Kokrška in Jezerska Kočna

Izhodišče:  dolina v Koncu - spodnja postaja tovorne žičnice na Kokrško sedlo

Pot: Kokrško sedlo - Ovnove čeri -  Dolci - bivak pod  Kokrško Kočno - Kokrška Kočna - Jezerska Kočna - Dolška škrbina - Grintovec - Kokrško sedlo -dolina v Koncu

Čas: 13 ur

Višinska razlika: 1800 m

Pot na Kokrško sedlo se iz doline kar vleče, vsaj jaz nisem preveč navdušena nad njo.

Pri Cojzovi koči na sedlu pa je svet lepši, ponudba postane " all inclusive".

V jutranjih urah je pri Cojzovi koči počivalo že kar nekaj pohodnikov, vsi so se odpravili proti Grintavcu, midva pa sva na Ovnovem čiru skrenila na pot proti Kočni. Razgledi na doline so bili prekrasni, pot je po strmih travnikih vodila malo navzdol do prelepe travnate dolinice - Dolci. V tem tihem planinskem svetu so bili najini edini spremljevalci gamsi.

Z Dolcev je čudovit pogled na bivak pod Kokrško Kočno. Za bivakom se prične pot vzpenjati po melišču navzgor 

in kaj kmalu preide v skalnat svet, ki vodi samo navzgor in navzgor do vrha Kočne. 

Pot se že tu izgubi, vsak si mora najti svoje stopinje navzgor. Varoval v začetku ni, oprimki so dobri, 

proti vrhu pa je smer zopet opremljena z jeklenico.

Na Kokrški Kočni - 2520 m so meglice zakrivale in odkrivale  čudovit gorski svet. 

V ozadju se v meglicah skriva Jezerska Kočna - najin naslednji cilj.

Jezerska Kočna  s te strani izgleda zelo krušljiva. Vrh pa je tokrat že zaseden.

Na vrhu Kokrške Kočne pa je prostora v izobilju. Sama sva tukaj, nikogar ni, ki bi ogrožal najino sladko samoto.

S Kokrške Kočne vodi varovana pot malo navzdol, malo gor, malo počez. 

Takole nazaj sva gledala na Kokrško Kočno, kjer sva bila pred pol ure.

Jezerska Kočna - 2540 m je zelo razgledna, toda gor je izredno malo prostora, 

celo skrinjica z vpisno knjigo je zato nameščena nekaj metrov pod vrhom.

Z Jezerske Kočne je sledil spust, ki je nudil lepe poglede v skrivnostne globine.

Grintovec- najin naslednji cilj se je občasno prikazal izza oblakov. Tudi Mlinarsko sedlo se je odkrilo v ozadju.

Kamnite kepe na grebenu pod Kočno so mi porodile asociacijo na sladoledno kupo, ki bi tukaj še kako prijala!

Skozi tole špranjo ne gre zlahka., a druge poti ni. Nahrbtnik mora iti sam skozi kakor ve in zna.

Potem pa je lažje. Ta čudoviti planinski raj nudi vse kar potrebuješ  visoko gori nad dolinami.

Mimo Dolške škrbine po slikovitem svetu pohajamo dalje še vedno lahkih nog.

Veter je pripodil meglice in jih zopet odpodil, vmes pa so nastali takšni čudoviti "pokuki" v dolino ali pa na kakšen vrh.

Dolška škrbina - 2270 m je res škrbasta v vsej svoji skalnati lepoti.

Rožice so si izbrale tole rdečkasto kamenino za svoj obstoj v gorskem svetu nad 2000 m. Že vedo zakaj.

Z Dolške škrbine je potrebno zopet navzgor na Grintovec, "kot na zvonik katedrale v Ulmu" je bil Lojzov komentar. 

Tokrat se mu palice ni več ljubilo pospraviti na nahrbtnik

Tole pa je pogled na lepši del najine prehojene poti. Levo je Kokrška Kočna nato vodi pot po škrbinah na Jezersko Kočno

 ( špičke  v sredini desno), ter nato navzdol do Dolške škrbine.

