Pločno

 

Pot: Masna luka nad jezerom Blidinje, pot proti Boričevcu, Ravnine, vrh Pločno, 

nazaj po poti pod Jabuko 

 

Čas: po opisu poti okoli 4 ure navzgor, višinska razlika okoli 1100 m in vse skupaj okoli 16 km poti. 

 

Pločno je najvišji vrh planine Čvrsnice in dominira nad jezerom Blidinje. 

Do izhodišča vodita dve cesti od jezera Blidinje. Prva pelje od Boričevca po zelo razriti makadamski cesti, druga asfaltna pa do Masne luke, kjer stoji samostan in cerkev sv. Ilije proroka.

Tu je tudi veliko asfaltno parkirišče ter malo pod njim močan izvir okusne in mrzle pitne vode. 

Tu sva tudi midva parkirala med obiskovalci priljubljenega duhovnega centra. 

Od Masne luke sva krenila po gozdni stezi proti Boričevcu. 

Steza je dobro označena in hitro krene navzgor skozi gozd do roba planine Čvrsnice. 

 Ko sva prispela na rob planine, sva nad sabo prvič zagledava najin vrh. (slika zgoraj).

Med vzponom vedno rada pogledava naokoli. Tokrat vidiva planino Vran, 

kjer sva pohajala prejšnji dan.(slika zgoraj).

Med zaraščenimi vrtačami se pot po planini vije zelo prijetno.

Za kratek čas se oddahneva na Ravnini, kjer je križišče poti. 

Najina pot zavije proti Pločnu, druga pa vodi proti Velikemu Vilincu in Hajdučkim vratom, 

kjer sva bila pred tremi leti.

Na sam vrh sva se povzpela po utrjenem melišču.

Pločno (2228 m).

Na vrhu je nekoč bila planinska koča, v času SFRJ je to bil vojaški objekt. 

Malo pa je naju presenetilo, da je v koči še sedaj vojska.

Zato iz druge smeri sem gor vodi tudi slaba makadamska cesta.

Pogled z vrha po planini Čvrsnici. V ozadju zagledava Veliki Vilinac. 

Je lep je občutek, da sva tam že bila pred leti in občudovala Hajdučka vrata. 

Za njih sva v bosanskem vodniku prebrala, da je to "vzpon in pogled za milion dolara". 

Se strinjava.

Malo se sprehodiva še po obronkih Pločna.

Koča na vrhu, kjer prebiva vojska.

Po počitku ter občudovanju visoke planine se vračava navzdol.

Pred seboj zopet gledava planino Vran na drugi strani jezera Blidinje.

Za spust v dolino tokrat izbereva drugo varianto. 

Ta pot se v začetku vije med ruševjem, ter se nato spusti strmo navzdol po mehki stezi skozi borov gozd. 

 Na izhodišče se vrneva točno pri studencu pod cerkvijo, kar naju zelo razveseli. 

Odžejava se in dopolniva zalogo mrzle studenčnice za naslednje dni.

 

____________

 

Vran, planina Vran

 

Pot: jezero Blidinje, vrh Vran na planini Vran ter nazaj

Čas: okoli 4 ure, (2 uri navzgor po opisu poti) , okoli 840 višinskih metrov ter 8 km poti.

Jezero Blidinje se nahaja na Dugem polju. Je del Parka prirode, ki je zaščiten, da se ohrani prvinsko naravno okolje. Pohodniki ga imamo radi tudi zaradi obilja samotnih poti ter tihe pokrajine, ki vabi k  daljšemu bivanju med samotnimi borovci.

 

Nad jezerom se dvigujeta dve planini: Vran in Čvrsnica. Stare zgodbe pravijo, da je planina Vran dobila ime po jatah vran, ki so nekoč davno bivale na tej planini. Midva jih danes nisva opazila niti za vzorec.

Planina Vran ima štiri vrhove nad 2000 m. Midva sva se povzpela le na Vran (2020 m).

 Vremenska napoved za danes je namreč obetala nekaj ploh preko dneva, pa nisva vedela ali temu verjeti ali ne. Tokrat pa so meteorologi imeli prav, ujele so naju plohe in zato sva se povzpela le na prvi vrh planine, imenovan Vran. Sicer pa se od tu lahko pot zaokroži še preko Malega ali Velikega Vrana.

 Označena pot na planino vodi skoraj naravnost strmo navzgor.(slika zgoraj).

Na zgornji sliki je pogled na jezero Blidinje in Dugo polje.

Na vrhu planine je razgled na vse njene vrhove višje od dva tisoč metrov.

Pogled na planino Čvrsnico na drugi strani Dugega polja. Tja bova šla jutri.

Utrinek s poti.

Pohod po planini.

Vrh Vran (2020 m).  Na vrh sva pohitela, hodila sva le uro in pol.

Zaradi ploh, ki sva jih že ugledala kako se bližajo, poti po ostalih vrhovih nisva nadaljevala, 

ampak sva se obrnila nazaj proti dolini.

