Osorščica

 

 Izhodišče: Nerezine na Lošinju

Čas: 1ura za 500 m višinske razlike, skupni čas 4 ure

Pred označeno stezo za Osorščico je tale zanimiv in poučen zapis. 

Osorščica je vedno privlačila mnoge, da so se povzpeli na njen vrh. 

Tudi naju je, ampak sva se vrsto let samo vozila ali jadrala mimo. 

Danes pa je prišla na vrsto, da si jo ogledava še od zgoraj navzdol.

Na začetku je pot zamejena levo in desno med suhozide.

Kasneje se spremeni v gozd na kamniti podlagi. Vedno mi je takšen izbor presenetljiv.

Proti vrhu je na izbiro več poti.

Prvi vrh je Sv.Mikula .(579 m)

Z njega je prelep pogled do južnega rta Malega Lošinja in ob dobri vidljivosti še dlje mimo Ilovika, 

do Premude, Škarde, Silbe in Oliba ...

Pot nadaljujeva po vrhu Osoršice do Televrina, najvišjega vrha ( 588 m).

Pogled nazaj na Sv.Mikulo ter Mali Lošinj.

Pri Televrinu sta še dve kraški jami, vendar precej daleč strmo navzdol; levo in desno.

 Nisva se spustila do njih, ker so naju preganjali deževni oblaki.

Pogled na otok Unije, najina priljubljena sidrišča, kadar sva plula v tem akvatoriju.

S Televrina ni razgleda, je gozdnat vrh. Pot pa se nadaljuje na Mažovo goro, 

kjer je planinska koča na 279 m in je odprta od 1.aprila do začetka zime.

Nisva se spustila do nje, ker naju je že lovil dež.

Na poti navzdol sva zopet občudovala prelepe bore, ki kljubujejo ostri burji.

Pogled na Punta Križo, znani polotok na Cresu.

 Kmalu sva bila spet sredi opuščenih vrtov in med suhozidi  in sva hitro, 

še pred pravim dežjem, prišla do avta. 

Potem  sva skušala najti trgovino, da dopolniva najino zalogo kruha in druge hrane. 

Nisva uspela. V Nerezinah se trgovina odpre šele ob petih popoldan,  v Osorju pa je odprta le do opoldne.

Ker nisva hotela lačna čakat do petih, nisva  imela druge izbire, 

kot da si v dežju postreževa iz najinih zalog, za katere pravočasno poskrbiva, da jih nikoli ne zmanjka.

Spet je bil to en lep dan in najvišji vrh Lošinja je bil končno tudi osvojen.

_______________________

 

 

Cres - mesto Cres

Cres 

Na poti proti Lošinju sva se ustavila v Cresu in se sprehodila v njem. 

Vreme ni bilo primerno za kaj drugega, saj je občasno deževalo in pihala je burja.

To je drugo največje mesto v creško-lošinjskem arhipelagu. 

Naseljeno je že od časov Liburnov, imenovalo se je Crepsa, pomembno pa je bilo zaradi dobrega pristanišča, naravnega okolja in bližine Istre. 

Največji pečat so tu pustili Benečani v 14. st.

 Beneški vpliv je dobro opazen na številnih cerkvah, palačah, mestnih vratih in stolpih,

veliko tega sva si ponovno ogledala na sprehodu po ozkih ulicah in stopnicah nama vedno privlačnega mesta.

Prespala sva ob vzhodni obali velikega zaliva, blizu morja. 

Naslednje jutro sva se odpravila dalje proti Osorju.

________________

 

 

Sisol

 

 

 Izhodišče: vas  pred Brsečem

Dolžina poti 8 km, višinsska razlika 800 m, čas pristopa okoli dve uri.

Jutro se je pričelo z lepim sončnim vzhodom iznad Cresa.

V pogorju pred Učko je najvišji vrh Sisol. 

Nekaj poti vodi na ta vrh; izbrala sva stezo, ki vodi iz Brsača.

Pot je dobro označena do vrha grebena, kjer opaziva velika skalna vrata.

Ali pa je to naravni most. Oboje pritegne pogled in pozornost.

 

Z vrha grebenske poti pogledujeva na polja globoko spodaj v dolini.

Nadaljujeva pot po terenu, kakršen je povsod po jadranskih hribih vzdolž hrvaške obale: špičasto in razbrazdano.Sva se tega že navadila.

Skačeva s kamna na kamen. Ne presenetijo naju več.

Med gosto makijo se pojavljajo razkošno vejevnati bori.

Na severnem rtu Cresa je morje mirno. Vedno pa ni tako. 

Najbolj to pogrešaš, ko pluješ mimo njega.

Na vrhu Sisola  833 m skoraj malo poletiva ...

 

... a se kmalu spet prizemljiva.

 

Raje pogledava nazaj do Učke in po že prehojeni poti.

Pogled navzdol na najino izhodišče, mestece Brseč.

Res uživava, ker lahko spet skačeva po skalah.

Vračava se po isti poti nazaj po prelepem skalnatem grebenu 

in uživava v razgledih na vse strani.

 

To pogorje s svojim najvišjim vrhom, Sisolom, 

je atraktivno tudi zaradi razgledov krog in krog. 

 

_____________________

 

 

 

Kamenjak

 Polotok Kamenjak je najjužnejši del Istre.

 Pred mnogimi leti je bil polotok priljubljen med tistimi, ki smo želeli biti "stran od civilizacije". 

Danes to sigurno ni tako, zlasti v poletnem času. 

Leta 1966 je postal pravno zaščiten kot objekt posebnega pomena.

