Portugalska: mesto Faro

Meja med Portugalsko in Španijo poteka na po sredini reke Rio de Guadiana. 

Takoj na drugi strani mostu, za mejo, naju ustavi policija in postavijo nekaj vprašanj o najinem vtisu o  Španiji in o namenu najinega obiska Portugalske. 

Vprašanja se nama zdijo malo neobičajna, vendar vseeno vljudno odgovarjava.

 Pravijo, da so to vprašanja zaradi neke statistike obiskovalcev Portugalske. 

Nato zapelješ na desni pas (je dovolj jasno označeno), kjer ti slikajo registrsko tablico in potegneš svojo plačilno kartico čez avtomat. 

S tem si registriran kot uporabnik vseh njihovih avtocest. Če tega ne narediš, kasneje dobiš račun na 

e-mail, ki ga moraš plačati. To sva izvedela od najinega znanca. Kako pridejo do maila pa ne vemo. 

Torej sva tu, kakor sva tudi načrtovala najino tokratno potovanje.

Najprej sva se zapeljala v mesto Faro na krajši postanek, ki pa je postal daljši, kot sva predvidevala. Mesto se nama ne zdi nič posebnega, pač naselje kot mnogo drugih ob obali. 

Pritegne pa naju ozka cesta, ki vodi na dolge in ozke otoke, ki so razpotegnjeni pred mestno obalo in delujejo kot naravni valobran pred močnimi valovi Atlantika.

Presenečena sva koliko drobnega peska se je nabralo na otoku zaradi vetra in valovanja oceana.

 Celoten otok je bil zametan z mivko, cesto pa so 'plužili' z buldožerji, da je bila za silo prevozna.

Res si nisva mislila, da bova to doživela še kje drugje razen v puščavah. 

 Je pa tukaj dolga mivkasta plaža de Faro (Praia de Faro), ki je očitno priljubljena, glede na restavracije, namestitve in drugo turistično infrastrukturo, ki sva jo tukaj videla.

Mivka je bila povsod, na terasah restavracij, v atrijih hiš in verjetno tudi v avtih.

 Sprehodila sva se ob obali in zato sva tudi midva kmalu zapeskana.

Bliža se mrak in odpraviva se iskat prenočišče. Nameravala sva sicer prespati tu nekje, 

vendar nisva našla primernega prostora, kjer bi lahko parkirala najin avto tako kot bi želela. 

Najdeva ga pa na celini na zelo ugodnem in tihem prostoru takoj za mestom Faro.

Zanimivo nama je, da tudi do njega vodi zapeskana cesta, 

tako da so bile potrebne izkušnje in primeren avto za dostop na lokacijo. 

Zjutraj, ko sva se peljala navzdol je pa šlo veliko lažje. 

__________________

 

Španija: Dolmen de Soto

 V jugozahodni Španiji si je vredno ogledati še mesto Sevilla. 

Ogled mesta si bova pustila za "drugič", tokrat nama gre malce tesno s časom.. 

Ogledala pa sva si dolmen del Soto. Pred ogledom sva izvedela, da je potrebno predhodno rezervirati termin. Začudilo naju je, saj tu ni nobene hude gneče. Pa so nama razložili, da je v Španiji takšna praksa, da si  je vse oglede potrebno predhodno najaviti ali rezervirati.

Dolmen de Soto je eden od najpomembnejših megalitskih spomenikov v Španiji. 

Zgrajen je bil okoli leta 3000 pr.n.št. Bronasta doba.

Ima dolg hodnik, ki ga sestavljajo velike kamnite plošče in strešni kamni.

 

Ob enakonočju, torej dvakrat letno, sončni žarki ob vzhodu prodrejo skozi hodnik

 in osvetlijo notranjo komoro.  

Kamni imajo tudi gravure in stilizirana risbe ljudi, orožja in simbole.

Je v celoti pod zemljo, zunaj je viden samo kot rahla kupola.

 Na Iberskem polotoku je veliko dolmenov, ki so bolj ali manj ohranjeni.

Nekateri pa so tudi restavrirani. Verjetno bova obiskala še kakšnega, ki bo na najini poti.

 

_________________

 
 

Španija: Tarifa in Cadiz

 Za Gibraltarjem se zapeljeva do najjužnejše točke celinske Europe, ta je na rtu mesta Tarifa. 

Mesto leži na koncu gibraltarske ožine in meji na Atlantik. Jutro z rahlim vetrom od Atlantika je bilo  toliko hladno, da sva se na sprehod odpravila dovolj oblečena. 

 Na rtu je mali otok, povezan s kopnim, na katerem je staro utrjeno naselje, ki ga uporablja vojska. To pa sva ugotovila šele, ko sva se sprehodila do njega in v španščini prebrala, da je zaprt za javnost.

Pogled na polotok s svetilnikom  je nama bil zelo všeč.

Tudi Tarifa nama je bila simpatična. V mestu je osrednji del s tržnico sredi ozkih ulic kjer se nahajajo  majhne trgovine. Ni veleblagovnic in drugih modernih trgovin, kar nama je vedno privlačno.

Kupila pa sva lahko v miru vse kar sva potrebovala. 

Tudi parkirišč je dovolj in vsa so brezplačna, če sva prav opazila. 

Videla sva, da Atlantik lahko nameče mivko daleč z obale na cesto.

Vhod v staro mesto poteka skozi mogočna mestna vrata.

Od Tarife napredujeva proti znanemu mestu Cadiz. Pokrajina je takšna...

...in takšna. 

