Tunizija, Table of Yugurtha

Mizasto goro, imenovano Table of Yugurtha, smo vsekakor uvrstili med prednostne destinacije,

 ki jih želimo obiskati v času našega potovanja po Tuniziji. 

Nahaja se v bližini alžirske meje,  zato smo vedeli, da je območje nadzorovano tako od vojske kot od policije. Že v kraju Al Kaf nas je zaustavila vojaška kontrola in nam

 priskrbela policijsko vozilo za spremstvo pri nadaljevanju poti.

Želeli smo prespati nekje ob vznožju gore, toda policijski uradniki nam tega niso dovolili. 

Zaradi naše varnosti so nam dodelili prostor ob policijski postaji ob vznožju gore. 

Vedeli smo, da so tako ravnali tudi z drugimi ekipami, ki potujejo po tej deželi v lastni režiji, zato z njihovim ravnanjem nismo bili presenečeni. 

Za spomin smo si slikali naše prenočišče.

Naslednje jutro smo se odpravili na vrh.

 Do prepadnih sten vrha gore vodi zdaj lepa nova asfaltirana cesta.

Po stopnicah smo se povzpeli na mizast vrh gore, ki je dobila ime po kralju Yugurthu, 

ki se je bojeval z rimsko vojsko okoli leta 100 pr.n.št.

 

 Gora je bila še vedno strateško pomembna zaradi razsežnih pogledov naokrog.

 

 Vrh gore je 1271 m visoka planota povsod obdana s prepadnimi stenami.

  Je precej obsežna in na vrhu kamnita.

  Prehodili smo jo podolgem in počez.

Na vrhu se nahaja nekaj ruševin objektov ter ohranjen verski objekt ...

... ter nekaj podzemnih bivališč  in zbiralnikov za vodo.

Še neka pogledov navzdol in naokrog ...

 

... in že smo se odpravili dalje. Pod goro je vas v kateri je močan izvir pitne vode. 

V Kelaat es Senamu smo se še založili s kruhom ter se odpeljali proti mestu Kasserine.

 

Blizu mesta je nacionalni park Chambi in v njem najvišji vrh Tunizije Djebel Chambi ( 1544 m).

 Želeli smo prespati ob vznožju hriba in se naslednji dan povzpeti navzgor. 

Toda na cesti, ki vodi v park je znak za prepoved dostopa v park zaradi vojaške prisotnosti. 

V pogovoru z mladim poveljnikom, prijaznim kapitanom smo izvedeli, da je vojska prisotna na vsej gori in dostop ni mogoč. 

Kasneje smo izvedeli, da bi z lokalnim vodičem mogoče kljub temu uspeli osvojiti vrh.

Ampak to nam ni bila sprejemljiva alternativa.

 

Naredili smo nov načrt. V želji, da se izognemo novim policijskim kontrolam smo se zapeljali stran od alžirske meje proti mestu Sbeitla. Mesto je sicer znano po bizantinskih ruševinah. 

Čeprav daleč stran od alžirske meje nas je  pri eni kontrolni točki spet ustavila vojaška kontrola in nam  dodelila spremstvo policijskega vozila do prenočišča. 

Tokrat pa do zavarovanega parkirnega prostora pred hotelom v Sbeitli.

V Afriki smo tako imeli prvič možnost kopanja v bazenu.
 

Razmišljamo o strategiji nadaljnega potovanja, ki ga želimo opraviti brez spremstva, 

saj se počutimo v deželi izjemno prijaznih ljudi popolnoma varni.

Prepričani smo, da se ne motimo.

