Gruzija: pokrajina Svaneti, ledenik Chaladi

Pot: Mestia, vzpon na ledenik Chaladi in nazaj 

Čas: okoli 2,5 ure navzgor

Višinska razlika: cca 600 m  

Prenočevala sva na lepem prostoru na pol poti med Mestio in izhodiščem za ledenik Chaladi. 

Zato sva zjutraj avto pustila počivat in sva hodila kakšne tri kilometre

 po makadamski cesti do izhodišča.

 

Najprej sva prečkala reko preko visečega mostu, ki ga že dobro načenja zob časa.

Označena lahka potka se vije skozi gozd in nato po kamenju do ledenika.

V današnjem jutru nisva bila prva na poti, kot sva navajena. 

Prijaznain nasmejana mlada Izraelka se je že vračala in se kar sama ponudila, da naju slika.

Med potjo so takšni balvani kot nalašč, da splezaš gor.

Reka Tchalaati pridere izpod ledenika v močnem izviru in bučno drvi v dolino. 

Lepo je opazovati moč razpenjene vode.

Pred ledenikom se pot konča, želela pa sva še pogledati kako je nad robom ledenika. 

Zaradi padajočega kamenja in nestabilne podlage sva se previdno vzpela 

ter se obrnila na višini okoli  2000 m.

 Poti višje sva se odpovedala, ker sva ocenila, da je preveč nevarna. 

Sva si pa kar nekaj časa ogledovala kako hitro se ledenik topi.

Rečica dere izpod kamenja, ki prekriva sneg in led.

Pred čelno moreno pa je malo ledeniško jezero.

Na spodnji sliki je ves rjavi rob ledenika, kjer blato in kameni drobir pokrivata zbit ledeniški sneg.

Pot nazaj ob hrumeči reki nama je hitro minevala,

saj sva srečevala trume turistov, ki jih lokalni taksisti pripeljejo do izhodišča. 

Hitro sva bila spet pri avtu, pa nama je ostalo še pol dneva za ... druga pomembna opravila.

 

_____________

 

 

Gruzija: pokrajina Svaneti, Mestia, greben Zuruldi

Pot: izhodišče pred gondolo Hatsvali, greben Zuruldi, vrh Mentashi (2472 m) ter nazaj

Čas: 2,30 ure za vzpon, razdalja okoli 6 km navzgor, okoli 700 m višinske razlike.

 

Mestia je glavno mesto pokrajine Svaneti. Leži v veliki dolini pod Kavkazom.

Iz nje in okoliških vasi vodi nekaj pohodnih poti na grebene in vrhove v bližnji okolici. 

Na zgornji sliki je pogled na mesto, ki leži v dolini med gorami. 

Do Mestie vodi cesta od mesta Jvari mimo čudovitega zelenega jezera Enguri reservoir

 ter skozi kanjon reke Enguri. V zadnjih dvajsetih kilometrih je cesta precej poškodovana zaradi stalnih podorov in kot zgleda so sanacije ceste počasnejše od novih podorov in poškodb.

Nad Mestio je tudi najvišji vrh v tem delu Kavkaza, Ushba (4710 m). 

Na sliki zgoraj levo je vrh še v oblakih. Panorama okoli mesta je čudovita.

Včeraj popoldne je prenehalo deževati in sva takoj odšla na mali sprehod nad Mestio. 

Pa se je izkazalo, da sva iz sprehoda naredila pohod, ki je trajal dve uri strmo navzgor in malo manj navzdol. Mestia cross je imenovan. Zaradi hudega "grizenja kolen" sva bila nenačrtovano  utrujena in zato sva si za današnji pohod izbrala najlažjega - Zuruldi greben. Napovedane so bile tudi popoldanske plohe. Ker se nisva želela peljati z gondolo sva tudi tu uro in pol hodila navzgor do grebena.

Od gornje postaje gondole je nato še kakšna ura hoje gor in dol po širokem travnatem grebenu.

Zgoraj na sliki je vrh Mentashi kamor sva se namenila.

Vse okrog naju pa visoke gore. Zgoraj levo je zopet Ushba. Oblak zakriva le še špičke vrha.

Opazujeva ledenik, ki je na najinem seznamu 'must tu go there!'.

Na vrhu Mentaschi (2472 m).

Široka pot naju je vodila tako navzgor kot tudi .navzdol.

Pogled na vas Mulakhi z mnogimi stolpi, ki so služili za obrambne namene. V vsaki vasi jih je več; vsi so podobni, če ne kar enaki. Unesco jih je zaščitil kot kulturno dediščino pokrajine Svaneti.

Spoznala sva se tudi s kruhom Shoti, ki ga pečejo v posebnih krušnih pečeh imenovanih Tone. 

Nama je zelo okusen tako topel svež ali star. Tudi ta kruh značilen za to gorsko pokrajino Svaneti.

Tukaj se počutiva zelo dobro, zato sva se naselila sem za nekaj dni.