Videla sva nekaj kipov velikih bikov, ki naju spomnijo, da sva na področju, kjer se odvijajo bikoborbe. Ponos in tradicija se nočeta ukloniti željam nekaterih aktivistov, ki bi jih radi prepovedali. 

Do Cadiza se prav lepo pripelješ po avtocesti in nato obkrožiš mesto z avtom.

To je dobrih 3000 let stara naselbina, ki je prerasla sedaj v veliko mesto. Prvo naselbino so zgradili Feničani. Leži na skalah polotoka, ki sta včasih bila dva otočka.

Staro mestno jedro je veliko z lepimi  ozkimi ulicami...

...ter zopet s polotokom...

Pogled nazaj na mesto s polotoka je vreden daljšega postanka.

Na polotoku je utrdba San Sebastiano v katero pa lahko vstopiš in si jo ogledaš.

Zgoraj na rtu ter spodaj pogled nazaj na Cadiz.

Mesto nama je bilo všeč.

 

 Na koncu dneva sva namreč našla za prenočevanje prijeten prostor 

nad plažo pri mestu El Puerto de Santa Maria.

Za konec pa še slikca barvitega naselja z restavracijami,

  ki je ob 'najini' plaži in sva si ga ogledala zvečer pred spanjem.

 

________________
 

Gibraltar

Končno sva prispela do juga Španije in pred nama se je prikazala desna Herkulova skala.

 Ko se pripelješ do mesta La Linea de la Concepcion, se Gibraltar kar naenkrat prikaže pred teboj, 

tako kot je razvidno iz spodnje slike. 

Pred mejnim prehodom v Gibraltar je dovolj parkirišč, kjer lahko varno pustiš svoje vozilo,

če si boš Skalo in mesto pod njo v nekaj urah ogledal peš.

 Lahko pa mejo prestopiš tudi s svojim avtomobilom.

Današnji status Gibraltarja je:  čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva. Ima lastno vlado toda zunanja politika je v rokah Velike Britanije. Španija še vedno zahteva suverenost nad tem ozemljem.

 Leta 1985 je Španija ponovno odprla mejo za prehod ljudi 

Omeniti je tudi treba da Velika Britanija ni več v EU zato je potrebno paziti na porabo interneta, 

pa tudi z Marokom je od tu možno vzpostavit internetno povezavo, 

kar večini tukaj gotovo ne ustreza.

Za vstop v Gibraltar potrebuješ potni list ali osebno izkaznico, kot sva jo imela midva. 

Takoj za mejo je letališka steza, ki jo moramo prečiti. Točno pred nama so ta prehod zaprli in zavarovali, zato sva imela priložnost videti vzlet letala.

Nato pa vstopiš v mesto, ki ni tako majhno. Ima luko, marino in lepo središče z mnogimi ulicami. Lahko opaziš stare rdeče angleške telefonske govorilnice ali rdeče poštne nabiralnike. 

Manjkal je samo še rdeč avtobus "dubledecker", ki ga menda tudi imajo.Sredi dneva sva se odpravila po ulicah navzgor do serpentinaste ceste in po strmih stopnicah dalje...

 kar pač izbereš za pohod na 426 m visok vrh.

Ker je to narodni park je potrebno plačat vstopnino. Večkrat se odrečeva ogledu kake turistične znamenitosti, če se nama zdi vstopnina previsoka glede na ponujeno vsebino. 

Tokrat je to bila 30 € po osebi kar je nedvoumno visoka tarifa..Pa sva to plačala, če sva že tu.

Stopnic je ogromno, nasproti ti začnejo prihajati berberski makakiji.  

Izročilo pravi, da bo Gibraltar britanski le tako dolgo, dokler bodo male opice tu. Zgleda da so za to zvedele tudi te simpatične opice in se zato obnašajo enako gospodovalno kot njihovi gospodarji.

Pogled navzdol na marino in luko ter črne oblake z nevihtami na celini. 

Tem sva se namreč uspešno izognila, zato potujeva ob morski obali. 

V notranjosti dežele ta teden kar naprej dežuje.

Lojze je opice preveč ogledoval in so postale kar malo napadalne. 

Tu in tam se je zaslišal krik kakšnega dekleta, ko ji je opica skočila na rame ali nahrbtnik.

Stopnic do vrha pa je ogromno in vse so višje od našega normativa 25 cm.

Proti vrhu malo počivamo.

Do samega vrha vodijo pa še bolj strme stopnice.

Tudi cesta vodi pod vrh in mnogi se dajo gor popeljati s taxijem.

Gibraltar 426 m.

Na poti navzdol obiščeva še jamo, ki je všteta v vstopnino. Velika je in polna lepih kapnikov.

Za obisk Gibraltarja si je dobro  vzeti več časa, ne le nekaj ur kot sva to storila midva.

Ko se vračava, mirno prečkava letališko stezo, ni nama treba čakati vzleta letal.

Tokrat prenočujeva ob zelo veliki plaži pri stolpu Torre Nueva, od koder je lep pogled na Gibraltar. 

Ta prostor je prvič lepo  opisan v blogu Potujoči brlog. V zapisu iz leta 2024 pa avtorja zapišeta, da dostop do plaže ni več mogoč. Ko sva šla poiskat to plažo, sva ugotovila, da se do njega tudi sedaj ne da več pripeljati, pa sva zato prespala na enem manj zasedenem parkirišču malo prej. Poleg najine lokacije je v bližini še  nekaj parkirišč, ki pa so precej zasedena z avtodomi.

Pogled na Gibraltar je od tu res enkraten, ne glede na to ali je to zvečer ali ponoči, 

ko je skala osvetljena...

 ...  ali zgodaj zjutraj, ko jo ožari jutranja zarja. 

 

_________________________