasih potrebno zelo potruditi, pa vseeno nimamo  garancije, da bo fotografija res dovolj dobra.

Lahko pa na dobro fotografijo čakamo bolj udobno, na primer takole.

Oranžni odtenki sončnega zahoda so bili res povsod, tudi na zimskih rjavih travah.

Doline pa so se končno malo le prikazale iz meglic.

 Nekaj kranjske dežele pa je še vedno ostalo v megli. Saj ni čudno.

 Lahko noč soncu in dober večer temi. Čakala nas je vsaj še dve urna pot v dolino po neznanih stezah.

Kmalu so se v gozdu videle le tri čelne svetilke, ko smo z opreznim korakom po slabih dveh urah res prispeli točno do ceste, 

kjer nas je čakal naš premražen avto. Bilo je lepo, zelo poučno in nepozabno.

Ojstrica

Pot: Podvežak - Molička planina - M.Ojstrica - Ojstrica ; nato proti Korošici in nazaj na M.Ojstrico in po Kocbekovi poti nazaj na Moličko planino in Podvežak
Čas: 8 ur
Razmere: toplo, nekaj manjših snežišč
Višinska razlika: 850 m

V dolinah je bilo pet stopinj pod ničlo. Pod planino Podvežak, kjer sem pustila avto pa je bilo pet stopinj nad ničlo. 

Obetal se je topel dan v planinah. Sončni vzhod sem pričakala nad planino in topli žarki so obsijali lepo pastirsko kočo.

Označena potka se prav lepo vije navzgor in čez kakšno uro hoje se prikaže lepo viden odcep proti Molički planini.

Sonce še ni ogrelo planine, medtem ko je pobočje Ojstrice že bilo videti prav prijetno osončeno. 

Tokrat sem zavila mimo stare Kocbekove poti še dalje mimo velike skalne luknje po lepo vidni potki okrog pobočja Ojstrice. 

Kmalu za ruševjem in skalnatimi previsi sem se usmerila navzgor proti grebenu Ojstrice in hitro zopet našla označeno Kocbekovo pot.

Mala Ojstrica - 2013 m je nedvoumno označena, ne moreš mimo, da ne bi zlezel še tja gor.

V dolini pa so meglice še vedno vztrajale.

Pogled nazaj na greben Ojstrice je pokazal, da sem prehodila že lep kos poti.

Še kratek pogled na severno stran - na Kopinškovo pot. Zgleda da po sneženju še ni bilo junaka, ki bi hodil po ledenih snežiščih. 

Je kar prav tako - je zgledalo nevarno.

Na vrhu Ojstrice ( 2350 m ) se je odprl veličasten razgled na Rinke in Skuto.

Med potjo proti vrhu je bilo potrebno tudi tukaj prečiti nekaj zamrznjenih snežišč. 

Samo eno se mi je zdelo nevarnejše, ker je bilo  strmo. Stopinje v sneg je namreč popoldansko sonce izlizalo, 

zdaj v jutranjem mrazu  pa so bile popolnoma zaledenele in nezanesljive.

 Na vrhu pa je bilo toplo, brez vetra in sonce je tako lepo grelo, da se za celi dve uri nisem nikamor premaknila.

 Nekaj planincev je medtem prišlo in odšlo, jaz pa sem še kar uživala v čudovitem gorskem raju. 

Časa je bilo še dovolj, pa sem nazaj grede še zlezla na greben proti Škarjam. 

Na drugi, severni strani Škarij se je prikazalo ledeno snežišče, ki se ga brez cepina in derez ni dalo prečiti.

Pot navzdol je bila ozaljšana s toplimi sončnimi žarki, ki pa so bili še toplejši če si gledal preko njih v zamegljeno dolino.

Tokrat sem zopet hodila samasama.

Sonce se je ujelo na vrh Dedca. Na poti navzdol proti Korošici sem še enkrat zavila levo, prečila pobočje ter se vrnila nazaj na greben Ojstrice in nato po Kocbekovi poti navzdol do stare Kocbekove koče. Krog je bil zaključen.

Sonce je zašlo,  prikazala se je luna, rogovila drevesa jo je za trenutek zadržala. 

Le koga bo nocoj in prihodnje dni nosila?  Vas, mene, tebe ...?  ...bomo videli.