Obiskala bova še nekaj vrhov in prehodila nekaj poti. 

________

                                       

Gruzija: jugozahodna Gruzija

 

TURŠKO-GRUZIJSKA MEJA: Že na turški, prvi mejni kontroli morajo vsi potniki izstopiti iz vozil in se napotiti na osebni pregled. Vozniki  avtomobile odpeljejo sami preko obeh mejnih kontrol. Potniki gredo peš po hodnikih podobno kot je to urejeno na letališčih.  Na dveh okencih te poslikajo, na zadnjem pa žigosajo potni list in nato stopiš ven iz stavbe v Gruzijo. Tam pričakaš svoj avto.

 Vesela ponovnega snidenja se v sobotnem popoldnevu znajdeva v vroči Gruziji. 

 Na meji zamenjava denar v gruzijske larije.(za 100 € dobiva 314 GELov - GEeorgijskih Larijev) ter kupiva internetno Sim kartico z neomejenim internetom za en mesec.

 

Takoj za mejo se prične plaža znanega gruzijskega letovišča Kvariati. 

Temu primerno je povsod velika gneča, poleg ceste tudi na plaži, kjer se skopava in malo odpočijeva.  Nato se odpeljeva proti Batumiju. Že daleč pred mestom padeva v hudo prometno gnečo, ki jo povzročajo krave na cestišču. Avtomobili se jim izmikajo levo in desno, nastajajo zastoji.

 V naslednjih dnevih sva ugotovila, da so krave na cestišču običajna dnevna praksa.

Nihče se ne razburja, avti pa vijugajo okoli krav in če se da tudi okoli njihovih iztrebkov.

 In tako je tudi bilo pred centrom Batumija.

Prometni zastoj naju je odvrnil od ogleda Batumija. Tako sva izpustila še eno nabito plažo, burno nočno življenje, ogled stolpnic ob morju, dveh velikih vrtečih se kipov, botanični vrt in vse druge mestne zanimivosti, kamor turiste vodijo agencije. 

 Raje sva šla prenočevat ob reko  Chakhvistskali, kjer sva opazila prve viseče mostove,

 ki so tukaj marsikje v uporabi, kot sva hitro ugotovila. 

Najprej pa sva srečala velika drevesa evkaliptusa.

V naslednjih dnevih bo tukaj bolj deževno vreme, zato sva se odločila, da ne greva takoj med visoke gore na Kavkaz. Najprej si bova ogledovala jugozahodno Gruzijo. Vozila sva se ob narodnem parku  Kolkheti ter opazovala gruzijske navade, opravila in hiše v katerih prebivajo. Tako sva kmalu ugotovila, da so velike rumene cevi ob cestah del razvejane plinske napeljave. 

Narodni park  Kolkheti  pa je poln subtropskega rastlinja ( vse je bujno zeleno kot v džungli).

V tem delu Gruzije je subtropska klima kar pomeni vroče in vlažno ter obilico zelenja čez celo leto.

V Gruziji je veliko samostanov in cerkva. Ob poti sva obiskala prvega:

 Sameba Jikheti nunski samostan. Tišina, mir,urejeni parki in lepa okolica.

Mladi evkaliptusi ob potki v samostanskem parku.

Prenočišče za naslednjo noč sva izbrala ob reki Tekhuri, kjer se nahajajo izviri tople vode Betlemi ter ruševine Nokalakevi. Ruševin cerkva si nisva ogledala, bila je namreč nedelja in turistični vrvež.

Tudi ob toplih izvirih za naju ni bilo več prostora, pa sva raje šla poiskat svoj nedeljski prostor ob reko Tekhuri, ki nudi kopanje v dovolj globokih tolmunih. 

 

Naslednje, ponedeljkovo jutro, pa sva toplice imela skoraj sama na razpolago.

 Zelo vroča voda izvira na terasi nad reko in se v potočkih se izliva v njo.

Ob reki je delno zajeta v številne male bazenčke, ki so že primerni za termalne užitke. 

Nekateri so ob reki postavili svoje šotore in si privoščili večdnevno termalno razvajanje.

 Midva pa se bova mogoče vrnila sem, ko se bova vračala iz hribov.

Ker je na tem področju še nekaj podobnih naravnih kopališč in toplic, 

se zna dogodit, da se bova ustavila še kje drugje. 

Ogledala sva si še samostan Martvili  nad manjšim mestecem z istim imenom. 

 Vstop v samostansko cerkev pa nama ni bil dovoljen, ker sva bila glede na njihov hišni pravilnik preveč pomanjkljivo oblečena. Sva pa slišala, da je v cerkvi pravkar potekalo njihovo bogočastje. 

Do samostana na griču vozi tudi manjša gondola, midva pa sva raje vzpon opravila peš, 

saj nama že primanjkuje vsakodnevnega gibanja.

Z vijuganjem po regionalni cesti med kravami, konji in pujsi...  

