ponedeljek, 12. januar 2026

Turnovka

 Pot: Planina nad Ljubenskimi Rastkami,  Veliki Travnik, Turnovka ter nazaj
Čas: okoli 3 ure navzgor, nato smuka do izhodišča
Razmere: vsaj pol metra sipkega snega ter veter 
 V začetku januarja je zapadel sneg. V nižinah dobrih 10 cm, 
v zasavskih hribih več kot pol metra, v sredogorju Savinjskih Alp pa tudi okoli pol metra.
Negativne temperature  ozračja so obdržale snežno odejo dober teden, kar se zadnja leta redko zgodi.
Kljub močnemu severnemu vetru sva šla pogledat belo pokrajino malo višje.
Nekaj dni zapored sva bila del te snežne pravljice. Bili so to dnevi zimskih užitkov.
Spodaj je nekaj zimskih utrinkov v teh dneh:



Na Turnovki (1637  m)
V ozadju je bila Menina planina vse dneve v oblakih.


Cesta do izhodišča je bila prve dni snežena tako zjutraj kot popoldne, ko sva se vračala v Ljubno.
 
Teden dni je trajala takšna zimska idila v zasavskih hribih in sredogorju naših planin. 
Želiva si še nekaj takih dni v tej zimi. 
Če jih ne bo v domačih hribih, jih bova poiskala drugje.
 
__________________________

sobota, 3. januar 2026

Reška planina

 Pot: Prebold, Žvajga, Tolsti vrh, Strnik, Reška planina, Prebold
Čas: približno 7 ur  
Tokrat sva prehodila pot, ki je bila načrtovana že nekaj let, pa je šele zdaj prišla na vrsto. 
Poteka po delu Preboldske planinske poti, ki v celoti meri kar 32 km,
kar je verjetno preveč, da bi jo lahko prehodila samo v enem kratkem zimskem dnevu.
  Začne in konča se v Preboldu. Je precej naporna zaradi strmih spustov in vzponov po gozdnatih grebenih. Naju je pričakala še začinjena z rahlim snegom preko razmočenega listja in blata. 
Zato so najini spusti bili zelo previdni, pa sva kljub temu pogosto nekontrolirano 
oddrsela v neželeno smer.
Iz Prebolda sva krenila proti Žvajgi. Steza je prav lepo speljana po manjših gozdnih grebenčkih. 
Žvajga ima dva skoraj enako visoka vrhova. Spodaj na sliki je manjši ( 620 m), 
preko katerega naju je peljala pot.
Proti Tolstemu vrhu sva hodila po prelepem gozdnem grebenu. 
Kazalo je, da se bo nizka oblačnost razpršila, pa se to ves dan ni zgodilo.


Z grebena sva gledala na zamegljeno Savinjsko dolino ob robu katere kraljuje naša Gora Oljka.
V ozadju se še vedno dvigajo pare iz hladilnika Šoštanjske termoelektrarne. 
 Tudi Tolsti vrh (756 m) je še nudil nekaj razgleda. 
 Z njega sva se ponovno spustila strmo navzdol, nato pa še bolj strmo navzgor. 
Opazila sva, da je vsak naslednji vrh višji za kakšnih 100 m. Vmes pa je seveda globok spust.
 
Drevje pa je bilo še vedno odeto v zimsko belino.
Na Strnik (845 m) je ponovno strm vzpon, kakršnih sva se do sem že navadila.
Od tu bi bil lep panoramski pogled do Dobrovelj, Menine planine in Kamniško Savinjskih Alp, 
če bi se megleni oblaki vsaj za trenutek umaknili. Pa se niso.
Sledil je še en strm vzpon, tokrat končno že na Reško planino, 
ki je v celoti zelo ozek gozdnat  greben.
Od tu naprej naju megla na preostanku poti ni več zapustila.
Malo pod vrhom Reške planine je ličen Adijev bivak. 
Notri sva se skrila pred mrazom in ob 12h končno pomalicala dobrote iz nahrbnika 
in jih zalila z vročim domačim čajem iz termovke.
Za bivakom je potrebno zaviti desno po zelo strmi potki navzdol. Bila je zelo spolzka, 
obogatena s plastjo mokrega listja na blatni podlagi in strehci iz deviško belega snega.  
Ker sva hodila prva po zadnjem sneženju, sva ji težko sledila med gostim grmovjem in drevesi,
 ki so se trudoma oklepala hude strmine.
Pa sva kljub težavnemu spustu uspešno pridrsala do Doma pod Reško planino.
Tu sva nameravala spiti kavo a naju tamkajšnje razmere niso pritegnile, 
zato sva takoj obrnila kurz nazaj proti Preboldu, seveda po drugi poti. 
Od tod vodi navzdol večinoma spet strma pot. 
V spodnjem delu je bilo preko poti še vedno veliko podrtega drevja, za katerega sva domnevala, 
da ga bodo od najinega zadnjega obiska gotovo pospravili a se zdi, 
da ta navlaka razen naju nikogar ne moti.
 
