Fratar (Grobničke Alpe)

 Pot: vas Podkilavac, steza Istočni greben, vrh Fratar,  koča Hahlič, steza Po Čeki, vas Podkilavac

Čas: 8 ur 

 

Grobničke Alpe se imenuje del Gorskega Kotarja nad Grobnikom in Čavlami pri Rijeki. 

 Geografsko nimajo nič skupnega z Alpami, ker pa zaradi strmih sten in golih kamnitih vrhov 

nanje spominjajo, so jih poimenovali tako. 

Za vasjo Podkilavac se razprostira velika neposeljena dolina z mnogimi jasami ter gozdiči.

 Ponekod je zagrajena z ogradami za živino.

Na vrhove Grobničkih Alp vodi več poti. Navzgor sva izbrala pot Istočni greben. 

Izkazala se je za zelo prijetno in razgledno.

Skalnat greben se nadaljuje z lepim travnatim grebenom,

 od koder se že vidi Kvarnerski zaliv. Steza je lepo označena.

Nad travnatimi pobočji, kjer se v sezoni pase živina, se dviguje več vrhov. Vsi so skalnati. 

Hodiva mimo njih, ker tokrat greva proti Fratarju. 

Vrh Fratarja se dviguje nad obsežnim 200 višinskih metrov širokim pasom razmetanih ostrih skal, preko katerih si je potrebno pogosto pomagati z rokami, da se lahko povzpneš.

Na vrhu se je nama odprl prekrasen razgled na vse strani.

 Na gornji sliki je pogled proti Guslici in hrvaškemu Snježniku nad Platkom. 

Na spodnji pa pogled proti Krku ter Grobniku, od koder sva slišala hrup dirkalnih motorjev.

Vrh Fratar (1353 m).

Pogled proti drugemu delu Kvarnerja, Cres ter Opatija.

Na spodnji sliki pa je naš oddaljen Snežnik, na katerem so še vidne zaplate snega.

Utrinek z vrha.

Pot navzdol poteka po slikovitem "pragozdu". Da je tu res še prava divjina, 

naju opozori velik črni gad, ki se sonči sredi poti. 

Pri tem se ne pusti zmotiti, zato ga spoštljivo obhodiva.

V dolinici pod Fratarjem je lepo obnovljena koča Hahlič, od katere je lep razgled proti morju.

Pogled nazaj proti koči, desno je najin Fratar, levo pa Suhi vrh in še nekaj vrhov, 

ki sva jih pustila za drugič, saj se je že do tu nabralo dovolj hoje.

Za pot navzdol izbereva stezo imenovano Po čeki.

Steza je obrnjena na jugozahod, sončna, vendar lepo speljana med travnatimi planotami ter gozdiči.

Tokrat nama je spremljevalna aplikacija namerila 1100 višinskih metrov ter 16 km poti. 

 Na tem področju je še nekaj poti in vrhov, zato se bova sem še vrnila.

 

_______________
 

Camino Krk

Za kratek skok na morje se pogosto odpeljeva na otok Krk, 

ker nama poleg sončenja in kopanja vedno nudi tudi obilje pohodnih poti.

Camino Krk je 150 km dolga pešpot. Leta 2019 so povezali obstoječe pešpoti v  krožno pot po otoku Krk.

 

Tokrat sva se odločila prehoditi del Camino Krk-a na tak način, da vsak odsek te poti nekako  poveževa v krožno pot, ki naju bo prijetno pripeljala nazaj do izhodišča. 

Z malo truda in domišljije sta nama na taki pohodniški strategiji uspeli dve lepi krožni poti. 

 

Camino Krk je precej uhojena in dobro označena steza, medtem ko so vse ostale steze po katerih sva hodila slabše ali nič označene in tudi slabo uhojene. 

Zato sva občasno tudi zašla in pot zaključila po svoje.  

 

1. DAN:  Stara Baška, Obzova, Zminja, Veliki Hlam, Vratudih, Stara Baška, dolžina poti 15,1 km, višinska razlika 650 m, čas 6 ur

 

 

Obzova, 569 m.

Pihala je zelo močna burja tako, da sva si zavetišče za malico našla v ovčji ogradi.

Na poti proti Velikemu Hlamu.