Vrh Grintavca - 2558 m so kot običajno preletavale vedno lačne kavke. Malo sva jih tudi midva nakrmila.

Na Grintavcu si je nekdo ogradil krasen kotiček za počitek. V ozadju med meglicami se vidita obe Kočni.

Prelep skalnat svet v Kamniško Savinjskih Alpah:  levo Skuta, Turska gora, zelena Brana ter Planjava in Ojstrica v ozadju.

Sonce je tako lepo grelo, da se nisva mogla odreči počitku nad in pod oblaki.

Pot sedaj vodi samo še navzdol mimo Kokrškega sedla do najinega izhodišča v Kamniški Bistrici. Še en pogled na Kalški greben in Kalško goro in že je bilo potrebno za danes zapustiti rajski gorski svet. Jutri bo spet nov dan in nove ideje bodo prišle na plan.

Krofička

Krofička: 2083 m
Čas: okoli 6 ur
Pot: Logarska dolina-Klemenča jama. Sredi Kopinškove poti na Ojstrico se levo odcepi neoznačena stezica proti Krofički.
Razmere: sončno in toplo.

Že več let sva gojila željo, da se povzpneva na Krofičko enkrat tudi po lovski poti s sedla pred Ojstrico.

Končno sva tudi to željo uresničila.

Našla sva neoznačeno stezico za na Krofičko, ki se odcepi s Kopinškove poti na Ojstrico. S te steze se kmalu preide v gruščnato pokončno grapo. Iz grape pot zavije desno. Sledi nekaj izpostavljenih skalnih mest, ki so zavarovana s staro jeklenico. In že sva se znašla na čudovitem Zadnjem travniku pod Krofičko.
To je najin novozakupljeni apartma, ima razgled skozi nova okna,
ima mehko ležišče...vse naokrog pa čudoviti planinski raj.

Kaj ni prelepo? Znano vprašanje, ki si ga neprestano ponavljam.
Meglice so se prerivale nad Rinkami, desno je Mrzla gora, levo je Turska gora, spodaj pa dolina s slapom Rinka in Okrešljem.

Nasproti naju na drugi strani Robanovega kota, sta samevala Veliki vrh in Velika zelenica.

Na čudovitem Zadnjem travniku se je pot zopet čudovito izgubila in kaj sedaj? Nebesno znamenje kaže, da tale pot ni čisto prava.
Torej bo treba naravnost navzgor pa potem malo desno, pa tako nekako naprej.
Saj bova našla prehod; redko se zgodi, da ga ne najdeva in se morava vrniti.

Nekaj glasov se je slišalo s poti na Ojstrico nasproti naju, midva pa sva uživala v samoti, saj stezice ni bilo več, ljudi pa tudi ne.

Malce predaha med iskanjem prehodov za na vrh sva si privoščila in nekaj dela s poziranjem je tudi bilo...

Rožice so bile vse okrog naju, pa sva marsikatero povohala in fotografirala.

Končno sva prilezla na vrh Krofičke - 2083 m,
 tam pa je že bilo nekaj pohodnikov, 

ki so si raje izbrali "normalno" pot za na vrh.

Malica na vrhu, doline pod gorami, je lahko še kaj lepšega?

Sestopila sva po markirani poti navzdol do Klemenče jame. Pot je senčnata, po severni strani gore, bila je mokra in spolzka. Zato se nama je spust zdel dolg. Pot se je vlekla, vendar se s tem nisva obremenjevala.

 

 V dolini pa nama je slap Palenk s čudovito toplo vodo priskrbel krasno kopanje in lep zaključek izleta. Je lahko kje še kaj lepšega?

_____________________________

Burja ne popušča

Že drugi dan ob hrvaški obali piha močna burja.

 Vročinski val je izginil takoj po prvih sunkih burje, ki je ponekod orkanske moči; 60 do 90 vozlov piha.

Tudi na Krku je težko najti zaklon pred njo.

