Portugalska: področje Algarve, Arco da Albandeira

 Regija Algarve je zelo znana turistična pokrajina na Portugalskem. 

 Portugalska obala je znana po lepih peščenih plažah pod visokimi klifi 

in najprej sva si jih ogledala prav tukaj.

Najprej sva šla pogledat menda najdaljšo plažo v državi, Praia da Falesia. Nič posebnega se nama ni zdela. Dolga mivkasta obala ter v ozadju plaže razčlenjene visoke planote.

Zato sva se zapeljala dalje do Arco da Albandeira. Tu pa so se pričeli tisti lepi klifi.

Potrebno je še omenit, da v Algarvi ni dovoljen dostop avtodomov do obalnih plaž. 

Videla sva znake za prepoved, vendar na tem področju Arco da Albandeira, kjer sva bila midva, nekateri avtodomarji prepovedi niso upoštevali. 

Sprehodiš se lahko ob obali, povsod so pešpoti in občuduješ prelepo pokrajino.

Med klifi se raztezajo lepe plaže.

Tako sva najprej prehodila štiri kilometre obale do začetka druge poti. Seven Hanging Valleys, ki sva jo imela v načrtu za naslednji dan.

In tako je nastalo nekaj slik za spomin.

Klifi v tej regiji so večinoma sestavljeni iz apnenca, sedimentne kamenine, ki nastane iz ostankov morskih organizmom, npr školjk. Te so veliko kje vidne tako da dobesedno hodiš po njih. 

Plaže in klifi so večinoma v zlato oranžnih odtenkih.

Apnenec zlahka erodira in tako nastanejo različne tvorbe, jame, stolpi, loki.

Pokrajina je resnično lepa. V tem dnevu pa tudi ni bila turistično oblegana, tako da sva po vsej poti hodila sama in tudi lepo plažo sva imela tokrat v posesti sama. Prenočišče je potrebno izbrati precej stran od obale ali pa na parkiriščih, kjer je to dovoljeno. Midva sva imela srečo in našla mali prostor za prenočevanje precej blizu obale.

 

__________________

 

 

Portugalska: mesto Faro

Meja med Portugalsko in Španijo poteka na po sredini reke Rio de Guadiana. 

Takoj na drugi strani mostu, za mejo, naju ustavi policija in postavijo nekaj vprašanj o najinem vtisu o  Španiji in o namenu najinega obiska Portugalske. 

Vprašanja se nama zdijo malo neobičajna, vendar vseeno vljudno odgovarjava.

 Pravijo, da so to vprašanja zaradi neke statistike obiskovalcev Portugalske. 

Nato zapelješ na desni pas (je dovolj jasno označeno), kjer ti slikajo registrsko tablico in potegneš svojo plačilno kartico čez avtomat. 

S tem si registriran kot uporabnik vseh njihovih avtocest. Če tega ne narediš, kasneje dobiš račun na 

e-mail, ki ga moraš plačati. To sva izvedela od najinega znanca. Kako pridejo do maila pa ne vemo. 

Torej sva tu, kakor sva tudi načrtovala najino tokratno potovanje.

Najprej sva se zapeljala v mesto Faro na krajši postanek, ki pa je postal daljši, kot sva predvidevala. Mesto se nama ne zdi nič posebnega, pač naselje kot mnogo drugih ob obali. 

Pritegne pa naju ozka cesta, ki vodi na dolge in ozke otoke, ki so razpotegnjeni pred mestno obalo in delujejo kot naravni valobran pred močnimi valovi Atlantika.

Presenečena sva koliko drobnega peska se je nabralo na otoku zaradi vetra in valovanja oceana.

 Celoten otok je bil zametan z mivko, cesto pa so 'plužili' z buldožerji, da je bila za silo prevozna.

Res si nisva mislila, da bova to doživela še kje drugje razen v puščavah. 

 Je pa tukaj dolga mivkasta plaža de Faro (Praia de Faro), ki je očitno priljubljena, glede na restavracije, namestitve in drugo turistično infrastrukturo, ki sva jo tukaj videla.

Mivka je bila povsod, na terasah restavracij, v atrijih hiš in verjetno tudi v avtih.

 Sprehodila sva se ob obali in zato sva tudi midva kmalu zapeskana.

Bliža se mrak in odpraviva se iskat prenočišče. Nameravala sva sicer prespati tu nekje, 

vendar nisva našla primernega prostora, kjer bi lahko parkirala najin avto tako kot bi želela. 

