Košuta( Veliki vrh,Kofce gora)

Pot: kmetija Matizovec-Dom na Kofcah-Veliki vrh-Kofce gora

Skupaj z vsemi postanki: 6-7 ur

Za danes je bil napovedan topel, sončen dan, zato sva že spet zgodaj zjutraj sopihala soncu nasproti. Seveda v času, ko se je dan ravnokar naredil ni bilo še nič toplo in nič sonca. Mrzlo okoli nič stopinj in sneg tako poledenel, da bi dereze skoraj potrebovala že na poti do Doma na Kofcah.

V dolini so se preganjale megle, rahli oblaki na nebu pa soncu še niso pustili, da bi ojužnil tla. Ob taki jutranji uri se je nama zdelo, da je dom še zaprt, zato sva odšla v hrib dalje proti Velikemu vrhu, ki se je belil pred nama.

Pobočje Košute je precej strmo. Čeprav je bil sneg še vedno poledenel, si še nisva nataknila  derez. Rekla sva, da bova storila to bolj proti vrhu, ko bova videla kaj naju čaka tam.

Ustavila sva se pred prekrasno spihano opastjo ali snežnim balvanom, ki je izgledal kot puščavski erg.

Občudovala sem razgledni greben Košute in si mislila, da vsi tisti, ki v gorah vidijo takšne lepote,  nikakor z obiskovanjem gor ne morejo prenehati, ampak nenehoma hrepenijo po pogledu na nove gorske lepote.Lepota narave v duši odmeva kot stalen refren ter ostaja in venomer vabi.

Na mali ravninici sva si le nataknila dereze, ker je bilo še vedno ledeno. Nadaljevanje poti pa se je videlo kar strmo.





Nato pa dalje še kar proti grebenu Košute ter nato rahlo levo proti Velikemu vrhu

Pa sva prispela na Veliki vrh in trud je bil poplačan z lepim razgledom do koder nama je seglo oko.

Razgledi z Velikega vrha -2088 m so ob takem sončnem vremenu pač prekrasni. Julijci,Karavanke in velik del Savinjsko Kamniških Alp na drugo stran, se je bleščal v soncu.

Sonca pa toliko, kot je blaga na razprodajah, samo da je tu vse brezplačno in neprimerno boljše in lepše.

Snega pa  ni bilo toliko, da bi prekril planinske kažipote, kot se pozimi v gorah pogosto dogaja, če je zima vsaj kolikor toliko radodarna s snegom.

Pot sva nadaljevala pod grebenom Košute nazaj proti Kofce gori. Povsod po vrhu so bile napihane opasti. Izgledale so čudovito in vabljivo, a vemo, da se jim ni zdravo preveč približati.

Sledilo je še malo igric s sencami v toplem soncu. Takole fotografiranje je sila zabavno in najlepše uspe na belini snega, ko si kje visoko nad dolinami. Da to znajo tudi oblaki, je razvidno iz naslednje fotografije.

Čez greben Košute sva na severni  strani opazovala velik zepelin kako drsi po pobočju hriba.

Sledila je zopet hoja po grebenu in občudovanje prelepe beline v modrem nebu in soncu na 2000 m nadmorske višine.

 Bolj visoko v planinah si, bolj bel je sneg, nebo je bolj modro, sonce je bolj rumeno. In mogoče je to tudi eden od odgovorov na vprašanje zakaj vendar lezete tja gor?

Nato pa je sledil še rahel vzpon na Kofce goro-1967 m.Tu nisva našla vpisne knjige in skrinjice, verjetno je sploh ni ali pa je res zametana pod snegom. Pogled navzdol nama je pokazal, da bo pot vodila po ozkem grebenu.

 Umaknila sva se z malo uhojene steze in si oddahnila na toplem soncu.

Še pogled s Kofce gore, levo proti Kladivu.

Greben po katerem sva hodila navzdol je bil ponekod oster in ozek kot giletka. Seveda ga tam nisem fotografirala, ker sem imela zadosti opravka s seboj in tem, da bom dobro stopala točno po vrhu in ne niti malo v levo in ne na desno. Za pot navzdol v takih snežnih razmerah, ga ne priporočam. Kadar je veliko snega, poležan sneg naredi greben dovolj širok in kot tak daje kar zanesljiv občutek. Tokrat pa ni bilo ne veliko snega, pa tudi ne malo ampak toliko, da je  nekajkrat  bila pot za stopit ozka le za širino čevlja.In če hodiš navzdol po tako ožini in je levo in desno strmina z južnim snegom, potem veš, da se morebitni zdrs ne bi končal dobro.