V Šilu udarja s celo močjo preko Vinodolskega kanala, kjer se rojeva.

Na rtu Sv. Maraka je burja še močnejša.

Plaža ob kempu sameva, če odmislimo redke sprehajalce psov, ki so tukaj po čutu dolžnosti.

Morje se peni in zaganja moker veter daleč v notranjost otoka.

 Če želiš ostati suh, ni dobro hoditi preblizu obale.

Sredi rta so ostanki prastare cerkvice, verjetno iz V. ali VI. stoletja.

V Vrbniku pa burja udarja res z vso silo.

Zadovoljna sva, da sva to burjo doživela na kopnem in ne nekje sredi morja,

 kot je bilo že nekajkrat v preteklih letih.

Burja očisti misli in srce. To pa ima ceno.

______________________

Ojstri vrh

Izhodišče: s ceste nad Lučami pri kmetiji Sedeljšak
Čas: okoli 8 ur
Razmere: sončno, toplo, nekaj snega v grapah na poti

Tokrat se nisva mogla upreti povabilu na malo znani Ojstri vrh. Vedela sem, da so ga naši hribovski prijateli - ljubitelji brezpotij  že raziskali in vedela sem, da bo pot zopet nekaj posebnega. 

Tako sva se pridružila skupini ter dobila nalogo, da hodiva zadnja in da nobenega udeleženca ne izgubiva. 

Nad Lučami pod kmetijo Sedeljšak smo zapustili avtomobile in se ozrli navzgor. 

Tja gor do sedla nas bodo vodile skrite in redkim srečnežem poznane stezice.

Strmo navzgor, pa počez mimo skal, so nas popeljali Janez, Milan ter Zlatko.

Med starimi drevesi nas vodi neuhojena, komaj opazna pot vedno višje in višje.

S pobočja Ojstrega vrha se je pokazal zahodni greben Raduhe. S tega mesta je Raduha res krasna!

Med macesni tik ob steni je prehod za vzpon na Ojstri vrh.

Takole divji in nepristopen svet je tod naokrog.

Ojstri vrh - 1373 m se ne more ponašati s svojo višino, 

zato pa se lahko ponaša s čudovitim razgledom in neokrnjeno divjino povsod okrog.

Na sosednji vrh nasproti Ojstremu vrhu tudi ne vodi nobena steza, ampak moraš utreti svojo pot med cvetočimi avriklji.

Čudoviti gorski svet vseokrog vabi oko, da se zazre in odpočije.

Tako smo na Ojstri vrh in naše kolege gledali s sosednjega  špička, ki verjetno še nima imena.

Vedno čudoviti avriklji so zadovoljni s krpico zemlje v skalnatih razpokah. Nikoli se jih ne bom mogla nagledati.

Pod Ojstrim vrhom se nahaja jezerce Jezartica. 

Že dolgo nisem videla tako neverjetno ostrega odseva okolice v jezeru. 

Odtis nebesne modrine v jezeru se je odseval od zelenih dreves.

Ob jezercu se je skril "bambi". Očitno smo presenetili mamo srno, ki je naročila mladičku naj se takole potuhne ter čaka, 

da  se "nevarnost" umakne. Res ga nismo vznemirjali, ampak smo se hitro oddaljili od njega.

Še in še bi hodila sem, tako čarobno področje je tukaj.

Pot smo nadaljevali proti Poljški planini. V ozadju sta se še nekaj časa videla naša osvojena vrhova.

Tudi mimo stare podrte Lučke koče smo šli.

Nadaljevali smo pod Poljško planino na Smrekovec in na označeno pot na planino Ravne.

Sledil je malo daljši počitek, saj se nam v dolino ni prav nič mudilo. Fotoaparat je ujel tudi meditacijo z lepim gorskim ozadjem.

Sledil je le še spust med cvetočim resjem in telohi strmo navzdol do izhodišča.

A ostal je trajen spomin na divji skalnat svet avrikljev ter nevidne stezice naših planin.

Takole pa je garmin ( Lidijin) zbral statistiko naše poti.