Kredarica v petek

Izhodišče: Kovinarska koča v Krmi
Čas hoje: 5 ur in še 3 ure za Mali Pršivec

Zaželela sva si, da se zopet povzpneva na Kredarico pozimi tako kot pred približno 25 leti. V tistih časih Kredarica še ni bila tako obiskana kot sedaj.. Seveda je bila oprema drugačna pa tudi informacij o razmerah na poti je bilo bistveno manj. Poleg tega pa tudi koča pozimi ni bila oskrbovana. In v takih pogojih nas takrat ni bilo veliko, ki bi pozimi opravili tak vzpon.

Vremenska napoved za petek, 04.02.2011, je bila sončno obetavna. V zgodnjem jutru sva avto pustila pred Kovinarsko kočo v dolini Krme ter se odpravila po dolini navzgor.

 Pot se je počasi vzpenjala proti Zgornji Krmi. Mislila sem si, da bo sonce že zgodaj zjutraj obsijalo Mali in Veliki Draški vrh levo ter Mali in Veliki Pršivec na desni strani Krme, pa se to ni zgodilo. Do prvih sončnih žarkov sva  hodila še precej časa.

Dolina Krme v zgodnjem jutru ne izgleda ravno privlačno; je podobna enim zelo dolgim nečkam, ki jih ni in ni konca, ko hodiš po njihovi dolžini. A za vse lepe stvari se je ponavadi potrebno potruditi. Tudi tokrat je bilo tako.

V Zg.Krmi sva izbrala desno varianto strmo navzgor, proti stari lovski koči. Tu pa so naju končno obsijali prvi sončni žarki.

Hodila sva po zasneženih podih po Medvedjeku proti Malemu Pršivcu. Sledila sva stopinjam in smučini za katere se je izkazalo, da ne vodijo tja kot sva predvidevala. Po pregledu karte sva ugotovila, da sva na nemarkirani stezi, ki se priključi poti proti Staničevi koči.
Snega je bilo z nabiranjem višine vedno več, na posameznih mestih se je udiralo do kolen ali čez ponekod pa je sneg držal najino težo. In zopet je bilo zaradi tega lepo in pestro.

Razgled na Triglav ter Kredarico je bil veličasten. Malo pa je temu pripomogla tudi misel, da je do najinega cilja še dolga pot. To jasno pokaže dejstvo, da je na tej fotografiji  videti velika koča na Kredarici le kot majhna črna pika.

Midva pa spet v senco pa hitro navzgor proti osončenih ostenjih.

Hotela sva nadaljevati po poti proti Staničevi koči, vendar sva ugotavljala, da zaradi obilice nepredelanega snega tako ne bo šlo naprej, še zlasti, ker sva imela trden namen, da danes prideva na Kredarico. Snega je bilo resnično vedno več, kar naenkrat sva se znašla kot prva junaka, ki gaziva novo smer. Sledi najinega predhodnika ni bilo več. mimogrede sva pregnala še nekaj gamsov iz svojih osamljenih skrivališč. Kljub snegu so bili prehitri, da bi jih uspela fotografirati.

Kljub nedotaknjeni belini snega pred nama in čudovitim pogledom na Triglav, sva se vseeno odločila, da dolgega snežišča ne bova prečila ampak greva na zgaženo pot za Kredarico. Prečenje bi nama vzelo preveč časa in moči. Sledil je torej strm spust po ledeni grapi in nujno manjše prečenje vrtač  napolnjenih s snegom. Po tem nenačrtovanem napornem dejanju je sledila prva zaslužena malica, preden sva se lotila novega vzpona. Pogled nazaj ter na karto nama je povedal, da sva hodila po planjavah Medvedjeka proti Malem Pršivcu. Takole ogrevanje je trajalo tri ure.

Sedaj pa zares dalje proti Kredarici. Po dobri malici se prav prileže malo razgibavanja da prebava hitreje steče.
Ker je tukaj ravnina precej v breg naslonjena, je moj višinomer težko sledil najinim smelim korakom.

Pričeli so se odpirati novi prekrasni razgledi. Najveličastnejša sta se od tukaj kazala Mali in Veliki Draški vrh in Tosc od leve proti desni.

Karta pravi, da je to pobočje Kurice.

Na 2000 m je sneg res bolj bel, sonce je bolj rumeno, nebo pa bolj modro, kljub rahlim belim meglicam. V mislih mi odmeva, da bom kmalu zopet prišla sem.

Steza se je pričela zopet rahlo nato pa vedno bolj strmo vzpenjati proti Kalvariji. Nekdo ji je dal res ta pravo ime.

Sonce je grelo, midva pa sva se kar naprej ustavljala in neprestano fotografirala čudovito zimsko pokrajino pod Ržjo in Kredarico.

Veliki Draški vrh je levo.

Tosc, V.in M.Draški vrh od desne proti levi.

Pred Kalvarijo sva si nataknila dereze in se zagrizla v zadnji breg.

Levo je pobočje Rži.

Stene levo pod Kalvarijo.

Zadnji vzpon na Kalvarijo pod Kredarico.