Na pospešeni poti navzdol naju je ploha ujela, malo sva vedrila pod večjim borom, 

pravo zatočišče pa sva imela šele v avtu.

Jutri se obeta nov, jasen in topel dan, 

kar pomeni za naju nove planinske užitke po poteh na drugi strani lepe planote.

 

__________________

 
 

Monte Sart (Žrd), Senožeče, Picco di Grubia

 

Pot: Sella Nevea, koča Gilberti, Sella Grubia, Senožeče, Picco di Grubia in nazaj do koče Gilberti

 

Tokrat sva si skrajšala pot tako, da sva se s sedla Sella Nevea z gondolo zapeljala do koče Gilberti in od tam krenila proti Bili peči. Gondola je pričela obratovati ob 8.30. Bil je lep poletni dan, 

pa sva zato lahko sproščeno zakorakala po italijanski strani Kanina vse do Monte Sarta. 

Od koče Gilberti v eno smer porabiš približno tri ure časa.

--Na zgornji sliki je koča Gilberti slikana s sedla pod Bilo pečjo.

 

 Na zgornji sliki je naš Kanin v ozadju, na spodnji sliki pa sedlo Grubia z bivakom.

 

S sedla Grubia vodi grebenska pot na prvi vrh Senožeče(2320 m) 

in nato še na drugi vrh Monte Sart, (2324 m)

V takem vremenu so razgledi z vrhov daleč naokoli. Na spodnji sliki je Montaž, 

Špik hude police ter Špik za nosom (od leve na desno). 

Pod skupino Montaža pa se nahaja prostrana planina Pecol.

Ob vračanju sva se povzpela še na Picco di Grubia (2238 m).

Utrinki z vrhov.

Pogled nazaj na najin Picco di Grubia, Senožeče ter Monte Sart (vrhovi od leve ).

Pot sva zaključila pri koči Gilberti ter se z gondolo vrnila na Sello Neveo.

Tokrat sva v osmih urah prehodila okoli 13 km in nabrala blizu 1000 višinskih metrov. 

 

_____________________

 

Mogenza piccola (Bohinca)

 

Pot: Rabeljsko jezero, čez Škrbino pod Škrapljo, vrh Bohince, Bavhica, jamarski bivak ter nazaj 

Okoli 12 km ter okoli 1000 višinskih metrov

Nad Rabeljskim jezerom je veliko visokih gora. Najbolj znane in obiskane vrhove sva že osvojila in sedaj je bila na vrsti Bohinca, manj obiskan vrh.

Pot se prične na sipinah Rabeljskega jezera in je nekaj časa skupna poti na Jerebico. 

Kmalu se stezi ločita, najina je označena s št. 654.

Prejšni večer nas je osvežila manjša ploha in svet okoli naju je bil obarvan rahlo rdeče, 

čez vrhove hribov pa je po plohi zasijala mavrica (naslovna slika). 

In zato so naslednje jutro v dolinah in nad Rabeljskim jezerom lebdele meglice, ki pa so hitro izpuhtele.

Najprej se steza vije skozi gozd. Na Škrbini pod Škrapljo pa doseževa skalnati del poti. 

 Kot povesta ti imeni, sva dejansko hodila mimo ostrih škrbin, brezen in škrapelj.

Za škrapljami se pokaže nekaj metrov gladke stene. Tu je pot varovana z jeklenico.

Če greš proti vrhu Bohince je potrebno zapustiti pot 654. 

Rahlo vidna steza, ki vodi na vrh je ponekod označena s skalnatimi možici. 

Ob poti občudujeva tudi takšno skalno okno ter dolino z Rabeljskim jezerom.

 Do vrha Bohince pa naju je čakalo še nekaj presenečenj.

 Steza je malo zakrita in na dveh mestih je precej izpostavljena. 

Nekaj metrov je bilo tu potrebno preplezati.

 

 Razgled z vrha pa je poplačal ves trud vzpona. 

Na spodnji sliki je Rombon ter greben ki vodi na Vrh Ribežnov. 

Lep je občutek, ko gledaš gore, ki si jih že prehodil in preplezal.

Na spodnji sliki je pogled na naš Mangart v daljavi in Jerebico spredaj desno.

Bohinca (1943 m) je še en dober razglednik. Nazaj grede sva se vračala še čez Bavhico 

ter obiskala še jamarski bivak. Vse te poti niso označene.

Na spodnji sliki je najin vrh Bohinca, slikan od Rabeljskega jezera. Pot do vrha ni preveč dolga, 

 ker pa ni v celoti označena, je mestoma težko sledljiva.

Takole pa je najina pot izgledala skozi oči sledilne aplikacije, ki rada riše bližnjice,

 kadar ne dobi sprotne satelitske povezave.

Rabeljsko jezero pa je precej toplo, ravno prav za uživaško namakanje v letošnjem prevročem poletju. Čeprav je v teh vročih dneh zelo obiskano, sva našla senčen parkirni prostor za avto 

in osvežilno kopel za naju. Tudi pozno popoldansko sončenje v takšnih razmerah zelo prija.

 

____________________