Najdeva ga pa na celini na zelo ugodnem in tihem prostoru takoj za mestom Faro.

Zanimivo nama je, da tudi do njega vodi zapeskana cesta, 

tako da so bile potrebne izkušnje in primeren avto za dostop na lokacijo. 

Zjutraj, ko sva se peljala navzdol je pa šlo veliko lažje. 

__________________

 

Španija: Dolmen de Soto

 V jugozahodni Španiji si je vredno ogledati še mesto Sevilla. 

Ogled mesta si bova pustila za "drugič", tokrat nama gre malce tesno s časom.. 

Ogledala pa sva si dolmen del Soto. Pred ogledom sva izvedela, da je potrebno predhodno rezervirati termin. Začudilo naju je, saj tu ni nobene hude gneče. Pa so nama razložili, da je v Španiji takšna praksa, da si  je vse oglede potrebno predhodno najaviti ali rezervirati.

Dolmen de Soto je eden od najpomembnejših megalitskih spomenikov v Španiji. 

Zgrajen je bil okoli leta 3000 pr.n.št. Bronasta doba.

Ima dolg hodnik, ki ga sestavljajo velike kamnite plošče in strešni kamni.

 

Ob enakonočju, torej dvakrat letno, sončni žarki ob vzhodu prodrejo skozi hodnik

 in osvetlijo notranjo komoro.  

Kamni imajo tudi gravure in stilizirana risbe ljudi, orožja in simbole.

Je v celoti pod zemljo, zunaj je viden samo kot rahla kupola.

 Na Iberskem polotoku je veliko dolmenov, ki so bolj ali manj ohranjeni.

Nekateri pa so tudi restavrirani. Verjetno bova obiskala še kakšnega, ki bo na najini poti.

 

_________________

 
 

Španija: Tarifa in Cadiz

 Za Gibraltarjem se zapeljeva do najjužnejše točke celinske Europe, ta je na rtu mesta Tarifa. 

Mesto leži na koncu gibraltarske ožine in meji na Atlantik. Jutro z rahlim vetrom od Atlantika je bilo  toliko hladno, da sva se na sprehod odpravila dovolj oblečena. 

 Na rtu je mali otok, povezan s kopnim, na katerem je staro utrjeno naselje, ki ga uporablja vojska. To pa sva ugotovila šele, ko sva se sprehodila do njega in v španščini prebrala, da je zaprt za javnost.

Pogled na polotok s svetilnikom  je nama bil zelo všeč.

Tudi Tarifa nama je bila simpatična. V mestu je osrednji del s tržnico sredi ozkih ulic kjer se nahajajo  majhne trgovine. Ni veleblagovnic in drugih modernih trgovin, kar nama je vedno privlačno.

Kupila pa sva lahko v miru vse kar sva potrebovala. 

Tudi parkirišč je dovolj in vsa so brezplačna, če sva prav opazila. 

Videla sva, da Atlantik lahko nameče mivko daleč z obale na cesto.

Vhod v staro mesto poteka skozi mogočna mestna vrata.

Od Tarife napredujeva proti znanemu mestu Cadiz. Pokrajina je takšna...

...in takšna. 

Videla sva nekaj kipov velikih bikov, ki naju spomnijo, da sva na področju, kjer se odvijajo bikoborbe. Ponos in tradicija se nočeta ukloniti željam nekaterih aktivistov, ki bi jih radi prepovedali. 

Do Cadiza se prav lepo pripelješ po avtocesti in nato obkrožiš mesto z avtom.

To je dobrih 3000 let stara naselbina, ki je prerasla sedaj v veliko mesto. Prvo naselbino so zgradili Feničani. Leži na skalah polotoka, ki sta včasih bila dva otočka.

Staro mestno jedro je veliko z lepimi  ozkimi ulicami...

...ter zopet s polotokom...

Pogled nazaj na mesto s polotoka je vreden daljšega postanka.

Na polotoku je utrdba San Sebastiano v katero pa lahko vstopiš in si jo ogledaš.

Zgoraj na rtu ter spodaj pogled nazaj na Cadiz.

Mesto nama je bilo všeč.

 

 Na koncu dneva sva namreč našla za prenočevanje prijeten prostor 

nad plažo pri mestu El Puerto de Santa Maria.

Za konec pa še slikca barvitega naselja z restavracijami,

  ki je ob 'najini' plaži in sva si ga ogledala zvečer pred spanjem.

 

________________