Snežnik ali odprava na poti z morja domov

Ugotovila sva, da imava danes še nekaj časa, pa zato lahko poiščeva še pot na Snežnik. Morda se sliši čudno, a v vseh teh desetletjih, ko sva se veliko potikala po hribih, je Snežnik ostajal kar naprej tisti hrib, za katerega sva vsakič, ko sva se vozila mimo, vedno omenjala: Enkrat pa bo treba it tudi tja gor. In danes sva sklenila, da iz Ilirske Bistrice poiščeva pristop do njega. Naslednjič pa zgleda, da bova res šla tudi na vrh.

Po lepi asfaltni cesti, ki se neopazno vzpenja s prijetnim vijuganjem med gozdnatimi kraškimi vrtačami, sva se kmalu znašla na ravno prav zasneženi makedamski cesti, ki naju je pripeljala na velik parkirni prostor pred kočo Na Sviščakih. Od tod je še dve uri do vrha Snežnika, približno toliko pa je tudi bilo do konca svetlega dela dneva, zato sva sklenila, da tudi tokrat ne bova šla na vrh, bova pa se povzpela malo višje in se še pred mrakom vrnila do avta. Tako sva se povzpela na hrib, za katerega je na tabli pisalo, da je z njega lep pogled na Snežnik. Razgleda si seveda nisva obetala, saj se je nebo občasno zastrlo s težkimi oblaki, ki so zemljo občasno blagoslavljali z rahlim rosenjem in sneženjem.

 Malo pred mrakom sva se že vračala proti dolini. Vožnja po spolzki sneženi cesti je bila prijetno počasna, zato sva si lahko mimohiteče gozdnate dolince in vrtače ogledovala še iz druge strani kot prej pri vzponu. Tukaj je večinoma lep bukov gozd, ki je seveda pozimi brez listja in zato ne more prikriti svojih skrivnosti pred najinimi preiskujočimi pogledi. Občasno se pojavijo tudi takšne zanimivosti, da je potrebno ustaviti in si jih pobliže ogledati.

Pa tudi kakšno slikco je potrebno narediti. Zna se zgoditi, da  bodo fotografije zbledele kasneje, kot najin spomin. Kdo bi vedel, kako bodo ti posnetki zgledali čez kakih petdeset let.

 Ko se je  nebo za trenutek odprlo, sva uzrla še zadnjič danes veliko sončno kroglo, ki je bila večino dneva skrita najinim očem.

 Za slovo pa se je pokazala res v vsem svojem sijaju.

 Na nebu so se prelivale tople barve svetlobe, ki je pred najinimi očmi pešala, dokler ni popolnoma ugasnila.

 Še zadnji burni izliv svetlega dneva, potem pa je vse zamrlo. Tudi midva sva bila kmalu za tem v dolini. In po dveh urah nočne vožnje sva bila doma. Na vrata je že trkal poslednji letošnji teden. Ali bo prinesel še kaj lepega?

Morje pozimi

Mogoče zgleda, da pozimi na morju ni kaj početi. Pa temu ni tako. To je čas, ko lahko obiščemo kraje, ki v poletnih vročinah niso niti slučajno obljudeni.

Je pa tudi čas, ko imajo ovce dovolj paše, čeprav se morajo občasno pogreti na toplem asfaltu od koder sva jih nehote pregnala, ko sva se bližala najini točki, kjer sva se za letos poslovila od morja. Ampak januarja 2012 bova gotovo spet tukaj, pa čeprav bo morda zelo mrzlo in bo pihala orkanska burja. Tudi v tem je čar morja, ki venomer spreminja svoj obraz.

Paški Kozjak

Zapadel je sneg! Hura! Kam ga greva gazit?

Na Paški Kozjak! Lepo po cesti, kot se spodobi za najina leta. Z roko v roki, brez naglice.

Pogovarjava se. O tem in o onem. O idejah, načrtih in obveznostih. Cesta je dolga in presenetljivo prometna. Srečujeva znance, sodelavce in tiste, za katere ne veva točno od kod se poznamo.

Ko zavijeva proti vrhu, sva sama. Opazujeva drevesa, ki so se letos opremila z belo črto po sredini debla.
Zelo 'inn', ni kaj. V naravi pogosto doživimo kaj novega, presenetljivega, zabavnega in osupljivega. Včasih tudi kaj spregledamo, ko smo z mislimi drugje.

Pogled z vrha ni več tako čist in jasen, kot je bil verjetno celo dopoldne, ko sva bila še v dolini. Iz minute v minuto je bila vidlivost slabša. Jutri bo spet snežilo; morda celo danes ponoči.