Zminja, 537 m, od koder je lep panoramski pogled preko Baške 

do ostankov snega pod vrhovi na celini.

Na poti proti Vratudihu.

Pokrajina postane razgibana.

Veliki Hlam,482 m.

 

  

2. DAN: Vrbnik, Mali Hlam, planota Diviške, Vrbnik; dolžina poti 18,5 km in 600 višinskih metrov,

čas 7 ur .

Ta pot je večinoma potekala po Camino Krk stezi z dodatkom vzpona na Mali Hlam.

Po barvitem sončnem zahodu je nastalo tudi lepo sončno jutro.

Steza na Mali Hlam je bolj slabo označena. 

Večkrat sva jo zgrešila in se prebijala med zaraščenimi pobočji zopet nazaj na stezo. 

Na spodnji sliki je Mali Hlam, 446 m.

Na poti sva hodila tudi med mnogimi naravnimi in geološkimi zanimivostmi.

Na spodnji sliki je velik konglomeratni balvan imenovan Baba.

Pogled na drugo stran doline na Obzovo, kjer sva hodila včeraj.

Po vsej planoti Diviške se razteza veliko lovišče,

 v katerem so na primernih točkah postavljene lovske preže.

Pogled na Vrbnik nad katerim sva začela in kjer sva zaključila najino pot.

 

 Na najinih stezah sva hodila skoraj sama, srečala sva le nekaj pohodnikov, 

ki so se podali na bližnje znane vrhove.

 

____________________

 

 

 

Španija: iz Španije domov

V prejšnjih prispevkih sem pozabila omeniti, da so tu pogosto v vrtovih kaktusi,

 ki rastejo prosto kot pri nas regrat. Prav lepo jih je bilo opazovati. 

 

V Španiji sva se ustavila ob privlačni obali pod mestom Vinaris, 

kjer sva se malo sprehodila po obalni poti.  

Španijo zapustiva na prelazu Col d. Ares. Vrhovi gora, ki segajo preko 1800 m, so vsi zasneženi.

Veva, da se za njimi nahaja žepna državica Andora.

V Franciji naju zopet pritegnejo lepe in samotne morske lagune ...

...kjer opazujeva jate flamingov...

 

Kasneje sva se ustavila na veliki plaži Plage de Piemanson, za katero prebereva, 

da je najbolj divja plaža v Franciji. Res je zelo dolga in leži na zunanjem obrežju lagune. 

Prostora za bivanje je tukaj za vse dovolj. Vsaj izven glavne turistične sezone je tako.  

Laguno zapuščava po cesti proti Marseillu. Takoj za njo se v morje izliva reka Rhone, preko katere sva se popeljala s trajektom, ki tu neprestano vozi z brega na breg.

Preko Italije sva se ponovno zapeljala po avtocestah in bila v enem dnevu spet doma.

 

S tem sva zaključila s potovanjem po južnem delu Španije in Portugalske.

Bila sva pozitivno presenečena nad lepoto dežele. Mislila sva namreč da zahodna Evropa pač ne premore kaj takega, kar bi naju posebej pritegnilo.  Pa ni tako.. 

Ljudje so prijazni, naravnih lepot je veliko, gorstvo Sierre Nevade pa se nama zdi zelo lepo.

Povsod kjer obala ni poseljena,  pa se najdejo lepe plaže in prijetni kotički za postanek.

Torej se bova sem gotovo še vrnila.

 

________________

 

Španija: toplice Santa Fe ter Sierra Nevada - vas Trevelez

 Prispela sva v bližino gorskega masiva Sierre Nevade. Povratek proti Franciji sva načrtovala po južnih obronkih tega gorstva. Tako je naneslo, da sva na tej poti obiskala še vroče tolmune

  naravnih toplic Santa Fe,(tudi te nama je priporočal sin) ter si privoščila lepo pohodno pot iz vasi Trevelez, 

ki velja za najvišje ležečo naselje v Španiji. 

 

SANTA FE: Izviri vode v Santa Fe so resnično prijetni in topli. Tu je nekaj jezerc, 

kjer ima voda prijetnih 40 stopinj in je zato ravno pravšna za razvajanje v tem letnem času.

Okoli teh izvirov se je nahajalo nekaj vozil s popotniki, 

vendar nisva imela občutka neke odvečne  gneče.