 Leta 1996  so hrvaške oblasti razglasile rt polotoka za območje zaščitenega naravnega  parka,

 saj je na polotok območje redkih rastlin. 

V votlinah ob prepadnih obalnih stenah pa živi "morski čovik". 

To je eden od najbolj ogroženih sredozemskih tjulenjev, imenovan tudi sredozemska medvedka. 

Polotok v dolžino meri 9,5 km v širino pa od 400 m do 1600 m. 

Ima več kot 30 slikovitih zalivov in je zaradi tega tudi priljubljena destinacija pomorcev. 

V njegovem arhipelagu je 11 nenaseljenih otočkov.

Žal  nama je tokrat sprehod po južnem delu Kamenjaka odpadel, ker je ta del zasedla vojska.  

Do 22.8.2023 bodo namreč tu potekale vojaške vaje, kljub zaščitenemu naravnemu parku.

Morda jim uspe pregnati razen naju tudi vse plašne morske medvedke ...

___________________

Dvigrad

Dvigrad ali Dvograd je zapuščeno porušeno srednjeveško mestece v jugozahodni Istri. 

Nahaja se v Limski Dragi, ki je kot podaljšek Limskega kanala več kot 10 km v notranjost polotoka. Zaradi svojega položaja, pitne vode in rodovitne zemlje je bil naseljen že v prazgodovini. 

Arheološke najdbe potrjujejo tudi vpliv antike. 

Kasneje pa se je mestece razvilo v pomembno srednjeveško središče.

Danes je to nekoč veliko mesto v ruševinah. 

Pod mestom je velika dolina, s posameznimi njivami ter travniki. 

Razgled z mesteca na dolino je atraktiven. 

Množic turistov ni, kar nama naredi ta del Istre še privlačnejši.

 

--------------------

 

 

Rovinj

 Na poti proti jugu Istre, sva se ustavila tudi v Rovinju, 

da se malo sprehodiva po slikovitih ulicah starega mesta, 

ki nama ob vsakem obisku pokaže drugačen obraz. 

 

Kot po navadi, sva se tudi tokrat povzpela vse do vrha mesta, 

kjer stoji veličastna cerkev Sv. Eufenije.

 Ker je bila odprta za obiskovalce in brez vstopnine, sem si šel ogledat tudi notranjost.

Veličastna cerkev je baročna zgradba v beneškem stilu, 

 rekonstruirana v obdobju med leti 1725 in 1736. 

 Na mestu, kjer se danes nahaja ta impozantna cerkev,

 se je do 10. stoletja nahajala cerkev Sv. Jurja, ki je ostal patron župnije, 

njegov kip pa se nahaja na glavnem oltarju župnijske cerkve. 

Leta 800 so v mesto pripeljali sarkofag s telesom krščanske mučenice Evfemije 

in ga s težavo spravili na vrh Rovinja in v cerkev.

Freska nad sarkofagom, ki stoji za enim od oltarjev, prikazuje tisti atraktivni dogodek.

 Velik bakren kip Sv. Evfemije, je postavljen na vrh zvonika šele leta 1758

 in sicer na mesto prejšnjega lesenega kipa, ki ga je leta 1756 uničila strela.
Kip je postavljen tako, da se na ležajih vrti okoli svoje lastne osi v smeri vetra. 

 

Rovinj je znan po neurjih s strelami, ki pogosto udarijo ravno v zvonik.

 Leta 1834 so ga temeljito obnovili, saj so ga udari strele močno poškodovali.

Sedaj ga dokaj uspešno varuje strelovod.  

 

Midva sva prehodila še kar nekaj ozkih ulic z zlizanimi kamnitimi tlakovci, 

  preden sva se odpravila naprej proti jugu Istre.

______________

 

Oprtalj, Motovun, Grožnjan, Završje

 

Oprtalj je mestece, ki leži v severozahodni Istri. 

Znan je po oprtaljskih kostanjih in tartufih. 

Menda se iz Oprtlja vidi celotna Istra od Učke pa do zahodne obale.

 

To je staro naselje, danes je delno zapuščeno a se trudijo  obnovo.

Motovun

Motovun je priljubljena turistična destinacija, ki danes slovi kot središče umetnikov iz vsega sveta. Drugače pa je tudi najbolj znano istrsko srednjeveško mestece, za nekatere pa tudi najprivlačnejše. Neka legenda pripoveduje, da so tu živeli ljudje že 3500 let p.n.št, druga legenda pa pravi, 

da so ob vznožju Motovuna pluli Jazon in Argonavti.

 

Grožnjan

Grožnjan, ozke kamnite ulice, umetniški utrip ter nekaj razgledov. 

Mimo mesteca vodi tudi popularna kolesarska trasa Parencana. 

To je bivša  proga od Trsta do Poreča, kjer je vozila ozkotirna železnica (širine 760 mm) 

med letoma 1902 in 1935.

Pomenila je povezavo zaledja in obmorskih krajev, kar je tudi prispevalo k razvoju Istre.

 Pri Grožnjanu je 6 tunelov, nekaj viaduktov, več mostov ter razgledov. 

Od Grožnjana se trasa nadaljuje do Završja, kjer sta tudi dva predora in viadukt z enakim imenom.

Završje

Završje je vasica, kjer danes domuje le 35 ljudi. Včasih je bila to vas s 1000 prebivalci, 

o čemer pričajo tudi stare stavbe kjer prevladujeta kamen in les. 

V 50 letih preteklega stoletja se je iz vasi odselila večina prebivalstva in hiš ni nihče več obnavljal.

Blizu mesta je trasa Paranzan s ostanki železenške postaje.

__________________