Pokrajina je umirjena.  Ugotavljava, kako zelo se je marsikaj spremenilo v zadnjih letih. Tisto kar se vidi in še posebej tisto, kar nekateri občutimo. Nekajkrat še pogledava naokoli, nato pa navzdol v Dolino. Jutri je nov delovni dan.

Predbožično jadranje 2011

Spet smo se zbrali, kajti leto je naokrog. Dobrih petdeset jadralcev na enajstih jadrnicah in vsi s trdnim namenom, da prejadramo načrtovano pot v ugodnih ali neugodnih vremenskih razmerah; kakršne pač bodo. In da se na tej poti seveda med sabo pomerimo, da vidimo koliko smo v enem letu napredovali v jadralskem znanju.
V ta namen so bile letos predvidene tri etape. Vrsar - Premuda, Premuda - Susak in Susak - Veruda.
Prvo etapo smo štartali v sredo ob poldesetih zvečer. Kmalu po štartu smo se rakropili in se vsak po svoje spopadali z valovi in vetrom, ki se je ponoči spreminjal od močne burje do  rahlega severozahodnika. Jutro nas je dohitelo nekje sredi Kvarnerja. Nikogar ni bilo okrog nas. Sami samcati sredi širnega morja.
Malo pred mrakom smo dosegli Premudo in se privezali v mali mandrač v Krijalu. Sledila je večerja 'ispod peke' ob kateri so potekale analize jadranja v prvi etapi v stilu 'kako bi bilo, če bi naredili z jadri tisto, kar smo mislili, pa nismo naredili, ker...'. Utrujenost po dolgi in naporni etapi je pripomogla, da smo se večinoma že pred polnočjo odpravili spat.
Noč je bila zelo nemirna, ker je začel pihati zelo močan jugo, ki se je proti jutru obrnil na jugozahodnik. Večina nas se ni uspela dobro naspati med nabijanjem valov, škripanju jamborov in pripon, drgnjenju bokobranov, tuljenju vetra in valjanju ladijskih trupov.

Jutro pa je bilo lepo; sicer pa sveže in še vedno zelo vetrovno. Oblaki juga so se za trenutek toliko razmaknili, da smo skoraj videli sonce. Bilo pa je tudi takoj popolnoma jasno, da bo naslednja etapa do Suska hitra in naporna.

Ker je do Suska le kratka pot, se nam s štartom ni mudilo. Po obvezni kavi in nujni jutranji toaleti je še preostalo dobri dve uri časa, ki smo jo nekateri izkoristili za sprehod. Pa preveriti je treba, če je na otoku kaj novosti...

Prevoznih sredstev je tukaj bolj malo. Avtomobili za domačo otoško rabo so večinoma neregistrirani. Najbolj priročni in uporabni so tile mali traktorčki, ki poleti prevažajo turistom prtljago od trajekta po strmi cesti gor v vas. Ne glede na majhnost pa so zelo glasni v kričeči tišini otoškega vsakdana. Ko je Izi v akciji, se ga sliši po vsem otoku.

Tako pa pogosto izgleda zimsko otoško tihožitje: star zarjavel vitel, snežno bela pasara in neregistriran zarjavel avto v senci oleandra.

Jadranje do Suska je bilo podobno napornemu rodeu na nepredvidljivem mustangu. Po slabih treh urah pestrega jadranja smo bili vsi privezani v malem mestnem mandraču.
Kako všeč mi je ta otoška idila! Ozke uličice, ki nepredvidljivo prehajajo ena v drugo. Vsakih par metrov nova modra impresija, nov pogled in novo prijetno razodetje.

Ker pa so svetli deli zimskih dnevov v decembru zelo kratki, sem se čimprej napotil z brisačo proti 'moji' mali plažici, da se malo očedim in osvežim.

Kmalu sem prispel do točke, ki je že nekaj let dovolj solidno opremljena za udobno in kvalitetno opazovanje severozahodnega obzorja.

Tudi moja plaža se je že prikazala. Morje pa je bilo za ta čas še zelo toplo, kar je zalivu dodalo uporabno vrednost do te mere, da sem se vrnil semkaj tudi naslednje jutro.

 Na obzorju pa Srakane, Unije ter Lošinj z Osorščico in malimi otočki, ki diskretno skrivajo lepe kotičke za poletna morska potepanja.