 

_____________

 

 

 

Tunizija, do Ras Angele pa do Al Kafa

 

Pot: izkrcanje s trajekta v Tunisu, proti zahodu ob obali do mesta Bizerte, na rt Ras Angela, 

nato proti jugu do mesta Al Kaf

V Tunisu je trajekt pristal okoli 11h zvečer. Od trajekta smo se v koloni zapeljali do prvih mejnih kontrol. Kontrola potnih listov ter prometnega dovoljenja je bila opravljena nekajkrat nato pa je sledila carinska kontrola. Kakšnih 100 bolj ali manj natovorjenih vozil je stalo v osmih pasovih. Pred tem nam je uradnik potisnil v roko dva lista, češ naj ju izpolnimo. Eden je bil v arabščini, eden v francoščini. Ustrežljivi "souradnik" nam je izpolnil oba obrazca (seveda ne zastonj) nato pa smo čakali še carinika za pregled vozila. Za tem pa smo morali še žigosati potne liste na nekem drugem okencu. Tudi tu je delo potekalo brez zahodnjaške naglice.Poleg tega je potrebno izpolniti še uvozni dokument za avto.  Na meji je pametno zamenjati tudi denar v domačo valuto (tunizijski dinar). Po več kot treh urah ubadanja s carinskimi procedurami smo si v zgodnjih jutranjih urah še v temi poiskali najbližje prenočišče. 

Našli smo ga na velikem parkirišču v Kartagini (zgornja slika) in hitro odspali preostanek noči.

Še vedno pod vtisom carinskih postopkov smo se odpeljali v mesto Bizerte ob Sredozemlju, 

kljub nedelji kupili dovolj GB interneta in se uspešno vključili v živahne tokove mestnega prometa.

Obiskali smo še tržnico ter staro medino, ki pa ni živahno polna kot je velikokje drugje.

 

Najsevernejša točka Afrike je rt Ras Angela. Se spodobi iti tudi tja, pa smo si ga ogledali, se slikali ter malo namočili v sredozemskemu morju. Čeprav je pihal močan veter, morje ni bilo hladno,

priznali smo mu okoli 18 C. stopinj.

 Skoraj do rta vodi makadamska cesta nato pa se je potrebno sprehoditi še po skalnati obali na najsevernejši rt Afrike.

Pred rtom so majhne sipine mivke in lep gozd borovcev in evkaliptusov.

 Po slabši makadamski in asfaltni cesti je sledil premik proti alžirski meji in mestu Al Kaf .

Ta severni del Tunizije je gričevnat ves obdelan s polji boba, pšenice ter ostalih žit.

Pogled na svetla zelena polja je pomladansko lep.

Pred mestom Al Kaf nas je dohitela noč. Našli smo prostor  za prenočevanje ter zjutraj ugotovili,

 da je v naši neposredni bližini vrelec vroče termalne vode z malim bazenčkom v katerem se namakajo domačini. Bazen je bil pogosto zaseden ampak tudi za nas se je našla prijetna kopel. 

Prostora je točno za štiri osebe.

Sledilo je mesto Dougga. Tu so najbolje ohranjeni rimski ostanki. Mesto je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Arheološko najdišče ima prelepo lokacijo na vrhu hriba in je res veliko ...

... in vredno ogleda. Vstopnina je osem tunizijskih dinarjev na osebo. (cca 2,2 €)

 

V mestu so ostanki gledališča, term, hiš, Capitola, templjev ter ostalih objektov.

Sledilo je mesto Al Kaf. Tudi to je zgodovinsko pomembno mesto v severnozahodni Tuniziji ob vznožju gorovja Dorsale.

 

Obiskali smo veliko trdnjavo na vrhu mesta od koder je lep razgled na gričevnato pokrajino

 ter celotno mesto pod njo. 

 

Al Kef je kar veliko mesto z živahnim prometom ter temu primerno gnečo.

Za ogledom mesta smo načrtovali premik do mizaste gore ali Table of Yugurtha. Že 60 kilometrov pred njo so nam zaradi naše varnosti na vojaški kontrolni točki dodelili policijsko spremstvo s prižganimi lučmi. Tako smo prednostno oddrveli novim dogodivščinam naproti ...