Vroča voda izteka iz globinske vrtine v najvišji bazen, so pa še nižje ležeči bazen in tolmuni 

enako topli in prijetni za namakanje. Taki mamljivi ponudbi se nisva upirala, 

ampak sva raje prilagodila najin potovalni načrt za ta dan.

 

Vas TREVELEZ: razpotegnjena leži v strmini južnega pobočja Sierre Nevade. 

Je ena izmed najvišje ležečih vasi v Španiji. Leži na višini okoli 1600 m na pobočju najvišje gore Iberskega polotoka, Mulhacen (3479 m). Znana je po ozkih strmih ulicah in po planinskih poteh, saj je tu zelo primerno izhodišče, da se podaš na katero od njih.  

Do vasi vodi ozka, vijugasta in mestoma precej strma asfaltna cesta po zelo lepi krajini. 

Zvečer sva naštudirala in danes dopoldan sva opravila krožno pot, GR 240 in GR 7, dolgo okoli 12 km z namenom, da se malo spoznava s potmi po tem gorstvu. 

Sneg je ležal nad 1900 m, zato so višje ležeči vrhovi tokrat od naju ostali nedotaknjeni;

oziroma rekla sva, da jih prišparava za drugič, kajti sem se bova še vrnila.

Takoj zjutraj je naju na pobočju planin zajela ploha s snežnim pšenom, 

megle pa so na srečo le ostale nad nama, tako da sva lahko nadaljevala pot.

 Markacij ni veliko, so pa običajno označbe na kolih na križiščih poti, katere pogosto nisva znala razvozlati, kaj sporočajo in v katero smer veljajo.

Je pa zato bolj zabavno, ko prideš nekam, kamor nisi nameraval in vidiš prizore, 

ki so rezervirani za izbrance najinega kova.

Ena od zanimivosti je bilo neljubo dejstvo, da nama je cesto odnesel hudournik 

in so jo ravnokar sanirali. 

Kako je potekala interventna sanacija, je dokumentirano na spodnjih fotografijah.

Avtomobili tukaj očitno še nekaj časa ne bodo vozili, 

za pešake pa bo kmalu zasilno prehodno. 

Uspešno sva prečila ta del. Presenečenj pa še ni bilo konec. 

 

V nadaljevanju poti sva ugotovila, da je hudournik odnesel tudi brv 

in je bil čezenj položen samo zasilen spolzek hlod.

Vračati se nisva želela, pa sva za tem nadaljevala še prečenje kakšnih 30 m preko "frišnega" podora.

Nato so se zadeve umirile ...

... vse do bikov, ki so se pasli točno na najini stezi in naju grdo gledali, kot tisti v areni za bikoborbe. Tudi zgledali so strašni, vsaj zdelo se nama je tako, ker ne poznava navad španskih bikov na paši. 

Za vsak slučaj sem enega še na hitro slikala, da jih ne bi vznemirjala.

Še preden sva prečila njihov pašnik, pa sva si ogledala vse opcije za junaški umik, 

če bi si kdo od njih pretirano zaželel najine družbe.

Stara bivališča ob poti ...

... in male radosti z igricami na simpatičnih balvanih, pa so nama še polepšali hribovski potep.

Hodila sva skoraj 5 ur, okoli 12 km in za gor in dol po grapah se je nabralo približno 800 višinskih metrov

Vas Trevelez pa je znana tudi po sušenem pršutu. Sušenje omogoča čist, suh gorski zrak. 

Ta tradicija sega že v rimske čase. Je ena izmed najbolj poznanih kulinaričnih posebnosti Andaluzije. Pršuti pa so povsod, v vsaki trgovini, narisani na hišah in še ograje po vaseh krasijo pršuti.

Naju pa je bolj zanimala voda. Skoraj vsaka hiša ima svoj urejen izvir, 

voda teče resnično povsod toda urejeno. Napojila sva sebe in dopolnila najine zaloge. 

Naj še omenim, da je najvišja cesta, ki vodi po južnem pobočju na nekaterih mestih zelo ozka. 

Predvsem v vaseh, ko vijuga sem in tja med hišami. 

Sierra Nevada naju je navdušila; lepo gorstvo z mnogimi potmi. 

Mogoče se prav kmalu ponovno vrneva sem.

___________________