Susak smo zapustili v soboto ob devetih zjutraj. Pihal je soliden zahodnik, ki nas je ponesel preko Kvarnerja na belih krilih hitrih lepotic. Potem pa se je skoraj ustavilo. Veter je začel pihati iz severozahoda, mi pa smo pričakovali, da se bo obračal proti jugu, zato je bilo treba izvesti še nekaj dodatnih manevrov, preden smo Kvarner zapustili in se skrili pred njim na zahodni obali Istre. Do Verude je veter večkrat popolnoma pojenjal in nas skoraj prepričal, da z jadri ne bomo uspeli pravočasno doseči cilja. Komaj nam je ratalo!
Regata je bila s tem dejanjem za nas že uspešno zaključena.
Zvili in pospravili smo jadra ter se do Fažane potegnili z motorjem. Tukaj smo razglasili rezultate in prediskutirali vso dogajanje na letošnjem jadranju.
Preden je vstalo nedeljsko jutro, smo nekateri že bili na poti domov. Mi v Červar, eni celo v Split. Zadovoljni da smo bili letos spet tukaj, spet skupaj; da smo jadrali, da smo spet boljši...

Kdor to bere naj razume ali pa vpraša...

Smrekovec in gora Oljka

Izhodišče: Sp.Brložnik

Vreme vedno je in tudi danes je bilo. Nad deželo Kranjsko so lebdeli temni oblaki, vsaj s Smrekovca se je videlo tako.

Šaleški dolini se ni godilo nič kaj dosti bolje.

Edino na travnate ravni Smrekovškega pogorja  je občasno posijalo sonce in to vse tja do Krnesa.

Tudi Uršlja gora ni imela oblačne kape. Jo je verjetno razpihal veter, tako kot tu.

Pot na Smrekovec je še vedno krasil tale naravni skalnjak.

Na kraju te poti pa se odpre tale čudovit pogled na travnike med zg.in sp. Brložnikom. Tokrat so bili seveda obarvani v jesenske rjave barve. Še malo pa se bodo bleščali v snežni belini.

Ampak sončni vzhod je bil danes vseeno viden, tako za kratek čas in to z gore Oljke.

Koča na gori Oljki je v zgodnji jutranji uri že imela odprta vrata

Grintovec in bivak

Izhodišče: Žagana peč

Sončni vzhod sem zamudila tako zelo, da sem ga opazovala od spodaj navzgor. Kljub temu so barve veličastnih gorskih sten obsijane s prvimi sončnimi žarki popolnoma vredne  zgodnjega jutranjega vstajanja.

Nad Kokrškim sedlom se je odprl pogled na zamegljeno deželo Kranjsko....

Z vrha Grintovca tokrat nisem gledala popolnoma sama. Kljub rani dopoldanski uri nas je bilo gor že par  hribovskih uživačev.

Tudi Krvavec, se je že dvignil iz megle.

Za Krvavcem so vidni vrhovi Storžiča, Kočne in še bolj zadaj očaka Triglava s skoraj vsemi Julijci.

Res je bolje biti tu gor kot tam spodaj.....razen, če še spiš in se tega sploh ne zavedaš.

Storžič v vsem svojem sijaju.

 Kamorkoli pridem, vsi nekaj hočejo od mene. Nekaterim se ne da ustreči, drugi z mojo ustrežljivostjo niso zadovoljni. Te kavke pa ni bilo težko zadovoljiti. Mali grižljaj jabolka je bil dovolj, da je zadovoljna odletela.

 Ko takole gledaš navzdol kočo na Kokrškem sedlu, se vedno znova začudiš, kako je lahko nameščena na tako ostrem grebenu.

Sonca še nisem imela dovolj, zato sem zavila še skozi Mala vratca proti bivaku pod Grintavcem.

Pot na Grintovec je bila kopna, na tej osojni legi proti Skuti pa so ostala tri pomrznjena snežišča, ki so se razlezla preko uhojene poti. Dereze sem sicer imela s seboj ampak se mi jih ni dalo natakniti za teh nekaj metrov. A občutek pod nogami je bil zelo nesiguren, ko sem prečila zmrznjeno snežišče, zato bi bilo bolj pametno, da bi se malo potrudila zaradi lastne varnosti.

 Bivak  se je sicer kmalu prikazal, a je trajalo, da sem ga dosegla.

Turska gora, Kotliči, Brana, Planjava in Ojstrica v ozadju.

Skozi skalno okno se vidi do meglene doline.

Skuta

Vreme v letošnji jeseni je nam pohodnikom zelo naklonjeno. Ponuja se nam veliko sončnih dni. Samo postreči si je treba z njimi.

Cojzova koča na Kokrškem sedlu je bila zaprta, vetrnice pa privezane z vrvjo. Ne bo toplega čaja ob šumenju nastajajoče elektrike.

In nato nazaj v meglo  strmo navzdol.....

Ker toplih dnevov še ni konec, se že veselim naslednjega izleta.