In kar naenkrat so se nama prikazale vetrne elektrarne ob koči na Kredarici. Slišala pa sva jih občasno že dosti prej.

Snega je letos manj kot po navadi ob tem zimskem času; le toliko, da kapelica ni popolnoma prekrita z njim.

V ozadju je Rž.

In očak Triglav se nama je pokazal v vsej svoji zasneženi lepoti.

Po kratkem počitku v koči sva se zopet odpravila ven, da poslikava lepe prizore v popoldanskem soncu. Skrajno desno je Škrlatica, sledi Stenar skrajno levo pa je Dolkova Špica.

Greben Malega Triglava v zahajajočem soncu.

V ozadju se kažeta v zahajajočem soncu Razor desno ter Mangrt levo.

Koča na Kredarici v mrzlem večeru ter vetru v petek zvečer.

V koči so meteorologi zakurili veliko krušno peč, tako da glavna izba ni bila več ledeno mrzla. Zanimiv je bil tudi pogled skozi okno, ki je bilo tokrat le delno zametano s snegom.
Večer smo preživeli prijetno še z dvema pohodnikoma, ki sta se tudi odločila, da bosta prespala tu. Le sobe za spanje so bile seveda primerno hladne zunajni temperaturi. Mislim, da je bilo v sobah te dni, okoli minus 3 stopinje. Pa kaj bi to, ko pa bo jutro zopet kmalu tu.

Planina Ravne, Veliki vrh

Izhodišče: kmetija Planinšek, po cesti do planine Ravne, nato po markirani stezi proti Velikemu vrhu
Skupen čas hoje in smuke: 6 ur

Vreme danes ni bilo takšno, kot bi si želela, pa saj se ve, da sobota ne izbira vremena, ampak je obratno. Torej sva uporabila dan kot je pač bil, zjutraj sva v prtljažnik avtomobila naložila dva para turnih smuči, dva nahrbtnika, dvoje smučarske čevlje, dvojne palice in vse tiste pritikline, ki bivanje v zimski naravi delajo prijetne. Po slabi uri vožnje sva avto zapustila pri kmetiji Planinšek. Malo dalje, kjer se cesti cepita na Planino Vodole ali proti Ravnam, sva nadaljevala proti planini Ravne.


Cesta proti Ravnam je bila  ravno prav zasnežena, da sva lahko že nataknila smuči. Ker je bilo mrzlo, sva potrebovala pol ure hoje, preden sva se ogrela na 'delovno temperaturo'.

Cesta se je končala pri koči na planini Ravne, kjer sva se ustavila na zajtrku ob vročem čaju z najine termovke.

 

Tako okrepljena sva krenila v vedno redkejši gozd, čez vrtače vse do zadnjih macesnov in borovcev. Bila sva že pod Velikim vrhom, ki ga pa nisva videla zaradi meglenega pasu, ki je bil nad nama.

Še malo sva nadaljevala, nato pa sva se obrnila nazaj in odsmučala proti dolini. Smuka je bila prijetna, le pazljiva sva morala biti na tistih odsekih, kjer je snega premalo, da bi pokril ostre skale in kamenje.

Dan sva zaključila z vožnjo po zasneženi panoramski cesti čez Podvežo proti Lučam in nato v najboljšo slaščičarno kar jih je v Zgornji Savinjski dolini, kjer že tradicionalno zaključiva najina potepanja po hribih, če le čas dopušča.

Boskovec

Pot: Planinska ravna-Mozirska koča-Boskovec-Kal-Bela peč
Čas hoje s postanki: 4 ure

Pot po prelepih Mozirskih planinah se lahko prične v dolini iz Žekovca ali  pa nekoliko višje. Z avtom sva se zapeljala malo nad Šmihel in od tu fotografirala vedno čudoviti in danes zelo barviti sončni vzhod. Res prekrasen začetek dneva.

Do Mozirske koče je pot seveda kopna, višje proti Boskovcu pa je bila na nekaterih mestih zgodaj zjutraj malo ledena. Ponekod pa je ležal na poti še sneg.

Z vrha Boskovca so se nudili lepi pogledi na Šaleško in Savinjsko dolino, ki pa sta bili tokrat malo zamegljeni.

Z razglednega stolpa so se lepo videle zasnežene Savinjske Alpe pa tudi Peca.

Pod Boskovcem sva se obrnila proti Kalu.

S Kala pa sva se pričela vračati, da skleneva najino krožno pot po lepih mozirskih planinah.

Koliko let je bilo potrebno, da je v mrazu in vetru zrasla ta grčava in s strelami obtesana smreka? Zdaj pa je ostal le ta panj, ki nemo priča o dobrih in slabih letih, ki so pisale zgodovino v razgibane letnice v deblu.

Pri Mozirski koči sva popila obvezen čaj in to po 1euro.Taka cena je žal redka na naših planinskih postojankah. Kako prijetno sladko je čaj serviran pa je razvidno iz slike.

Sledil je spust po panoramski stezi čez Bele peči.

Za konec potepanja po Mozirskih planinah pa sva še uživala v  razgledu na Savinjsko dolino.