... sva si ogledovala gruzijske hiše ter se odpeljala proti mestu Zugdidi. 

 

Tu stoji palača družine Dadiani, ki je obdana z lepim parkom. Sedaj je v njej muzej, ki pa je bil ob najinem obisku zaprt. Ob palači stoji manjša cerkvica ki hrani veliko pravoslavnih  ikon.

Pot sva nadaljevala proti mestu Jvari in na sever proti Kavkazu. 

Pokrajino Abhazijo, to je najbolj zahodni del Gruzije bova zaenkrat izpustila. 

Leta 2008 je namreč prišlo do gruzijsko ruskih spopadov in političnih trenj zaradi možnega odcepa Abhazije. Še sedaj je politično nemirna.

 Najina načrtovana  pot bo vodila na sever v pokrajino Svaneti in na Kavkaz.

 

___________
 

Turčija: od mesta Amasya preko Derebasi virajlari do Gruzije

 Pot: Amasya, Bayburt, Derebasi virajlari, Rize, gruzijska meja 

V četrtem dnevu potovanja sva prevozila zadnjo tretjino velike turške planote v smeri vzhoda.

AVTOCESTE: turške avtoceste ( štiripasovnice ) povezujejo nekaj večjih mest v Turčiji in so plačljive s HGS cestnino. Ostale avtoceste ( dvopasovnice ) povezujejo večino mest, so lepo vzdrževane in dobro pretočne, razen ko prečijo mesta. Turški vozniki so hitri in spretni šoferji.  

Pokrajina v vzhodnem delu planote se je spremenila. Peščene barve so bile povsod. 

Veliko je manjših ali večjih večinoma akumulacijskih jezer.

 Zato ni bilo težko najti lepega prostora za prenočevanje. 

Na gornji sliki je eno od nama prijetnih prenočišč nekaj kilometrov za Amasyo proti vzhodu. 

Žal nekatera jezera niso primerna za kopanje. V nekaterih pa gojijo ribe.

Delno zajezeno jezero Kilickaya v pokrajini peščenih barv.

 

 

Pokrajina okoli mesta Sebinkarahisar nama je bila tudi všeč.

Mesto Sebinkarahisar leži na sedlu med dvema temnima osamelcema.

Vas z obdelanimi polji na visoki planoti ni osamljena. Videla sva jih presenetljivo veliko.

Nad videzom pokrajine sva bila vedno znova navdušena.

Proti koncu vzhodnega dela sva se nekajkrat peljala preko 1800 m visokih prelazov.

Prišla sva do mesta Bayburt in tu so naju kontrolni organi prvič ustavili in preverili najine dokumente.

Odločila sva se da je že čas, da se s planote spustiva do Črnega morja. 

Najbližja cesta je bila od mesta Bayburt do mesta Of .

Poslovila sva se od prelepih barv te turške planote 

ter se od mesta Bayburt zapeljala na 2330 m visok prelaz Anzer Yaylasa. 

Z južne strani je cesta večkrat precej strma a lepo asfaltirana. 

Tu sva malo bolj pregledala nadaljevanje najine poti in ugotovila, da sva se nenačrtovano znašla nad  najzahtevnejšo gorsko cesto Derebarsi Virajli.

 Po krajšem družinskem posvetovanju je bila sprejeta šoferjeva odločitev, da se ne bo vračal nazaj.

Malo kasneje se je izkazalo, da se vrniti gor več ne moreš, ker nimaš kje obrniti avta 

in z rikverc vožnjo prispeš sigurno le navzdol ...

Cesta se je prelevila v ozek makadam in srečanja z nasproti vozečimi avtomobili so potekala zelo počasi in v tako intimni bližini, da smo se imeli res čas dobro spoznati.

Cesta je speljana v slikovitih prepadnih serpentinah, ki so tako ostre, da v zavoju ne smeš narediti napake, ker bi to bila tvoja zadnja.

Ko sva prevozila najlepše serpentine so se pričele pojavljati hišice...

... z gostinsko ponudbo, kjer si lahko ponovno privežeš svojo morda preveč pretreseno dušico.

Toliko sva bila zaposlena z najino vožnjo, 

da sva pozabila posneti kakšno zgovorno fotografijo s teh serpentin. 

Zato sva tukaj za spomin pripopala še dve zgovorni fotografiji, ki sva jih našla na spletu.

 

 

 

 

 Pogledala sva si še zelo turistično mesto Uzungol ob jezeru.

Podobno je italijanskim turističnim mestom v Dolomitih.

Mesto Rize ob Črnem morju pa je prestolnica turškega čaja. 

Vsa mesta do gruzijske meje so precej turistična z lepimi in čistimi plažami ob morju. 

Takšna je tudi zadnja plaža v Turčiji, kjer se  kopajo predvsem moški in otroci. Ženske se ne kopajo ali gredo v vodo oblečene; nekaj mladenk pa je bilo v črnih enodelnih kopalkah. 

___________