Kmalu sva bila dovolj nizko in sneg je postal tako južen, da sva si lahko sezula dereze.

Poredko padem v kakšno sneženo luknjo ampak tokrat mi je le uspelo, na veliko veselje mojega spremljevalca, ki mu je padanje v luknje stalna praksa.

In še en od zadnjih (današnjih) pogledov proti Velikemu vrhu in višavam kjer sva hodila.

Pri koči pod Kofcami pa se je sončilo veliko obiskovalcev, ki so imeli tu svoj današnji cilj poti. Na vrhu nas je bilo le okrog 10, ostala množica pa je raje uživala v varni bližini prijazne koče. Koča je stalno odprta ob vikendih.

 Pod kočo je sneg že kopnel. Jutri ali pojutrišnjem ga že ne bo več, če ne pride nova nebesna pošiljka.

Tako sva bila vajena grebenske poti, da sva še navzdol proti kmetiji Matizovec nadaljevala kar po gozdnem grebenu in kot ponavadi malo zašla. Ampak nič zato, če pa je vedno fajn in lepo.

In koristno, ko vidiš še več, kot si načrtoval.

Bezovec

Izhodišče: Šmartno ob Paki-Letuš-Bezovec in nazaj
Čas: 3h

Danes v soboto, 08.01.2011,  vreme je pač tako kot je. Vedno, vsak dan je primeren za nekaj in zato se je opravil en hiter jutranji skok na enega  od "hišnih" hribov ali gora in sicer na Bezovec na Dobrovljah - 857 m.

Bilo je 9 stopinj nad ničlo, pihal je južni veter in tako toplo vreme je seveda poskrbelo, da so se začeli odpirati prvi telohi.

Kljub teku, se nisem odrekla kratkemu postanku za digitaliziranje mirnih livad ob sotočju Pake in Savinje. Že sem si predstavljala, kod bo pognal iz zemlje čemaž, krompirjev regrat, veliki zvončki, trobentice in vijolice.

Proti sedlu pod vrhom Bezovca je prav lepo pihalo. Škoda je tega vetra. Mar bi pihal takrat, ko smo na jadranju.

Rutinski vzpon čez vrh, pa kratek spust proti lovski koči na mali planoti tik pod vrhom.

Pri koči je vse v redu in prav, bele breze so še vedno na svojih mestih in krasijo ambient s svojo belino.

Na tej nadmorski višini je tu pa tam kakšna zaplata snega, da ne bomo mislili, da je južni veter odnesel belo veselje in da zime več ne bo.

Spust navzdol čez sedlo pa naprej čez drn in strn je vedno prijetno doživetje, pa naj bo sneg ali blato, vročina ali mraz.

Čreta bo prišla na vrsto kdaj drugič; verjetno takrat , ko bom sklenila premirje z domačimi psi, ki budno pazijo na kmečka gospodarstva ob poti ali pa bom imela spremljevalca, ki se z njimi dovolj dobro razume. Čeravno se tako zelo razveselijo vsakega prišleka  (vsaj mislim si tako), pa sem zadnjič ob takem srečanju bližnje vrste vseeno jadrno odtekla proč.

Kljub teku čez drn in strn, še nisem bila tako strahovito blatna, da se ne bi upala nazaj v mestno(vaško) okolje. Celo več, steze so bile mehke, posute z iglicami ali listjem

Pot proti Letušu je vzorno označena, vsaj v vrhnjem delu.....potem pa se menda ne da več zgrešiti...

Tudi ta prekrasen smrekov drevored je na poti.

Ob stezi, pa se bo ob tako toplem vremenu že čez nekaj dni odprla čudovita bela preproga telohov, ki že pospešeno rastejo z bujnim zelenjem.

Zaradi občudovanja telohov mi je uspelo, da sem v spodnjem delu Dobrovelj prepričljivo zgrešila gozdno stezo proti Letušu. Moj jutranji izlet sem tako morala nadaljevati kar po cesti. Ampak vse je za nekaj dobro; zaradi te prigode sem lahko fotografirala tole hišico iz daljnega leta 1791. Res je vzorno vzdrževana.

In še en nižinski pogled na drugo našo "hišno" goro - na Goro Oljko.

Pa ne,  da je pomlad v januarju že tu?
Mi pa doma še toooooooooooliko drv?


Pa saj vemo, da zima ne prizanaša; še bo mraz in sneg, takrat pa bodo na vrsti tudi drugi hribi.