 Najin statistični sledilec je tudi tokrat začrtal lepo krožno pot in izračunal,
 da sva prehodila 15 km poti ter pri tem nabrala  920 višinskih metrov. 
Zaradi neugodnih pohodnih razmer nama je bila pot naporna, 
vendar kljub temu dovolj privlačna, da se bova sem še vračala.
 
______________
 

četrtek, 1. januar 2026

Čemšeniška planina

    Pot: krožna pot prek Čemšeniške planine: Prvine, vrhovi planine ter nazaj mimo cerkvice Sv. Primož.
    Čas: 6 ur in pol  
Lansko leto sva prvič povezala krožno pot prek Čemšeniške planine. Tokrat sva spremenila le izhodišče. Začela sva v Prvinah. Tudi tu je dovolj snega. Nad kočo sva se povzpela na greben planine.
Na razglednem grebenu vodi steza po robu gozda.
Koča je bila odprta, pohodnikov pa malo, kar se ne zgodi pogosto.
Na planoti nad kočo je snega še več. Tam sva gazila sneg preko treh navišjih vrhov: 
Tolsti vrh (1170 m), Črni vrh (1204 m) ter Veliki vrh (1184 m).

Na vzhodni strani planine  pot zavije strmo navzdol med slikovitimi bukvami.
Z derezicami uspešno premagujeva poledenelo strmino.
Kmalu zapustiva Savinjsko planinsko pot, ter po kolovozih nadaljujeva 
pod strmim južnim pobočjem  planine.
Mimogrede ponovno obiščeva simpatične palčke, ki živijo ob edinstvenem bivaku.
Ker je moč vetra naraščala, sva zavetje za kratek počitek z malico našla ob cerkvici Sv.Primoža in Felicijana, od koder sva uživala ob pestrem panoramskem razgledu proti Kumu.
Za zaključek najinega kroga v drugem poskusu najdeva še primeren prečni kolovoz, 
 ki naju pripelje direktno nazaj do Prvin. Izračunava, da sva prehodila malo več kot 
dvanajst kilometrov razgibane snežne trase. 
 
_______________
 

sreda, 31. december 2025

Mrzlica

  Pot: gornje Trbovlje, Ostenk, Kunkelj, Mrzlica ter približno po enaki poti nazaj
Čas: okoli 2,30 ure navzgor  
 Na Mrzlici sva bila že večkrat s savinjskimi pristopi, zato sva za spremembo tokrat izbrala pot iz Trbovelj. Tu še nisva hodila. Avto sva pustila nad Trbovljami nekje ob cesti, ki vodi do Ostenka. 
Nekaj časa sva hodila ob cesti, nato pa po poti, ki občasno zavije v gozd. Kmalu se pred nama prikaže vas Čeče z Mrzlico v ozadju.
Na zgornji ter spodnji sliki so travniki nad Čečami in pogled proti Kumu.
Za vasjo Čeče steza vodi skozi gozd navzgor do vršnih travnikov na pobočju Mrzlice. 
Snega v dolinah že zdavnaj ni več, tu pa ga je še vedno dovolj.
 
Mrzlica (1122 m).
V tem jasnem dnevu je bila vidljivost odlična.
V Savinjski dolini so se dopoldne meglice zadrževale še nekaj časa.
Koča pod vrhom pa je bila danes, na zadnji dan leta 2025, zaprta.
Nenadoma je megla nad dolino izginila in Savinjska dolina se je prikazala kot na dlani. 
Midva pa sva se odpravila nazaj na drugo stran proti Trbovljam. 
Današnja pot na Mrzlico je bila prav prijetna, zato je verjetno, da jo bova še kdaj ponovila.
 
________________