(zgodba se bo nadaljevala... verjetno že jutri ...)

______________________

 

Tunizija, premik do vkrcanja na trajekt

 Lansko potovanje po Maroku in Zahodni Sahari nama je vsadilo željo, da želiva še bolj spoznati afriško puščavsko področje. Tako je bila letošnja ideja, da poleg Tunizije obiščeva še Alžirijo, ki se v zadnjih letih bolj odpira tujim obiskovalcem. Po pregledu zadnjih informacij sva ugotovila, da je Alžirija dostopna popotnikom samo v severnem predelu. V južni gorati svet pa trenutno nimamo dostopa, ker popotnike sicer prijazne cestne kontrole zavračajo.

Zato bova letos obiskala le Tunizijo, za katero pravijo, da je v aprilu najboljši čas glede vremena in znosnih temperatur. V puščavi še ni prevroče, v severnih predelih pa so že temperature zgodnjega poletja. Vsaj vremenska statistika zadnjih let tako kaže.

  Tokratna ekipa je štela štiri člane, Emil in Eka ( NJUN BLOG ) s kombijem VW T6, 

ter midva s kombijem VW T5. Vkrcali se bomo na trajekt družbe GNV, 

ki redno pluje iz Civitavecchie do Tunisa. 

Pot nas  je vodila mimo Benetk, Bologne ter skozi Toskano, kjer smo malo opazovali toskansko gričevnato pokrajino. V Toscani smo prenočili na mirnem prostoru... 

 

 ...se nato pripeljali do Civitavecchie in se po obveznem večurnem čakanju na terminalu vkrcali na trajekt družbe GNV, ki nas bo jutri pripeljal v Tunis.

____________________

 

 

Menina s smučmi

Pot: Okrog pri Motniku, Biba planina, koča na Menini planini in nazaj

Razmere: temperatura cca -10 stopinj, ponekod zameti, drugod spihano

Smuka: previdno zaradi čuvanja smučk

Po Menini planini rada pohajava na smučeh, kadar so vsaj minimalni pogoji za to. 

Iz vasi Okrog sva krenila po slabo zasneženi in prevoženi cesti 

ter z nje kmalu zavila na planinsko pot proti Bibi planini ( na zgornji sliki). 

  Vzpon z Bibe planine na Goli vrh (Šavnice) ter posledično lep spust, je odpadel zaradi spihanega pobočja, zato sva opravila pohod do koče na Menini planini.

 

Kljub neugodnim razmeram za smučarijo je bila pokrajina zelo lepa. 

Vsa drevesa so bila oddeta poleg snega še v debelo ivje.

Do koče na Menini planini sva potrebovala dobre tri ure.

 

Pred sabo sva zagledala kočo in presenečena opazila dim, ki se je vil iz dimnika.

V zimskem času je namreč koča odprta le med vikendi.

 Tokrat je bila koča odprta ves teden. 

Planinsko društvo Gornji grad ima organizirano zimovanje za otroke in tako je bila koča polna otrok. 

V topli koči sva si tudi midva pogrela premrle prste in malicala ob vroči krušni peči..

Za nazaj sva izbrala pot po cesti, ki večinoma omogoča poleg hoje še smuko.

 

 

Na vseh smrekah je bilo poleg snega še zelo debelo ivje, kar je pričaralo čudovito kuliso.

Kar nisva mogla mimo brez da bi fotografirala za arhiv spominov, ki zna nekoč priti prav.

Za Bibo planino je dolg travnik, po katerem v ugodnih razmerah lahko zelo uživaško smučaš. 

Tokrat sva smučala počasi in previdno po večinoma spihanem pobočju..

Sledil je še previden spust po cesti nazaj do vasi Okrog.

Zaključila sva, da je bil dan z ovirano smuko kljub vsemu vreden truda. 

Smučke niso utrpele večjih poškodb, midva pa sva užila zimo v zgovorni tišini.

__________________